Špela Grošelj (intervju): Mama je njena najboljša prijateljica

Špela Grošelj (intervju): Mama je njena najboljša  prijateljica (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
7. 8. 2015

Pevka Špela Grošelj je že večkrat poudarila, kako pomembno vlogo v življenju igra njena mama Magda, ki je tudi njena največja oboževalka in najbližja prijateljica. Z njima smo se dobili na jutranji kavi, ki je obredna po aktivnem začetku dneva, saj se velikokrat skupaj odpravita na jutranji tek. Simpatični sogovornici sta hitro dokazali, da jabolko tudi v njunem primeru ne pade daleč od drevesa, saj sta si mati in hči karakterno izredno podobni.

Story: Se velikokrat dobita zjutraj? Menda skupaj tudi tečeta precej zgodaj, kajne?

Š: Res je, dostikrat skupaj tečeva, ampak samo takrat, ko moji mami ustreza ura, saj ne gre z menoj zjutraj ob 5.30, ker je za njo to 'nehumana' ura, kajne, mami?

M: Ja, zakaj bi tako zgodaj vstajala, ko pa imam ves dan čas. Konec koncev sem v pokoju. (smeh) Zato grem ob osmih ali ob devetih, tako kot danes, ko je bilo res fino.

Story: Torej bi lahko rekli, da imate v družini to športno in delovno 'trmo'?

M: To je pa Špela res povzela po meni, ker sem zelo športen tip že od otroštva, čeprav to v moji mladosti ni bilo tako zelo dobrodošlo ...

Story: Menda ste Špelina največja oboževalka, ker ne zamudite nobenega koncerta ali nastopa. Je res tako?

M: Moram reči, da sem res. Zelo ponosna sem nanjo in na vse, kar počne. Fajn punca je, poštena ter dobrega srca in imam jo rada točno takšno, kakršna je. Ponosna sem, da sem jo vzgojila v samostojno dekle. Samostojna je že, odkar je prišla na svet, nikoli se ni dala čisto nič motiti, in to mi je na začetku predstavljalo problem, ker nisem vedela, kako s takšnim otrokom, ampak zdaj je fino.

Story: Je takšna tudi zdaj, v 'odraslih' letih?

M: Je, ona je ona in ne da se premakniti za milimeter in jaz jo v tem podpiram. Sama sem bila drugače vzgojena, kjer doma nisi smel pokazati svojih čustev. Ona pa že pri petih letih ni želela iti v cerkev, česar nisem mogla razumeti, ker sem bila sama tako vzgojena, pa čeprav nisem vedela, zakaj moram hoditi, samo šla sem. Špela je reagirala samo, če sem rekla, da bom poklicala policijo. A česa takega danes ne bi več storila. Ko sem dvignila telefon in zagrozila s policijo, je takoj rekla: "Mami, mami, grem!" (smeh)

Š: Naj povem, da mi je s tem vlila velik strah pred policijo, tako da se jih še danes zelo bojim. To je bilo videti tako, da nisem želela k maši, pa je že klicala številko 92 ter vmes prekinila, a je bilo videti, kot da se pogovarja s policistom. Ko sem slišala, da se je predstavila z: "Dober dan, Grošljeva pri telefonu," sem takoj rekla, da grem v cerkev. Še danes se jih bojim in živčna sem, če se samo peljejo mimo, pa čeprav nisem naredila nič narobe.

M: Če bi znala drugače ali če bi bila danes ponovno Špela majhna, bi s tem zdravim umom, ki ga imam, povsem drugače reagirala. Moj oče je tako vpil, da si se ga ustrašil že od daleč, seveda sem kričala tudi sama. Danes ti tega ni treba več početi, ampak sama sem nadaljevala s tem, kar sem dobila. V nekem trenutku pa sem zaznala, da to ni dobro, in sem obnašanje spremenila. Pa še vedno delam na tem ...

Story: Vsaj pri vnukih ne bo tega, kajne?

Š: Ja, če jih bo dočakala ...

M: Špela ima prav, stara sem 71 let in za vnuke moraš biti kar zdrava oseba. Zdaj sem, ne vem pa, kdaj se bo ona za to odločila ali če se sploh bo.

Story: Jo kdaj prepričujete, da naj začne razmišljati o tem?

M: Ne, to ni dobro. Kako bom vplivala nanjo, če se ona odloča? To se mora odločiti sama in s partnerjem, ki ga bo imela.

Story: No, ampak želja gotovo obstaja, ne?

M: Ne vem, ali ...

Š: Kako ne? A ne bi imela vnuka? To se pa zdaj izmišljuješ.

M: Ne, ampak to je tudi vse, kar je, naše želje. Mogoče bo in ja, seveda, a samo če si želi sama. Bilo bi fino, da čim prej ...

Š: Da ne bo teta s koso prišla. (smeh)

“Fajn punca je, poštena in dobrega srca in imam jo rada točno takšno, kakršna je. Ponosna sem, da sem jo vzgojila v samostojno dekle.”

Story: Vidno je, da sta res dobri prijateljici. Kaj je vplivalo na to, da imata zdaj tako lep odnos?

Š: Ko sem bila majhna, mi je mami vedno govorila, da nisem le njena hčerka, ampak tudi njena najboljša prijateljica, ki ji lahko zaupam vse, saj bo znala najbolje svetovati. In res je tako, mami je na tekočem z vsem dogajanjem v mojem življenju, s stanjem na računu, ljubezenskem ipd., in včasih si želim, da česa ne bi slišala, saj sem njen "vse mi povej" vzela čisto zares, a tega ni nikoli izkoristila. Tudi če sem kaj ušpičila, ni bilo nobenih obsojanj. Bila je stroga, a če se je kakšna stvar pripetila, me ni kaznovala, zgolj predebatirali sva, kako bi lahko kakšno zadevo spremenila, da se ne bi ponovila. Prav zaradi tega se tako dobro razumeva. Vmes sva sicer imeli težko obdobje. Ko sem se pri devetnajstih odločila pristopiti k Atomikom in zato nehala študirati, je bilo kar hudo. Pavzirala sem, ker smo imeli s skupino preveč obveznosti, in vedela sem, da bom polovičarska ali v bendu ali pa na faksu, zato sem se odločila, da ne bom študirala. Takrat je moja mama izvedla ukrep, ki ga nisem mogla razumeti. Ukinila mi je očetovo preživnino, ki sem jo morala od takrat naprej pokrivati sama. S tem me je mama zgolj želela naučiti odgovornosti, a takrat sem bila zelo jezna nanjo. Prvič sem rekla, da se bom preselila na svoje, in komaj čakala, da se odselim. Danes pa sem zelo vesela, da se je to zgodilo, ker uspešno krmarim skozi življenje, in že odkar sem se odselila, imam svoj denar, vem, koliko lahko stopim - toliko kot imam dolg korak - in sem racionalna. V mojem poslu je treba nenehno voziti slalom, ker so kakšni meseci dobri, drugi pa slabši, zato imam vklopljen varčevalni sistem, ki mi ga je vcepila prav ona. Sicer je pa mama edina oseba, ki me lahko zelo vrže iz tira še danes, saj točno ve, na katere gumbe je treba pritisniti. Očitno sva si zelo podobni ali pa me samo tako dobro pozna.

M: Vidim, da sem kar dobro naredila, ker je takrat potem dobro služila z Atomik Harmonik, pa tudi, ker sem bila že v penziji, sem ji rekla še, da naj začne plačevati najemnino ali pa ji pomagam poiskati najemniško stanovanje. Bila je zelo jezna, ampak sama sem bila zelo prepričana o tem, da delam prav. Tudi če bi imela veliko denarja, bi naredila enako. Treba je postaviti mejo, da otroci znajo delati z denarjem, saj ga ni problem zapraviti, varčevati je težko. Tako da, je res zelo odgovorna oseba, moram priznati.

Story: Kako ste bili zadovoljni s tem, ko je vaša hči začela graditi glasbeno kariero?

M: Od nekdaj je rada pela in hodili sva na karaoke, obiskovala je tudi otroški zbor na RTV-ju in spomnim se, da je že takrat želela peti pri Foxycah (Teens), ki so bile takrat še zasedene ... Rekla sem ji, naj malo počaka, ker se bo že kaj zgodilo.

“Bila je stroga, a če se je kakšna stvar pripetila, me ni kaznovala, zgolj predebatirali sva, kako bi lahko kakšno zadevo spremenila, da se ne bi ponovila,” pravi Špela o odnosu z mamo v mladosti.Š: Ne, ti si rekla, naj jim napišem pismo, in jaz sem te upoštevala. Morate vedeti, da sem bila njihova velika oboževalka in da sta tako Tanja kot Mirna z menoj peli v zboru. Res sem jim napisala pismo in dolgo se ni nič zgodilo, dve leti kasneje na poti v gimnazijo naletim na Mirno, ki je bila doma v bližini. Vpraša me, ali še kaj pojem in da me bo poklical menedžer Miki Šarac. Res je poklical in nas obiskal doma vsaj trikrat, saj sem želela dobro premisliti, ali se res želim podati na to pot. Ustrašila sem se, ker me je opozoril, da bi to pomenilo, da ni poletja in da prosti konci tedna odpadejo, ker so takrat nastopi. V tistem času sem imela prvega resnega fanta Luka in spraševala sem se, kaj bo to pomenilo za naju. Tudi mama me je opozorila, da poti nazaj ne bo in da naj tehtno premislim. Konec koncev je bila pogodba, odgovornost. Tega sem se tako dobro zavedala, da sem raje trikrat premislila, preden sem podpisala. Najbolj sem srečna, da sem se takrat tako odločila, ker če se ne bi, bi me življenje peljalo v povsem drugo smer in danes ne bi bila danes tam, kjer sem, in ne bi delala tega, kar najraje na svetu. Za vse to sem lahko hvaležna mami, ki mi je predlagala, da napišem pismo, ki je vsekakor pripomoglo pri izbiri nove članice skupine Foxy Teens, in tudi vpisala me je v zbor, kjer je bila starostna omejitev sedem let, štela pa sem jih šest. Nikoli ne bom pozabila, da mi je takrat dirigent, gospod Fabjan, rekel: "Punčka, kaj pa ti tukaj delaš, saj še nisi stara sedem let," jaz pa sem odgovorila: "Prišla sem sem, ker znam peti!" Mami sem zelo hvaležna, ker me je podpirala na tej poti, ker če ne bi bila tako zelo angažirana, ne bi bilo iz tega nič. Dvakrat na teden so bile plesne in pevske vaje, dogovorjeni pa sva bili tudi, da me pelje na vse karaoke, ki so bile v razdalji 50 kilometrov. Spomnim se, da je že v začetku tedna klicala na TV Capodistria, da so ji dali seznam pesmi, ki bodo na karaokah, da sem se lahko pripravila.

Story: Se pravi, že od samega začetka ste verjeli vanjo in njen talent? Kako zdaj sprejemate Špelo, ko je na odru?

M: Z mojega vidika mi je všeč, ker je tako preprosta, naravna in dobro energijo ima. Mislim, da nima v sebi nobene tiste 'foušarije', res gre svojo pot in razmišlja s svojo glavo. Bila je velik upornik, in če bi bil naš ata še na svetu, bi rekel, da s tem otrokom pa ne gre ... Ampak jaz sem vesela, da je takšna, kot je, in ponosna sem nanjo. Pa še lepa je in velikokrat sem ji že rekla, da če bi bila moja mama živa, bi ponovno umrla od samega veselja, ker je bila vedno tako lepo urejena in tudi veliko bi ji pomenilo, da njena vnukinja nastopa.

Story: Kaj bi rekli, da je vajin ritual?

Š: Samo enkrat sva bili skupaj na potovanju na Džerbi in nekako nama ne gre. (smeh) Imava se radi, nisva pa v stanju, da bi ponovno, recimo, živeli skupaj, če bi situacija nanesla na to. Čeprav se imava izredno radi, bi se dokaj hitro pobili, ker sva temperamentni. (smeh) Letos greva na Triglav, a ne, mami?

M: Prej še sedmera jezera, za Triglav še ne vem.

Š: V glavnem v hribe, teči in vsake toliko skupaj na kosilo in kavo. Predvsem sva pa dnevno v stiku in vsake toliko pridem k njej na kosilo. Ne da se mi kuhati, mami pa zelo dobro kuha, čeprav se ne mara vihteti po kuhinji. Tako da, tega nimam po njej, ampak ko sem v zvezi in če imam fanta, se z veseljem lotim tudi tega opravila.

Story: Rekli sta, da sta si dokaj podobni karakterno ... Kako bi se opisali?

M: Pritiskava druga drugi na gumb. Sama sem prestala kar veliko terapij, šest let sem delala na SOS-telefonu in še zdaj se veliko posvečam sebi, ampak gre za vzorce, ki jih imamo v sebi. Jaz sem jih dobila od doma, Špela od mene. Samo ona reagira na stvar, ki se je zgodila v preteklosti, in jo tisto razburi, mene pa to, kar se dogaja v danem trenutku. Skoraj me ne razjezi več, jaz pa njo kar znam. Ampak to pomeni samo, da še ni predelala določenih stvari.

Š: Mene mami tako hudo razjezi, da bi lahko kar kaj vrgla ob steno. (smeh) Enkrat se spomnim, da sva šli skupaj v Gorico na koncert, pa sva se v avtu med vožnjo pogovarjali, in čeprav je vedela, mi ni povedala, da vozim v napačno smer.

M: Ja, čakaj malo, ti si odgovorna, lej jo! (smeh)

Š: Čakaj malo, mami ... Vprašala sem jo, zakaj mi ni povedala, pa je rekla: "Jaz nisem za volanom." Meni se je zmešalo! (smeh)

Špelo ste imeli dokaj pozno in ...

M: ... tako je, nisem marala otrok.

Š: Kaj? Kako ne?

M: Ja, pred tabo ne. Pri nas je bilo osem otrok doma in lagala bi, če bi takrat rekla, kako rada imam otroke. Zdaj pa je to druga 'muzika'. Nisem marala in tudi dolgo ni bilo takšnega moškega, s katerim bi lahko imela otroka, in ko sem ga spoznala, sem si postavila rok, da če zanosim do 40. leta, ga bomo imeli, drugače pa ne. In moja mami je pri štiridesetih rodila svojega zadnjega, osmega otroka in tako se je zgodilo tudi meni. Srečna sem, da je danes tako, kot je.

Story: Špela, kako je bilo odraščati s to veliko generacijsko razliko?

“Mami je na tekočem z vsem dogajanjem v mojem življenju, s stanjem na računu, ljubezenskem ipd., in včasih si želim, da česa ne bi slišala, saj sem njen “vse mi povej” vzela čisto zares, a tega ni nikoli izkoristila.”Š: Ker je bila mama toliko starejša, ko me je imela, sem bila prikrajšana za nekatere stvari. Ni bilo toliko brezskrbnosti, ker sem bila edina v družbi, ki je morala domov ob določeni uri, in če sem zamudila, je prižgala vse luči, me posadila za mizo in odpredavala svoje. Kaznovala me je tako, da mi ni pustila za konec tedna nikamor in bila pri tem stroga in prepričljivo odločna. Ker je poznala pasti življenja, je bila veliko bolj zaščitniška in previdna ter s tem zelo načelna. Spomnim se, da sem želela s fantom, v katerega sem bila zaljubljena, v kino s prijatelji, gledati naj bi šli Batmana in ravno za tisti konec tedna je imel moj, zdaj že pokojni stric Janez šestdesetletnico. Ker sem v družini Grošelj res najmlajša in sem bila takrat stara deset let, moje sestrične pa že dvajset in več, se nismo znale družiti in mi je bilo na družinskih srečanjih grozno dolgčas, mama pa je forsirala, ker ji je bil ta rojstni dan tako zelo pomemben. Zato verjamem, da če bi bila takrat moja mama stara trideset let, tako kot večina mamic mojih vrstnikov, ne bi tako razmišljala. A ker je bila takrat stara 50 let, je razmišljala drugače, zato sem dostikrat imela občutek, da je moja mama veliko bolj stroga od ostalih, kar je tudi bila. Ampak danes, ko pogledaš te mame, je moja 'legenda' tako po videzu kot karakterju in toliko je zabavna. Marsikdo ji ne bi pripisal teh 71 let. Jaz bi jo poslala samo na lifting, ampak potem bi bila že kičasta. (smeh)

M: Zdrav um je pomemben, ne guba. Naj bo guba! Pri mojih letih bi bilo slabo, če jih ne bi bilo. S tem se ne obremenjujem in sem zelo vesela. Hočem pa povedati nekaj drugega. Špeli sem zaupala, ji pa druge mame niso. Pri petih letih in pol je začela peti pri Fabjanu pa so potovali na Sicilijo, na Češko, in tudi ko je imela 15 let, sem šla za tri tedne na Himalajo, pa tudi malo nisem pomislila, da bi bilo kaj narobe, drugi pa so govorili, kako ji lahko tako zaupam. Zelo sem ji zaupala, še bolj kot sebi, 100 procentov! Res, tega pa ni bilo, da ji ne bi zaupala, tako kot je bilo zaradi strahu nekoč pri meni doma.

Š: Nikoli ne bom pozabila, da sem se morala med tem, ko je bila mama na Himalaji, vsak večer ob desetih javljati sosedi Majdi. Seveda sem se zlagala, da grem spat, bila sem pa s sošolci na praznovanju. Prišel je sošolkin brat in mi sporočil, da je klicala mama, ki pravi, da moram takoj domov. Nisem mu verjela in čez eno uro se je ponovilo sporočilo, pa še kar nisem verjela, da je klicala s potovanja. Ko sem prišla domov, me je Majda čakala pred vrati in mislila sem, da me bo kar ubila, pa čeprav nisem počela nič slabega. Vedno sem veljala za vzorno učenko in nikoli nisem kadila ali počela neumnosti, ampak tako odlično je bilo, da mame ni bilo in da sem lahko končno prekršila uro. Še danes ne maram, če mi kdorkoli reče, da moram nekje biti ali kaj narediti do določene ure. Lahko delam ves dan, samo ne me omejevati, ker me to stiska.

Story: Ste potem odraščali tudi brez starih staršev?

Š: Tako je, vsi so bili že pokojni, ko sem se rodila.

M: Moja mama je umrla že pri 58 letih, ker je bila hudo bolna.

Š: Zaradi tega ne vem, kako je, če nekoga izgubiš, ker mi še nihče od bližnjih ni umrl, in včasih pomislim, kakšno bo to bližnje srečanje s smrtjo. Večkrat se vprašam, kaj bo, ko mame ne bo več, ker imam z njo poseben odnos. Jaz sem namreč njena kopija, po očetu sem občutljiva, jokica in bolj po 'regelcih', mama pa je bolj 'ta glavna'.

M: Moraš biti pripravljena, če želiš preživeti v tem svetu.

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story31/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 31/2015

Story 31/2015, od 30. 07. 2015