Trinajstletni Luka Rep je odkril svoj talent. Zanj ni vprašanja, ve, da je risanje tisto, kjer se izkaže. Seveda pa, kot za vse talentirane, tudi zanj velja, da bo moral še veliko delati. Obenem, po besedah njegove mame Nine Ivanič, doma skrbijo za ravnovesje, da ima delovne navade in dela tudi za šolo.
Kaj ti risanje pomeni?
Luka: Babi je približno pred dvema letoma v časopisu našla članek o Aleksandri Tisi, ki prav tako obiskuje slikarsko šolo Zmaga Modica. Tudi prej sem rad risal, zato je babi mami dala članek, da je poklicala Zmaga Modica ter mu rekla, da rad ustvarjam. Dobili smo se z njim in privolil je, da obiskujem njegovo slikarsko šolo.
Te je kaj begalo, da so ostali v šoli kar precej starejši od tebe?
Luka: Niti ne. Ko sem prvič prišel, sem vzel oglje in preprosto začel risati. Kasneje pa sem na spletnih straneh začel iskati podatke o risanju, začel raziskovati slikarstvo, kar mi pride tudi prav. Začel pa sem si tudi izposojati knjige ter brati o slikarjih, umetnostni zgodovini ...
Ti je kateri od slikarjev bil še posebej zanimiv?
Luka: Zelo so mi bili všeč Da Vinci, Claude Monet, Caravaggio, Rembrandt ...
Kako pa potekajo ure risanja pri Zmagu?
Luka: Zmago nam tudi kaj nariše na tablo, opozori nas, na kaj moramo biti pozorni, recimo na razmerja, kako si lahko pomagamo, na kaj bodo pozorni na akademiji na sprejemnih izpitih ... Med risanjem Zmago vsakomur kaj pripomni in pove, kaj lahko popravi.
Na kaj največkrat opozarja tebe?
Luka: Ko pride mimo, reče, da skoraj nič ni za popraviti.
Kako se počutiš, ko rišeš?
Luka: Steklo mi je. Ko rišem, se počutim kot v nekakšnem transu. Kar rišem, ne morem nehati.
K Zmagu Modicu hodiš komaj dobro leto in pol, star si 13 let, pa si že imel dve razstavi. Kako se počutiš?
Luka: Razstava v Zavodu sv. Stanislava je moja druga razstava, prvo sem imel v Banjaluki. Na razstavo sem ponosen. Zelo sem vesel, da je pomagala mami, ki se je dogovorila, da lahko tu razstavljam. Tudi vsem drugim, ki so mi omogočili, da imam razstavo, sem hvaležen, kakor tudi domačim, da hodim v slikarsko šolo Zmaga Modica, navsezadnje sem hvaležen tudi za talent.
Kaj ti reče Zmago?
Luka: Da bom, če bo šlo še tako naprej, izjemen slikar. Seveda tudi, da je znanje treba nadgrajevati, se truditi. Treba je zagristi in iti do konca, ker je vsak za nekaj nadarjen, jaz sem, recimo, za slikanje.
Kako se vidiš v prihodnosti glede risanja?
Luka: Vem, da bom poskušal odnesti čim več od Zmaga in šel na likovno akademijo.
Kako vi kot mama gledate na to?
Nina: Tudi Zmago je rekel, da mora iti le naravnost naprej, da tu nekih blaznih dilem ni. Tudi Luka, glede na to, da je zdaj v osmem razredu in že počasi razmišlja, kam naprej, včasih pravi, da ga vleče na športno gimnazijo, ker je prej pet let treniral nogomet. Rekla sem mu, da lahko gre, ampak bo s tem zelo zanemaril izjemni talent, ki je redko komu dan, sploh tako mladim. Že letos je, ko so imeli dan odprtih vrat, z očetom šel na Šolo za oblikovanje in fotografijo in mu je bilo zelo všeč. Rad bi šel na likovno smer. Sicer je njegova slikarska pot zelo zanimiva. Doma smo vsi neposredni, ne varčujemo ne s pozitivnimi ne z negativnimi kritikami, pa tudi Zmago je takšen. Vem, da ne bi nikoli nečesa govoril, če tega ne bi tako tudi mislil.
Se vam je že od nekdaj zdelo, da Luka na slikarskem področju obeta?
Nina: Res je, da v vrtcu ni kaj preveč kazal nobenega talenta, niti posebne želje po risanju. Risanje mu je bila obveza, in če je že risal, ni uporabljal drugih tehnik kot risanje s svinčnikom in ravne črte. Vzgojiteljice so me opozarjale, da Luka nič ne riše, le ravne črte in s svinčnikom, nič z barvicami, ne sodeluje. Njegov večni problem je bil ta, da ni sodeloval. Ves čas je deloval individualno, v vrtcu in na začetku osnovne šole. Sčasoma pa je začel risati zgodbe, vojne, borbe, z ogromno detajli, ki so kazali njegov talent. Iz teh zgodb je začel risati stripe. S šestimi sličicami je naredil celo zgodbo, ampak tudi ti liki v stripu so bili takšni, da sem rekla: ''Ta fant pa zna zelo dobro risati!'' Vse je bilo narisano v proporcih, to je talent, s tem se je rodil. Potem je še moja mama rekla: ''Zmago ima šolo in tudi dobro ga poznaš, pokliči ga.'' Poklicala sem ga in rekel je, da nima šole za otroke, temveč za odrasle. Dobili smo se, in ko je videl slike, je rekel, da ga vzame. Zdaj hodi k njemu trikrat na teden na dve uri risanja.
Ste kdaj bili z njim v slikarski šoli na uri risanja?
Nina: Le prvič, in ko sem prišla na uro, je tam na tleh ležala naga razkrečena ženska. Spraševala sem se, le kaj in kako bo to videl ter narisal. Pa mu je kar šlo, in to brez merjenja proporcev. To, da je rekel, da je v transu, ni prevzetna beseda. Ko riše, pove, da se mu sprosti um, telo, takrat ni ne žejen ne lačen. Tudi sama sem presenečena, ker nisem vedela, koliko zna. Iz ure v uro vedno bolj napreduje, pa tudi z Modicem sta se zelo ujela, ker noben od njiju ni stereotipen.
Skratka ga k risanju spodbujate?
Nina: Včasih je bila dilema, ali naj gre na risanje ali bi se doma moral še učiti, da bo imel boljšo oceno. Bila sem za to, da gre risat. Nič hudega, ne potrebuje petk, štirk, če je trojka, dvojka, v redu. Za risanje ima veselje, talent, poleg tega se tam sprosti. Le če je voda res tekla v grlo in se mu je nabralo, je ostal doma, da se uči. Ni pa dovolj le to, da zna dobro risati. Doma skrbimo za neko ravnovesje, da ima delovne navade, da dela tudi za šolo, ampak prednost vedno dam risanju, razen kadar teče voda v grlo, se bo moral učiti, da dokonča šolo.
Napisala: Suzana Golubov
