Za večino ljudi je Saša Einsiedler še vedno 'tisti obraz s televizije'. Marsikdo ve, da se lahko pohvali tudi z večkratno vlogo mame, morda še najmanj poznana pa je Saša Einsiedler kot poslovna ženska, ki se zadnje čase strokovno posveča mediaciji.
Kako bi nam opisali mediacijo?
Na neki način se mediacija med ljudmi dogaja ves čas; že ko nekdo tretji poseže v prepir med otrokoma in jima dovoli, da vsak pove svojo zgodbo, je to nekakšna mediacija. Sicer pa je mediacija miren način reševanja sporov s pomočjo tretje, nevtralne osebe. Ta oseba, mediator, ne zavzema stališča o tem, kdo ima prav in kdo nima, temveč s svojim delovanjem poskuša doseči sporazum, da stranki sami, prostovoljno dosežeta strinjanje oz. neki nov uvid v njun spor.
Kateri pa so najbolj zapleteni konflikti?
Lahko gre za popolnoma banalne stvari, ni potrebno, da se nekdo vključi v proces mediacije le, če je spor že tik pred sodiščem. Včasih komaj lahko razumem ljudi, ki se leta in leta oklepajo sporov, se jezijo, s tem pa se pravzaprav mučijo. Že en sam pogovor na mediaciji lahko reši leta slabe volje ...
Kako ste sploh začeli delati na tem področju, kaj vas je spodbudilo, navdušilo?
Že po duši sem mediator ... (smeh) Spominjam se prepirov na dvorišču, ko smo bili še otroci, največkrat sem bila tista, ki sem gladila spore, spraševala, kaj je bilo ... Ko sem pred leti v neki reviji brala intervju na temo mediacije, sem vedela - to je to! Izkušenj sem imela že veliko - pri petih otrocih je mediacija na dnevnem redu ...
Kateri so najpogostejši izzivi, s katerimi se pri delu srečujete?
Mediator mora biti nevtralen. Tudi če ti gre stranka kdaj na živce ali imaš občutek, da nima prav, moraš svoje misli utišati. Včasih se zalotim, da bi dvema v sporu kar razložila, kako naj ravnata, da bo čim prej mir. Ampak seveda to ne gre tako ...
Kje pa se zaplete?
Najtežje mi je pri družinskih mediacijah, ko lahko prepoznavam določene vzorce razmišljanja in vem, kam peljejo, pa moram biti potrpežljiva in počakati, da vsak sam pride do svojih ugotovitev.
Kaj pa pomeni biti 'coach'?
Oh, to je pa čudovito delo! Nekdo, ki se ujame v svoja prepričanja in ne zna sam iz te zanke, pride do mene in jaz sem nekakšen spremljevalec, spodbujevalec. 'Coach' sprašuje, odstira nova obzorja, in ker sam ni čustveno vpleten, veliko lažje vidi gozd, ne samo dreves v njem. Največ ljudi me poišče zaradi težav s komunikacijo, nastopanjem. Vse to pa seveda vodi globlje - zakaj me je strah povedati svoje mnenje, zakaj otrpnem pri javnem nastopu ... Treba je izpuliti korenine, ki nas omejujejo.
Se da te veščine vklopiti tudi v vsakdanje življenje?
Oh, seveda, na vsakem koraku. Pravzaprav je to nekakšen življenjski stil. Je pa res, da vsakdo tu in tam potrebuje nekoga 'od zunaj', da ga opozori na stranpoti. Hkrati tudi opažam, kako začneš sprejemati ljudi, ne obsojaš, ne sodiš. Nikdar ne veš, kaj je nekoga vodilo v neko ravnanje ali dejanje, in to daje človeku širino.
Kako pa usklajujete materinstvo s poslovnimi obveznostmi?
Kar nekako plujem ... Res je, da sem najprej mama, in včasih kar vidim, kako mi določene poslovne priložnosti polzijo med prsti. A se zavedam, da bodo otroci zrasli in da bom nekoč imela tudi več časa za delo.
Vam prihodnost pripravlja kaj novega?
Sem sredi priprav na nov projekt, komaj čakam, da ga pripeljem do konca. Zelo rada imam cilje - zdi se mi, da mi to daje moč in voljo. Želje pa ... kaj pa vem, veliko se mi jih je že uresničilo, ker si ne želim prav veliko. Razen zdravja zase in za otroke seveda.
Bi lahko našim bralkam in bralcem ponudili kakšen nasvet za boljše življenje?
Največ slabe volje je med ljudmi zato, ker vedno znova mislimo na stvari, ki jih nimamo. Ne opazimo pa stvari, ki jih imamo in za katere nismo hvaležni. Če bi se samo v mislih vsak dan zahvalili za kakšno stvar, bi nam bilo takoj lažje. Vibracija hvaležnosti je izjemno močna in nas dvigne nad vsakodnevne skrbi.
Ana Marija Mitić
