Saša Lendero: "Verjamem v življenje po življenju"

Izpod njenih rok nastajajo risbe, ki bodo podkrepljene z informiranimi kristali svetovno znanega inovatorja Vilija Poznika. Pogovor je stekel v smer duhovnosti in razbiranja pozitivnih znakov, ki jih pošilja vesolje. Zanimalo nas je tudi, zakaj Saša ne nosi več zaročnega prstana ...

Kako je prišlo do tega, da ste začeli risati angelčke?

Težko povem, ker se ne spomnim, kdaj točno se mi je prvič začelo sanjati o teh angelčkih, dobesedno. V sanjah sem obešala slike v svetle, bele otroške sobe. Preden sem začela to jemati resno, so se mi sanje ponovile vsaj 20-krat. Rekla sem si, da je to morda znak, ki mi ga pošilja vesolje in s tem kaže pot, po kateri bi želelo, da grem. Večinoma v vsakodnevnem hitenju, naglici in stresu te znake spregledamo. Miha mi je potem rekel, naj vseeno poskušam narisati angelčke, pa se mi je zdelo smešno, saj nisem nikoli risala. Ni me jemal resno in mi za 40 let kupil barvice, ki so me zaradi zelo bogate barvne palete čisto navdušile, saj me barve navdušujejo že od nekdaj. Čeprav sem se skoraj vedno oblačila v črno, so me barve vedno privlačile. Potem se mi je zdelo, da bi vseeno lahko morda vsaj poskusila. Rekla sem si, če si že tako želijo ti angelčki na papir, bodo morali pri tem malo pomagati in tudi so.

Ste si že znali kdaj sami pomagati?

Imam to srečo, da imam pomagače v družini, tako da sebi nisem toliko poskušala pomagati. Obrnem se na starša, ki imata zelo veliko znanja s področja alternativnih oblik pomoči - na očeta, ki je bioenergetik, ali na mami, ki je refleksoconska terapevtka. Sem pa s svojimi rokami pomagala veliko ljudem, ki so prihajali k meni v terapevtski center. Čudovit občutek je, ko nekomu odvzameš bolečino.

Mislite, da ima to zdravilno moč lahko vsak izmed nas ali posamezniki?

Mislim, da jo imamo vsi v sebi. Nekateri imajo ta kanal bolj, drugi manj odprt, a prepričana sem, da lahko, tako kot lahko natreniraš mišico v telesu, tudi ta kanal z določenimi spoznanji razširiš in prideš do večje povezave s tistim, čemur bodo nekateri rekli bog, drugi energija, usoda ali vesolje. Sama si predstavljam, da je to vse isto. Angelom lahko rečemo tudi pomagači, ker sem prepričana, da si bog ali vesolje v resnici želi, da bi bili mi srečni, zato nam očitno pošlje 'bitja pomoči'. Poznajo jih vse kulture, sodobne in starodavne. Tudi sama jih kdaj pa kdaj zaprosim za pomoč. Največkrat ob zame resnično pomembnih trenutkih, včasih pa, priznam, tudi v kakšni ne prav usodni vsakodnevni situaciji. Ko res potrebujem malo pomoči pri kakšni stvari, jih prosim, naj mi pomagajo. Zelo velikokrat mi priskočijo na pomoč. Prošnjo vedno zaključim s stavkom: "... če se le da, bom hvaležna, ampak samo, če to ne bo komu drugemu škodovalo." Življenje poteka v neko smer, in če pride do nasilnega posega v neko situacijo, lahko nekdo zaradi tega trpi.

Če obstaja dobro, potem smo obkroženi tudi z negativno energijo. Imate kakšno neprijetno izkušnjo z ljudmi?

Ne, nekako se mi zdi, da se me te negativne stvari samo dotaknejo kot pri vrtavki, ki se nekam zavrti in se odbije. Zelo veliko zgodb slišim, takšnih in drugačnih, še posebej, ker se v družini že dve generaciji ukvarjata s komplementarnimi oblikami zdravljenja. Ljudje so k nam prihajali z zelo neverjetnimi zgodbami, ob čemer se zaveš, koliko stvari je možnih, ki jih mi niti ne priznavamo ali zaznavamo. Že kar nekaj let se v mislih obdajam z ogledali. Vedno si zamišljam, da sem kot ogledalo, od katerega se odbije vsaka projekcija, ki bi jo kdo želel projicirati name. Je pa tudi tako, da v kakšnem trenutku kaj vidimo kot slabo, pa mogoče v resnici sploh ni. Včasih so bili na primer prepričani, da če ti pot prečka črna mačka, ti bo prinesla nesrečo. V resnici se je včasih zgodilo, da je temu sledila kakšna nesreča, ampak razlaga je drugačna. Mačka je svarnik in opozori na to, da so okoliščine, zvezde in usoda postavljeni tako, da je lahko potencialno nevarno. Če bi znali prebrati opozorilo, bi se temu lahko izognil. Zato so tudi zdravilci, vračarke in zeliščarice pogosto imeli muce, ker so zelo eterična bitja. Tudi ljudje, ki govorijo o astralnih potovanjih, in tisti, ki so doživeli klinično smrt, velikokrat pričajo o tem, da je prva stvar, ki so jo srečali na astralu oz. v drugih dimenzijah, pogosto njihov maček.

Vi imate črno mačko - vam lahko rečemo dobra vila ali dobra čarovnica?

Imam veliko muck, vseh barv, tako da sem kar 'mavrična'. Pa Miha bi dodal, da včasih, kadar sem tečna, tudi 'čarovnica'. (smeh)

V sanjah se vam prikazujejo angeli, kaj pa v budnem stanju? Ste imeli že kakšen kontakt z onostranstvom?

Imela sem ga, ko je umrl moj dedek. Malo pred smrtjo je na vrata pritrdil zvonec, ki mu je bil neznansko všeč zaradi posebne melodije. Ko je umrl, je začel njegov zvonec samodejno zvoniti in je zvonil, dokler dedka nismo pokopali. Zvonil je dvakrat ali trikrat na dan v času, ko smo se z družino vsi zbrali na kavi. Ko se je to neki dan dogajalo še bolj pogosto, smo poklicali električarja, ki je zvonec razstavil in nam zagotovil, da ni nobenega kratkega stika. Vse je temeljito pregledal in odšel. Ko smo se mi znova dobili na kavi in se pomirili ob ugotovitvi električarja, je znova začelo zvoniti. Imela sem še nekaj takšnih izkušenj, tako da verjamem, da poleg našega sveta obstajajo tudi drugi. Verjetno obstaja tudi dober razlog, da so ti svetovi med seboj ločeni, ker najbrž ne bi bilo dobro, da bi vsak človek te meje presegel. Verjetno se meje med svetovi tanjšajo z duhovnim razvojem ... Verjamem v to, da svet, čas in dimenzije, ki jih zaznavamo, v resnici niso edino, kar obstaja ... na svetu je veliko hudih krivic in res se mi zdi, da se nekje to mora izravnati.

Ste kdaj občutili razsvetljenje?

Včasih imam občutek, da smo ljudje narejeni kot v filmu Matrica, da res večino časa z zaprtimi očmi spimo in samo opravljamo svoje naloge, da funkcioniramo in da življenje teče. Včasih prebliski in vpogledi pridejo samo za nekaj sekund in pobegnejo. Največkrat se mi je to zgodilo ponoči, ko sem gledala v nebo. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da sem se premaknila v drugo dimenzijo in svet videla drugače. V trenutku, ko sem se zavedala in želela vzklikniti, da razumem, sem bila v hipu prizemljena. (smeh)

Sicer verjamete v življenje po življenju?

Da. S tem se začneš bolj ukvarjati in o tem več razmišljati po tem, ko se začneš zavedati svoje minljivosti in tega, da leta res tečejo. Šele takrat si o tem ustvariš svoje mnenje. Zgodilo se mi je že, da sem bila prisotna ob smrti, in razlika od zadnjega diha do tega, ko človeka ni več, je tako zelo velika, da res verjamem v to, da je tisto, kar je to telo napolnjevalo, nekam šlo. V enem trenutku je bitje z vsemi svoji željami, hotenji, prepričanji, sanjami, v drugem trenutku pa mrtvo telo. 

Ste tudi sami imeli izkušnjo, da ste kam odpotovali?

Ne in tudi previdna sem pri tem. Nikoli nisem poskušala astralnih potovanj, ker se lahko neprijetno končajo, če je premalo znanja in vedenja. Mislim, da sta v svetu zelo uravnotežena dobro in zlo, in tako kot obstaja skrajno dobro, tako obstaja tudi skrajno zlo. Če v duhu odpreš vrata, sploh na način, ki ni naraven (npr. s pomočjo halucinogenih drog), in jih odpreš na silo, se ti lahko zgodi, da jih odpreš v napačno smer. Tako si jaz predstavljam. Zato so v starih kulturah druge 'dimenzije' življenja vedno raziskovali samo najstarejši in najbolj modri duhovni voditelji.

Verjamete v teorije zarote?

Verjamem, da je cilj tistih, ki v resnici vodijo svet, drastično zmanjšati število prebivalstva. Očitno se jim zdi, da je na svetu preveč ljudi. Tehnika je šla tako sunkovito naprej, da delovne sile ne potrebujemo več toliko, in skrajno bogatim se zdi, da drugi brez zveze porabljajo dobrine, ki jih je zemlja še sposobna dati. Ko se zaletim v to dejstvo, ki se mi pravzaprav ne zdi nobena 'teorija zarote', ampak dejstvo, mi je res hudo. Imam občutek, da se to zelo aktivno že uresničuje, sploh na določenih delih zemlje.

Ljudje se vedno več ukvarjamo z duhovnostjo, veliko pa se jih zateka tudi k vedeževalkam. Vas je kdaj zanimala prihodnost?

Na žalost se ne morem dvigniti nad to in reči, da tega nisem poskusila. (smeh) Ampak takšnih nasvetov ali videnj ne jemljem kot samostojno vodilo, saj vsa vedenja o sebi nosimo v notranjosti. Če gre za res dobrega vidca ali vedeževalca, ta zna našo podzavest predramiti, ko je mi ne znamo več prebrati. Prepričana sem, da vse odgovore v zvezi s sabo že imamo, a jih zaradi situacije, čustev ali obremenitve iz preteklosti več ne prepoznamo. Vsekakor verjamem v to, da imajo nekateri ljudje sposobnost, da doživijo neki uvid, kar pa ne pomeni, da verjamem v to, da imamo usodo točno določeno. To je tako, kot da bi bile v zemljo urezane določene struge, po katerih reka najlažje teče. Sam pa lahko z veliko truda koplješ in delaš druge struge, če ti vesoljne oziroma božje ne ustrezajo.

Ste kaj povprašali, kdaj se boste poročili?

(smeh) Lažje bi bilo, če bi se dogovorila z Miho. O tem trenutno res ne razmišljava. Če tista prva leta zamudiš, potem ti to ni tako pomembno, saj imaš zvezo, ki si si jo želel. Če bi mi zdaj nekdo rekel, da leto dni nimam kaj drugega delati kot to, da pripravljam poroko, potem super. Veliko stvari se dogaja, ki naju oba res zanimajo in zaposlujejo, zato se nama zdi, da poroka v tem trenutku ni tako zelo nujno pomembna stvar.

Vidim, da ne nosite zaročnega prstana ...

Nosim samo atlantidski prstan, ki ga je informiral radionik Vili Poznik.

Se vam zdi, da poroka zvezo še bolj poglobi?

Obred poroke se mi zdi lepa stvar, ker v našem svetu in kulturi manjkajo obredi, iniciacije. To so mejniki v življenju človeka, ki kar morajo biti. Poznale so jih vse pretekle kulture, zdaj pa ti mejniki izginjajo ali pa postajajo manj vezani na osebo in bolj na dosežke ali kariero. Lepo se mi zdi, da se dva človeka pred bogom in ljudmi zavežeta drug drugemu. Ljubezen ni vedno samo stvar čustev, ampak tudi odločitve. Ko imaš nekoga res rad in ko najdeš človeka, za katerega se ti zdi, da bi ga lahko imel dolgo ob sebi, nekako srce zapreš za določene stvari. Če ne, se ti lahko vedno zgodi, da se večkrat zaljubiš, doživljaš vznesene trenutke zaljubljenosti, ki so energetsko in hormonsko zelo bogati, v resnici pa nimajo prave vsebine. V nekem trenutku se moraš odločiti za nekaj, kar morda na sebi nima toliko bleščic in lučk, ampak ima pravo vrednost. Zaljubiš se lahko kar velikokrat, da pa z nekom najdeš lepo bivanje, ljubezen, privlačnost, se pa zgodi malokrat v življenju. Tega ni vredno žrtvovati za nekaj tednov vznesenosti.

Na koncu pa ostaneš sam in star. (smeh) Se kaj bojite staranja?

Odvisno, kateri dan me vprašate. Pride dan, ko se še toliko bolj zavedam, da se telo stara hitreje od duše. Ko gledam svojo mamo in če bi njej nekdo dal telo 30-letnice, bi se izjemno dobro ujelo z njeno dušo. Tukaj se začne tvoriti neki prepad. Vendar pa modre kulture pravijo, da je dobro, da se staramo, ker ta naša lupina, ki zadržuje dušo, postaja vedno tanjša, in da končno mineva strašna navezanost na privlačnost, lepoto, telo - takrat se duša šele lahko razvije.

V zahodnem svetu smo kar navezani na telo, še posebej osebe, ki so v medijih. Vas to moti?

Obremenitev je. Če si medijska oseba, ni samo to, da se moraš sam spopasti s tem, da se vsakih nekaj let tvoje telo malo spremeni, ampak še javnost presoja o tem, koliko se je spremenilo in v katero smer. Včasih gledam, kako se obravnavajo medijske osebe, ki se v določeni starosti odločijo za lepotni poseg, in čeprav čutim pred tem velik strah, jih lahko nekako razumem. Žalostno je, da če delaš na televiziji ali v medijih, kjer si izpostavljen s svojim zunanjim videzom, v modernem svetu, kjer vlada zunanji blišč, dobesedno skoraj ni več prostora in povpraševanja za tistimi, ki imajo samo lepo dušo.

Rekli ste, da se lepotnih posegov bojite. Torej ne bi nikoli šli pod nož?

Ne morem reči, da ne bi šla nikoli pod nož. Za zdaj strah prevlada nad željo, da bi karkoli spremenila. Si pa želim, da bi se v letih, ko bi se za to odločala, mogoče na svetu vse skupaj že tako spremenilo, da to ne bi bilo več tako pomembno.

Manja Plešnar

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih