"Če pomislim, je res skrajni čas, da neham pisati"

Svetlana Makarovič (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
7. 8. 2014

To, da se vedno ravna po impulzu, ne pomeni, da se vseskozi ne preverja, sprašuje, kaj je za njo prav in kdo je. Ravno to ji omogoča, da brazgotine nekdanjih ran, za kar vsestranska Svetlana Makarovič pravi, da so njena poezija, prefiltrira v poezijo.

Kako se vam zdi, ko vas povsod vabijo k sodelovanju?

To v življenju pravzaprav pride nekoliko prepozno. Več pozornosti bi potreboval, ko si mlad in poln energije, toda nikoli se nisem hotela riniti. Zdaj je pa vsega skupaj kar malo preveč. Če pomislim, je res skrajni čas, da neham pisati. Ogromno sem napisala, mogoče že kar preveč.

Obstaja pri pisanju kategorija preveč?

Prijateljica mi je rekla: "Bojim se odpreti hladilnik, da ne bi notri tudi tebe zagledala."

Mar vam po drugi strani ni vseeno prijetno, ker želijo ravno vas?

Zdaj vem, da za sabo puščam bleščečo sled. Tega se zavedam šele zadnja leta.

Kdo bolj potrebuje poezijo: pesniki, da se izrazite, ali bralci, da se nas dotakne?

Poezija nekega dne skozi vse plasti podzavestnega izkristalizirana udari ven v verzu, glasbi ali plesu. Zadaj je vedno neka bolečina, ki ne krvavi več, temveč sta ostala brazgotina in spomin. Pravzaprav so verzi brazgotine nekdanjih ran.

Vam je od vseh ustvarjalnih stvari pesnjenje najljubše?

Ja, če štejem tudi dramatiko v poeziji, komponiranje šansonov, songov. Vse to čutim kot poezijo, tudi pravljice.

So vaše pravljice namenjene otrokom?

Svojih pravljic nisem namenila vsem otrokom. Namenjene so otrokom, ki so tudi nežni, ki niso surovi, škodoželjni. Namenjene so objokanim, ranjenim otrokom. Pravi otroški jok je nekaj najstrašnejšega, kar poznam. S tem ne mislim otroka, ki se cmiha, ker ne dobi tistega, kar bi hotel. Takega otroka bi sunila v rit. Mislim otroka, ki joče, ker se mu je zgodila krivica, ker mu je kdo vzel tisto, kar mu je najljubše. Otroka, ki joče, ker mu je umrla muca, kužek, v domišljiji privijem na srce.

Drži, da ste kakšnemu otroku tudi pomagali?

Punčki, ki je hotela igrati klavir, pa ji ga straši niso mogli kupiti, sem dala klavir. Sicer ne morem reči, da sem ljubiteljica otrok. So otroci, ki hrepenijo, da drugim naredijo veselje, obstajajo pa tudi otroci, ki hrepenijo po tem, da druge prizadenejo.

Zakaj sploh potrebujemo poezijo?

Odgovorim z vprašanjem, zakaj potrebujemo sevdah? Brez sevdaha nočem živeti! Zato na festivalu Sanje v Medani nastopam skupaj z igralko Mirjano Šajinović, ki bo pela sevdah, in glasbenico Zvezdano Novaković, ki bo igrala harfo in tudi pela. Mirjano sem spoznala v Mariboru, kjer sva nastopali za poplavljence. Sevdalinko je pela tako, da me je po hrbtu oblil mraz, in sva se zmenili, da bo 30. avgusta v Medani nastopila skupaj z mano.

Izhajate iz družine, v kateri je mama bila zelo verna, oče pa pravo nasprotje, drži?

Oče je držal družbo pokonci, rad se je smejal, pisal je tudi pesmi, igral tamburico, prepeval, mama, kislica, pa mu je vsako veselje pohodila.

Kako le sta se zaljubila?

Oče se ni zaljubil v mamo, zbežal je pred fašizmom v Maribor in se vpisal na trgovsko šolo, kjer je spoznal mamino sestro, ki je bila lepa, ampak ni mogel do nje, in se je potem odločil za njeno sestro. Računal pa je na bogato doto, ker je mamina družina bila bogata, prodajali so steklo, porcelan ... Mamin oče je rekel: "Če poročiš tega tržaškega fakina, brezverca, te razdedinim." Ni verjela in se je z njim poročila, oče pa jo je res razdedinil. Zato smo živeli v hudi revščini. Med vojno smo bili vojni begunci in prišli v Ljubljano, ko sem bila stara tri leta.

Bili ste na kar nekaj srednjih šolah. Kako to?

Oh ja, nikoli se mi ni dalo hoditi v šolo. Bila sem nedisciplinirana, kar naprej sem špricala, raje hodila po gozdu in raziskovala. Enkrat sem zanalašč šla v pravoslavno cerkev, da nisem šla k tisti maši, na katero me je hotela prisiliti mama.

So vas vzgajali v krščanskem duhu?

Ne le krščanarsko, temveč puritansko, klerikalno. Mama je vedno govorila, da jo bom spravila v grob. Jebiga, pa sem jo. Oče je mami potem ušel, imel kakšne ljubice, se kasneje ločil in poročil z eno od ljubic. Meni je bil v redu oče, kadar je bil doma. Sem njegova kopija.

Drži, da ste tudi pobegla nevesta?

Drži. Ko mi je prišlo do zavesti, da gre zares, se je v meni takoj sprožilo: "Ne!" Že sem bila na Viču in štopala, kamorkoli.

Vas je takrat ujel miličnik?

Bila sem lačna in brez denarja, ukradla sem paradižnike in lubenico na trgu. Ampak meni je tisti miličnik kupil sendvič in me dal na avtobus za Ljubljano.

Svetlana

Ste ves čas hodili za sabo, ne glede na posledice?

Sledila sem sebi. Vedno sem se ravnala po impulzu, kar še vedno počnem. Po impulzu sem tudi sešila zastavo z rdečo zvezdo, ko so janševci hoteli prepovedati rdečo zvezdo. Takrat sem sedla za šivalni stroj, sešila zastavo z rdečo zvezdo in jo obesila na balkon.

Menite, da naj na svojem vsak obesi, kar mu je ljubo?

Seveda. Križ je bil neštetokrat zlorabljen, rdeča zvezda tudi. Križ pravemu verniku še vedno pomeni simbol Boga, meni pa rdeča zvezda še vedno simbol boja proti fašizmu. Tudi svastika je bila zlorabljena. Pojavila se je na starih ruskih vezeninah tam nekje v 15. stoletju in še prej. Je simbol sonca.

Mora človek pri pisanju poezije biti iskren?

Zadaj morajo biti strast, prepričanje in zvestoba.

Ste bili kdaj na točki, da se izdate?

Neštetokrat, ves čas se je treba preverjati, kontrolirati, spraševati, kaj je prav zame, in ne za večino.

Je vprašanje 'Kaj je zame prav?' pravzaprav vaša rdeča nit?

Natančneje: 'Kaj sem v resnici jaz? Kdo sem jaz?', če sem bolj dosledna, scela, kot je zapisano v tekstu Mrtvec pride po ljubico: 'Srce mora ostati scela, ne moreš biti malo ena, malo druga.' To je to!

Vseeno nas v življenju zlahka zapelje.

Zelo nevarna je ambicija biti močnejši od drugih, da si druge podrediš. Zato nikoli nisem hotela v politiko.

Znate biti preračunljivi, da bi šli v politiko?

O ja, dostikrat sem bila preračunljiva. Recimo, ko sem šla na ples, sem se vedno zelo močno prepasala, da sem bila videti mična. Včasih sem se tudi tako oblačila in nosila, če uporabim ta grdi izraz, sem bila videti 'jebozovno' in me je marsikdo peljal na večerjo. Najedla sem se, potem pa ušla. To sem nekajkrat naredila in se zaradi tega nisem počutila nič krivo.

Drži, da so tudi vaši prijatelji bili siti, če ste imeli vi dovolj?

Nisem imela dosti prijateljev. Če sem imela, sem delila. Mislim, da za sindromom, da ne delijo z drugimi, trpijo bogatuni, tajkuni, magnati. Te ljudi osrečuje, da vložijo ogromno denarja v projekt, ki prinese še več denarja. Kaj boš s tem denarjem? Razumela bi, če bi s tem denarjem naredil bolnišnico ali zavetišče za živali, ampak denar zaradi denarja, da te to tako omami, nad tem se zgrozim. Taki ljudje ponavadi nikomur nič ne dajo, kar je tisto grozno. Denarja se v resnici bojim. Kadar se mi na računu nabere več denarja, kot ga potrebujem zase in moje muce, pomislim na prijatelje, na brezdomne muce, na Bosno. Nočem sedeti kot stara krastača na kupu cekonov, saj ne bom nič nesla v grob. Tudi nobene nepremičnine nočem imeti. Kaj pa bom z njo? Zdaj imam najeto razpadajočo kajžico v Poljanski dolini, kjer so moje tri muce. Prej ali slej bo ponovno še kakšna prišla. Malo sem v Ljubljani, malo tam, tako da stalno potujem. V Ljubljani je luksuz, "tam mi okoli hišice rastejo rožice, z nobenim purgerjem ne grem tavšat za mojo boro kajžico." Takšen je moj odnos do nepremičnin.

Zato pa nekateri cenijo vaša dela.

Cenijo me elita, intelektualci, umetniki, izobraženci, ljudje, ki vedo, da nista polka in valček vse. Recimo, sodelovanje z bobnarjem Zlatkom Kaučičem je bilo zelo tvegano, literarno-glasbeni Horror Mundi (Groza sveta) je bil zelo tvegan. Prvič zraven ni glasbene melodije, je le ritem, perkašen in najbolj ostra, grenka poezija, pa je bilo vrhunsko sprejeto. Še bova nastopala.

Se lažje izražate skozi pisanje kot pogovor?

Težje. Treba se je filtrirati skozi ogromno plasti podzavesti. Tekst za popevko se napiše mimogrede, ampak napisati pelin poezijo, ki je sicer več ne pišem, je nekaj drugega. Zdaj pišem baladne pravljice.

Je v knjigi vaših izbranih pesmi Zeliščarka srčika vaše poezije?

V njej sem jaz.

Če vas kdo želi spoznati, naj vzame v roke Zeliščarko?

Vprašanje, koliko ljudi to sploh razume. To razumejo ljudje, ki imajo muzikalen čut za tisto, kar je zadaj, onstran, ne kar se samo ponuja v supermarketu. Eden od mojih najljubših komadov je Dobro jutro jazzerji od Bajage: "Kad su bili Ameri dali su folirali? Ti sad okrečeš tri akorda ..." Tako je, če se človek proda za denar.

Saj ste tudi vi pisali besedila za popevke.

Morala sem preživeti, ampak ni mi škodilo, napisala sem tudi nekaj slaboumnih tekstov, ki se jih še zdaj sramujem. Recimo: V Ljubljano gremo mi in Naš avto je premajhen. Potrebno jih je bilo napisati za denar, po drugi strani pa sem tako izbrusila rutino, da mi verz dobro teče. Tako da to ni bil izgubljen čas, nisem pa prav nič ponosna na tako pesem.

Marsikaj ste prestali, verjetno vam ni žal, saj Bogu niste kradli dni.

Seveda sem, ogromno sem prelenarila, iz lenobe sem diplomirala. Sposobna sem cele dneve preležati v postelji s knjigo, vstanem le, ko je treba kaj pojesti, da si naredim kavo in prižgem cigareto, ker v postelji ne kadim. Kadar lenarim, takrat res lenarim. Ležim kot povožena krastača v postelji in se mi nič ne ljubi, še list v knjigi komaj obrnem. Vem, da je treba vstati, dati mucam jesti in se kaj pogovoriti z njimi, jih počohati, drugače posoda leži nepomita tudi tri dni.

Svetlanina Zeliščarka na Ptuju

V zbirki Beletrina je izšel izbor poezije Svetlane Makarovič z naslovom Zeliščarka, ki jo je tudi sama opremila z risbami in bodo tudi razstavljene na Ptuju v okviru Dni poezije in vina med 27 in 30. avgustom, prav tako v organizaciji študentske založbe Beletrina, ko bo Svetlana Makarovič kot glavna gostja nastopila z glasbenim recitalom Zeliščarka.

Napisala: Suzana Golubov

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 32/2014

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 32/2014

Story Story 32/2014, od 31. 07. 2014