Sebastjan Cimirotić je dokončno končal profesionalno nogometno kariero, svoje znanje in izkušnje pa bo zdaj delil z najmlajšimi talenti v NK Olimpija. Ob tem se je nostalgično spomnil svojih prvih nogometnih korakov v ljubljanskem klubu, ki je zanj še vedno njegov prvi športni dom.
Javnost je presenetila novica, da se vračate v Olimpijo. Naslovi v različnih medijih pravijo, da gre za sanjsko službo. Pa je to res?
Sanjska zagotovo je, saj že nekaj let govorim, da bi rad delal z otroki, jih učil nogometa in z njimi delil svoje izkušnje. Želja se mi je uresničila in veselim se že prvih treningov.
Kako pa se je to zgodilo?
Slišala sva se s športnim direktorjem NK Olimpija Miletom Ačimovičem, ki mi je razložil vse o ambicijah kluba in poteku dela. V dolgoročnem načrtu je videl tudi mene, zato je prišla ta ponudba na dan. Že pred tem sem poudarjal, da bi me to delo veselilo, zato o ponudbi nisem dolgo razmišljal. Dogovor smo zaključili tudi z Izetom Rastoderjem, predsednikom kluba.
Vajina skupna zgodovina z Miletom Ačimovičem je dolga. Vedno pa nista bila v dobrih odnosih, kajne?
Veliko se je ugibalo o najinem odnosu, vendar moram reči, da so bila navadno vse vedno samo ugibanja in govorice, šlo je bolj za umetno napihovanje medsebojnih sporov, ki niso imeli nobene osnove. Z Miletom sva tako rekoč odraščala skupaj, skupaj sva začela igrati pri Olimpiji, pot naju je istočasno vodila tudi do reprezentance, tako da sva skupaj res veliko preživela, lepega in manj lepega, vendar pa so vse stare zamere pozabljene. Zdaj začenjamo novo zgodbo.
Olimpija je vaš prvi športni dom. Čutite kaj nostalgije ob vrnitvi v zmajevo gnezdo zeleno-belenih?
Spomini na Olimpijo bodo vedno lepi, klub mi je veliko dal, prek nje sem tudi odšel v tujino. To je bil in bo zame za vedno ostal največji klub po tradiciji in naš glavni cilj je trenutno ta, da Olimpijo vrnemo na stara pota slave.
Pa opazite kakšne večje spremembe v primerjavi z vašimi začetki?
Največja razlika med mojimi začetki in sedanjim stanjem v klubu je v razmerah, ki so bile takrat veliko težje. Danes mladim igralcem omogočajo zelo kvalitetne treninge, ki so glavni razlog za napredovanje na višjo raven. To je izredno pomembno, saj evropski klubi iščejo vedno mlajše talente. Naš cilj je, da te mlade igralce izoblikujemo, izpilimo njihov talent, da bi lahko zaigrali v prvi postavi Olimpije, s tem pridobili ceno in status A-reprezentanta ter se lahko pozneje prodali v kakšen večji evropski klub.
Kako pa se vi spominjate svoje prve 'prodaje' v tujino? Vas je bilo kaj strah?
Ko me je menedžer poklical, da ima ponudbo iz Italije, sem bil šokiran. Takrat je bila italijanska liga namreč uradno najmočnejša na svetu. Poleg mene sta bila takrat prijatelja in še danes se spommnim, da sta me prav začudeno pogledala, ko sem izvedel novico, saj sem menda prebledel zaradi šoka. Ko sem dojel, kaj se dogaja, sem bil navdušen, da se bom lahko preizkusil med najboljšimi. Takšno ponudbo zgrabiš z obema rokama, pa še z nogami. (smeh) Star sem bil 25 let.
To je dokaj pozno, glede na to, da danes veliki klubi pogodbe podpisujejo tudi z mladoletnimi igralci?
Tudi sam sem prej že igral v tujini, izkušnje nabiral na Hrvaškem in v Izraelu, vendar se z Italijo to ne more primerjati. Istočasno sem postal še A-reprezentant, tako da je bila to moja sanjska sezona.
Pa se vam zdi, da se otroci zdaj prekmalu odločajo za prestop v tujino, ko nekako še niso dovolj zreli za tako velik korak?
So plusi in minusi pri tej metodi vzgajanja mladih igralcev. Vsak starš si želi, da bi njihov otrok pri 14 letih podpisal pogodbo s klubom, kot je Barcelona, a je to dvorezen meč. Mogoče ima ta otrok res potem fenomenalne razmere za igro in ga že kujejo v zvezde, vendar je vprašanje, kako lahko prenese psihični pritisk, ko ni sprejet v prvo ekipo. Nekateri so namreč preslabi in jih matični klub posodi kakšnemu slabšemu klubu, kar je velik udarec za njihov ego. Najstnik pri 18 letih mora biti dovolj zrel, da prenese takšne vzpone in padce. Mislim, da je vseeno bolje, da si mladi že doma ustvari neko ime in status, pridobi izkušnje in šele nato poskusi v tujini, saj bo tako lahko lažje sprejel močnejšo konkurenco.
Zdaj svoje izkušnje dela z otroki nabirate pri nečaku, s katerim redno brcata žogo. Kaj pa, ko bo okoli vas skupina otrok?
Zavedam se, da bo težko, da me ne bojo ravno vsi ubogali, ampak ker me to veseli, se bom potrudil, da jim pokažem vse, kar znam. Da dobijo občutek za igro in kvaliteten trening. Smešno je videti, kako otroci vedo, kdo sem in kaj vse sem dosegel, pa se takrat, ko je bila moja kariera na vrhuncu, sploh še niso rodili. V naslednjih dneh bom doživel svoj krst in bomo videli.
Nasvet za starše
Kako otroka vpeljati v nogomet?
S tiskovnim predstavnikom NK Olimpija Aljošo Vekićem smo se pogovarjali o tem, kako na najbolj enostaven način otroka uvesti v šport, če seveda sam to hoče. Starše namreč v tem času najbolj skrbi, kakšen finančni zalogaj bo to za družinski proračun.
"V vsakem klubu je članarina, kar pa se opreme tiče, je nogomet v primerjavi s preostalimi športnimi disciplinami finančno veliko manj zahteven. Pri Olimpiji imamo srečo, da smo podpisali štiriletno pogodbo z Nikejem, kjer bodo poskrbeli za vse generacije naših igralcev ter jih opremili s kopačkami in dresi. Otrok, ki se hoče vpisati k nam v klub, ne potrebuje ničesar, le kakšno športno majico od doma, žoga in vse drugo pa ga čaka pri nas. Najbolj se mi zdi pomembno, da starši otrokom predstavijo koncept športa in da je v globalnem smislu pomemben za naš razvoj, vsekakor pa v nobenem primeru ni dobrodošla prisila v šport in disciplino, ki si je otrok ne želi."
Napisala: Anja Kontrec