Pred kratkim je prav v naši reviji komentatorka oddaje Gostilna išče šefa Savina Atai povedala, da jo nekdanji mož toži po ločitvi. Tokrat nam je zaupala nekaj podrobnosti tako o zakonu kot tudi o zahtevah moža, za katerega je pridno skrbela vsa ta leta.
Story: Poročili ste se pri 19 letih in takrat ste se za pet let odmaknili od duhovnosti, v katero vas je vpeljala vaša mati. Kako je to sprejel vaš mož?
Od duhovnosti sem se morala umakniti, saj je bilo večino tiste, v katero me je leta silila moja mami, zelo nezdrave. Morala sem se prizemljiti; celotno otroštvo sem si neskončno želela živeti 'normalno' življenje, in šele ko sem ga okusila in se stabilizirala, sem lahko iz duhovnosti izbrala tisto, kar je uporabno, ter uravnoteženo združila oba svetova. Mama je zaradi duhovnih ekspedicij zapravila vse materialno imetje; zato je bil moj čut za odgovornost še toliko večji. Izgubila je tudi lastno identiteto, zato nikoli nisem pustila, da bi me katerakoli filozofija posrkala vase.
Ker je bilo med mojim odraščanjem toliko kaosa, mi je zakon nekako pomenil red, občutek varnosti. Ker ta občutek nikoli prej ni bil samoumeven, se mi je tudi zdaj zdelo, da si ga moram zaslužiti. Mojemu možu je bilo vedno super, živel je v vatki in bil neizmerno zadovoljen. Tudi takrat, ko sem učila jogo obraza 12 ur na dan, sem vstala ob petih zjutraj in mu spekla ajdove palačinke, da jih je vzel s sabo na smučanje. V desetih letih zakona si mu ni bilo treba pripraviti niti enega obroka, še manj skrbeti, kako bodo plačani najemnina in položnice.
Story: Ste se v zvezi počutili sami?
Večino življenja sem bila sama. In sama za vse. V jogijskem centru v New Yorku, kjer sem bila pred kratkim, je bilo 1.200 ljudi in tam sem videla deklico z dolgo kitko, ki je bila edini otrok med odraslimi. Tako sem leta in leta živela jaz, bila sem sama, saj je bila moja mama v svojem vesolju, sama sem bila, ko je umrl moj brat ... Z možem nisem bila več tako sama, sem pa bila osamljena v spopadanju s svojo preteklostjo.
Nekaterih tem ni želel odpirati, sploh ne spolne zlorabe, ki sem jo doživela, ko me je zlorabil mamin partner. Ko je izvedel, da sem se rane bežno dotaknila v knjigi, je bilo to zanj preveč. Želel je nepoškodovano Savino - a ravno to, da sprejmeš svoje brazgotine, te naredi celega.
Dolga leta sem tudi sama prezirala ta del sebe, a ko sem se z njim soočila, nisem razumela, kako lahko nekdo, ki naj bi te ljubil, nima niti volje ne moči, da bi naredil enako in si nehal zatiskati oči. V zakonu mi ni bila dovoljena šibkost. Zato sem iz njega odšla.
Story: Ljudje v takih primerih najraje pogledamo stran, tudi od sebe ...
Seveda. Včasih je to nujno, ker nismo sposobni predihati svojih bolečin. Meni je prav joga obraza pomagala, da sem se začela soočati sama s sabo. To se je zgodilo povsem spontano. V Houston sem jo šla študirat iz popolnoma drugih razlogov. Zanimala sta me pomlajevanje, ki ga ustvari trening obraznih mišic, in aktivacija hormonskega sistema, predvsem žlez v glavi. A pred izpiti sem se bila primorana ogromno gledati v ogledalo, saj so vaje zelo specifične - treba je bilo preverjati, ali so prave oziroma želene mišice na obrazu napete.
In bolj sem se gledala, bolj sem bila pomirjena s tem, kar vidim. Marsikaj je prišlo na plan, ogromno solz. V kitajski medicini žlezam v glavi pravijo 'stikala za luč' - jaz sem jih z intenzivnim treningom ogromno masirala in tako posvetila v najbolj zatemnjene in zaprašene delčke sebe. To je v meni zbudilo tudi potrebo, da začnem pisati.
Nastala je knjiga Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator, v kateri pa nisem opisala samo svoje zgodbe, ampak sem predala tudi številna uporabna znanja, ki sem jih dobivala vrsto let. Hkrati sem čedalje bolj začela raziskovati vse dimenzije pomlajevanja, kako negovati svoje telo, ter začela združevati štiri tisoč let stara znanja starodavne medicine z modernimi pristopi pomlajevanja.
Ko sem si upala uzreti vse tisto, kar me je bilo najbolj strah pogledati, nisem osvobodila samo sebe, ampak se je sprostila tudi moja kreativna energija, iz nje nastajajo nove knjige, novi programi, ki jih predavam, predvsem pa svoboda in uživanje v vseh vidikih mene.
Story: Imeli ste nesrečo, ampak zdaj ste videti v izvrstni kondiciji ...
Ja, zdrobila se mi je križnica, želeli so mi odrezati nogo, takrat sem bila deklica in bilo je hudo poslušati, da ne bom več hodila. Rehabilitacija je bila dolga in naporna - a me je usmerila v to, da sem začela ceniti telo in se z njim ukvarjati. Počasi in potrpežljivo. Še pri 18 letih je bila znanstvena fantastika, da bi lahko izvajala jogo; zdaj jo tudi učim. In se zvijam kot presta. Ustvarila sem celo avtorski sistem vadbe, ki se imenuje Face Force Yoga in združuje trening obraza, telesa, hormonov ter notranjih organov.
Vsa svoja spoznanja, ki sem jih dobila na svoji poti rehabilitacije, zdaj lahko delim z drugimi, jih nenehno nadgrajujem in razvijam, tudi v sodelovanju z zdravniki medicine proti staranju. A ukvarjanje s telesom mi ni samo pomagalo pozdraviti poškodb, ampak tudi čustva. Vzpostavilo je celostno kondicijo. Skozi to sem se spoznala, začela razumeti, sprejela odgovornost za svoje odzive, vzljubila sem življenje, izpustila zamere, strahove.
Maja sem izvedela, da mi bivši mož grozi s tožbo za 218 tisoč evrov in tri tisoč evrov mesečnega dohodka; ker naj bi me - sicer nezaposlen - moralno podpiral pri mojem ustvarjanju in me je občasno vozil na predavanja, ker nimam izpita. Včasih bi me to potrlo in sesulo, danes pa me ne more več. Ne vznemirjam se več za malenkosti, vse je malenkost. Vse mine. In tudi če bi mi vzel vse, bi naslednji dan že vse zgradila znova. Kako naj se česarkoli bojim, ko pa živim?
Story: Ali ste morda milijonarka, da ima take zahtevke?
Sem multimilijonarka v znanju, ki ga imam. Plačo pa imam zelo nizko. (smeh) Saj vsak evro, ki ga zaslužim, vložim naprej, v razvoj, v izobraževanja. Teden dni šolanja pri zdravniku napredne 'over-the-edge' medicine je recimo ogromen finančni zalogaj, prodor na tuje trge (kar se zdaj obeta Face Force Yogi) pa še precej precej večji. Zato delam tudi po 14 ur na dan, sedem dni v tednu. Tudi ob nedeljah učim.
Lani sem imela od januarja do junija le dva prosta dneva. A se ne pritožujem, svoje delo obožujem in vem, kam grem. Zato pa nikakor ne bom pustila, da mi nekdo, ki ga ne ceni, želi to vzeti. In se okoristiti s tujimi sanjami, namesto da bi poiskal svoje. Mi vzeti vse in še tisto, česar sploh ni.
Story: Ali se vam zdi, da bi bilo drugače, če bi bili potrti in imeli občutek manjvrednosti, ne pa veseli in zadovoljni s seboj? Boljši si, bolj te želijo spraviti na tla, kajne?
Trpljenje, drame in borbe se nam mnogokrat zdijo bolj naravne od zadovoljstva in izpopolnjenosti. Če ima nekdo težave, imamo včasih občutek krivde, ker sami teh težav nimamo. Bivšega moža na neki način razumem, saj se je tudi njemu sesul svet. Danes trdi, da mi je dajal stabilnost in mir, zaradi česar sem se lahko absolutno posvečala delu. Pravi, da sem se odločila za tak način življenja, da sama skrbim za vse - in tu ima povsem prav, le da drugačnega načina življenja takrat nisem poznala.
Res je, imela sva simbiozo, vsak svojo vlogo v najinem svetu. On je na primer skrbel za humor in lahkotnost, me vabil nazaj v duhovnost, bil strog in zaprisežen vegetarijanec; večni iskalec. To, da je bilo preživetje dveh oseb na mojih ramenih, je dejansko bila izredna motivacija; moja delovna zagnanost se je zaradi tega še povečala, še bolj sem bila ustvarjalna, pogumno umerjena v uresničevanje svojih ciljev. Zdaj mi očita, da je bila prav to odločilno za postavitev temeljev vsega, s čimer se ukvarjam; ni mu dovolj, da je bil preskrbljen v času zakona, še prihodnjih 30 let želi biti.
Življenje je res zanimivo, saj ima lahko en dogodek tisoč resnic, vsaka pa je verjetna. Če so zraven še čustva, vsak verjame svojim zgodbam. Tudi v najinem primeru se bo zgodba končala tako, kot se mora. Čeprav sem naju vsa leta vzdrževala, sem seveda pripravljena na kompromis in delitev stanovanja; a to, da želi delež podjetja, ki sem ga ustanovila po razhodu, ter iz njega mesečni dohodek, je absurdno. Moje knjige ni niti prebral niti ni prišel na tiskovno konferenco; razšla sva se, ker ni cenil mojega dela - zdaj pa bi se rad okoristil z njim.
Story: Morda ste krivi tudi sami, ker ste tako dolgo skrbeli zanj, da je zdaj zanj težko začeti delati? Da ste ga pač razvadili ...
Poročila sem se s polnoletno osebo, ki je zdaj stara 32 let. Skoraj dve leti je že od razhoda in čas je, da se naredi pika. Nikoli mu nisem preprečevala, da bi delal, ampak sem čakala, da se najde v življenju. Nisva šla na skupne počitnice, da je imel plačan izredni študij, ki ga ni dokončal. Ponudila sem mu službo tajnika v svojem prvem podjetju, z višjo plačo, kot je moja, pa mu je bilo še premalo. Ves čas sem se krivila, ker imam srečo, da sem našla poklic, ki me navdušuje in ga s tako strastjo opravljam, njemu pa to še ni uspelo.
A resnica je, da sem začela z najmanjšimi, najmanj glamuroznimi koraki in močno zavihanimi rokavi. Ja, prejšnji teden sem predavala na mariborski univerzi pred 250 ljudmi, a še pred kratkim sem se tudi za tri slušatelje odpeljala 200 kilometrov daleč. To, da je bila knjiga Dieta Popolna 10 v mesecu dni razprodana, je seštevek vseh pikic, ki jih dan za dnem zlagam na kup. Pot je za vse ista, ne da se prehitevati. Z odpravnino, ki jo bo dobil, si bo lahko zagotovil tako študij kot osnovo za gradnjo svojih ciljev. Tako kot prej pa je tudi zdaj izključno od njega odvisno, kako bo izkoristil svoje potenciale. Sami smo odgovorni za vse.
Napisala Sonja Javornik, fotografije Sašo Radej