Svetlana Makarovič: "V seks sem se včasih prisilila"

Svetlana Makarovič (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
23. 3. 2013

Odtajane svečke in konec zime za Svetlano Makarovič, ki je zimski človek, ne prinašajo le pomladne žalosti, temveč tudi spomladanske zvončke, sneguročke, kot je zapisala v baladi Sneguročka. In čeprav pomlad ni ravno njen čas, jo bo pričakala s kar dvema recitaloma, z Balado o Sneguročki in  Lovcem na ljudi.

Story: Kako živite?

Različno. Živim v Poljanski dolini, kjer imam pet muc, za katere skrbim, saj so moja družina. Tudi v Ljubljani sem, ko imam delovne obveznosti.

Story: Še vedno delate, tudi nastopali boste. Imate še jasne in lucidne misli?

Na trenutke. Nekatere stvari so se usedle, vem, kar vem. Bojim pa se časa, ko se na starost začne možganski propad, ki ga pri sebi že opažam. To se začne takrat, ko ubiješ jajce v smeti. To je prvi znak, da se možgani razkrajajo. Ne spomnim se recimo nekega imena, belila sem si glavo kakšen teden, preden sem se spomnila, kako se imenuje ansambel, ki ga ne morem slišati.  Tega je kar veliko. Tudi raztresenost, zaklenem stanovanje in pustim ključ v ključavnici, kar je znamenje tega razkrajanja.

Story: Si pa zato z ustvarjanjem tlakujete pot v večnost.

Ne. Umetnost traja, dokler traja človeštvo. Če se recimo zgodi katastrofa, bo tisti hip konec politike, sovraštva, ljudje bodo tisti hip kot eden. Potem pa se začne spet po starem. Na nas prežijo ognjeniki, meteorji, cunamiji, potresi, mi pa se prerekamo, kje je prag revščine, da so ljudje lačni. Ljudje so lačni takrat, ko se stepejo za podgano, da bi jo pojedli. To je lakota. Prag revščine ni to, da nimaš kaj za na kruh namazati, prag revščine je to, da ne veš, kako boš prišel do kruha. Prag revščine je, ko začneš jesti insekte.

Story: Takšne okoliščine se skozi zgodovino ponavljajo, kot bi se vse skupaj vrtelo v krogu.

Na splošno nam je zdaj kar dobro. Zadnjič je v Mercatorju starejša ženska kupovala kruh in rekla: Treba je najprej pojesti star kruh. Spomnila sem se na to, da sem ob starem kruhu odraščala. Nikoli nismo dobili svežega kruha. Leta 1945 smo imeli koruzni kruh - koruza je bila zmleta skupaj s storži, kar je bilo kot žagovina. Moke iz tega kruha nisi mogel požreti. Takrat dobiti kocko sladkorja je bilo nekaj, in to se seveda stopnjuje do kremšnit in do tega, da ti je slabo. Tako da je prava revščina še daleč.

Story: Kaj je s kremšnitami?

V nekem obdobju jih nisem mogla nehati jesti. Bila sem sita, pa sem se še basala. To je bilo v glavi, ker je bila kremšnita za povojne otroke nekaj nedosegljivega. Gre za tisto: zdaj pa lahko pojem toliko kremšnit, kolikor jih hočem, pa če crknem. Ni veliko manjkalo, pa bi res crknila. Nisem hotela nehati, hotela sem si dokazati, da jih lahko pojem, kolikor hočem, in da mi jih nihče ne sme vzeti. Gre za strah, da bo nekdo prišel in rekel: To ni tvoje, to je moje. Sem pa to tudi plačala s slabostjo v želodcu, kar je edino prav. To se nekje neha. Ko se enkrat napokaš kremšnit, si tega potem za vse življenje odrešen.

Story: Velja to tudi za druge stvari?

Tako je bilo tudi v ljubezni, seksu, povsod je lahko tako in prav je, da smo tudi to izkusili. Vse to nas določa v smislu, kaj smo se naučili. Kremšnite niso bistvene. V hipijevskih časih sem se v seks včasih prisilila, ko je bilo to skoraj treba početi. Je bil kar nekako način spoznavanja. Dobro, da nisem česa 'fasala', kakšnega sifilisa. V mojih študentskih letih so bili kondomi skoraj kot iz avtomobilske pnevmatike, iz debele gume, naprašeni s smukcem, da je kar zaškripalo. Medtem ko se zdaj res ni težava zaščiti.

Story: Navsezadnje je v hipijevskih časih bilo vse seksualno bolj odprto.

Seveda, temu se je reklo seksualna revolucija. Takrat smo se navadili sleči, ker je prej še vedno veljalo kot zdaj, da se ljudje ne slečejo. Zdaj celo zapirajo nudistične plaže.

Story: Lahko osebno goloto deliš z vsakim?

Seveda ne, bilo bi samomorilsko. Ko sem bila prvič na nudistični plaži, sem se zgrozila. Stari ljudje, viseča koža,  viseči testisi ... Ko sem se slekla in šla sama po plaži, je bilo popolnoma v redu. Človek je človek. To je predsodek. Tvoje telo je tvoj dom, tvoja hiša, v kateri stanuješ.

Story: Kaj pa duhovna golota?

Ta golota je možna z ljudmi, ki so nekako duhovno nudistični, ki se ne skrivajo za floskulami, parolami, kičastimi izjavami, kot so recimo izjave misic, da je lepota notranja. To je smešno in trapasto, enako tudi, da si želi mir na svetu ... Res pa je, da sem si želela biti tudi sama lepa, saj si vsaka ženska želi biti lepa. Ampak spremljal me je zli urok moje mame. Ko je rekla, da je moja sestrična luštkana, sem jo vprašala: Sem tudi jaz luštkana? Rekla je: Zahvali se Bogu, da nisi pohabljena. To me je spremljalo dolgo časa. Gre za psihično zlorabo, ki je neodpustljiva. Tega ji nisem nikoli odpustila, navsezadnje nisem kristjan, da bi odpuščala. Sploh pa so ta večna odpuščanja le videz, nekaterih stvari ne moreš odpustiti. Ne moreš recimo odpustiti Hitlerju v imenu njegovih žrtev. Hitlerju lahko odpusti le njegova žrtev in nihče drug. Tudi zgodovina ne odpušča.

Story: Vam je ostalo precej tega, česar ne boste odpustili?

Seveda, v podzavesti ostane.

Story: Ste koga nalašč prizadeli?

O, ja. Za obrambo ali iz maščevanja. Hudobna znam biti tudi, kadar ne gre za maščevanje zaradi tega, kar se je zgodilo meni, ampak kar se je zgodilo komu drugemu. To je ideja Sneguročke v uspavanki, ko pravi: Vse hudo se pozabi, kot da ni bilo, in ker se hudo pozabi, se naredi prostor novemu zlu. Tako kot zdajšnji mladi generaciji pomeni beseda Auschwitz le zgodovinski podatek, občuti pa se nič več. Zato nastajajo novi 'auschwitzi', novi 'goli otoki', zato se to ponavlja. Vedno se reče: postavimo spomenik, da se to ne bi nikoli več zgodilo. Se je zgodilo in se bo še dogajalo, je Guantanamo in je Abu Ghraib. Skratka, zlo vedno najde svoj prostor. Zlo je močnejše od dobrega. Ampak prav na ozadju zla se tisto dobro, lepo in pristno tem bolj lesketa. To je umetnost.

Story: Pravite tudi, da se umetnina rodi iz bolečine.

Iz bolečine se rodi umetnina. Brez bolečine umetnina ne more nastati, tudi vsak napredek se začne z ne, ne z ja. Ja je veselična glasba, ne je pa balada ali Chopinova glasba. Iz upora, iz obupa pride: naredim nekaj lepega, da zabrišem sledove zla. To je vloga umetnosti, to je umetnost, meni najpomembnejša na svetu.

Story: Je to vaš način boja proti zlu?

Drugega, ki je tako učinkovit, ne poznam.

Story: Kaj pravite na to, da imamo žensko predsednico vlade?

To je fino, čeprav je bančnica in mi je nepojmljivo, kako je nekdo lahko bančnik, je pa ženska in je tega pogrebnika 'peljala scat'. To je krasno, pa če sestavi vlado ali ne, to je bilo narejeno. Kot je Zoki zmagal na volitvah, ko je Janša imel povešen 'ksiht'. Nobenemu politiku ni za zaupati, čeprav imajo nekateri moralni čut. Recimo, Dejan Židan ga ima. Za živali se je zavzel absolutno 100-odstotno in celo ogorčeno. Dosegel je, da je zdaj po zakonu kjerkoli v Sloveniji prepovedan cirkus z živimi živalmi. To je Zoki prepovedal v Ljubljani, pa so takrat našli zasebno zemljišče. Židan je uporabil izraz muce, ni uporabil izraza mačke, in se zavzel, da je treba poskrbeti tudi za brezdomne muce. Takrat se mi je kar v srce usedel.

Story: Mar niste nekaj malega tudi vi bili zraven pri politiki?

Podprla sem Zokija, da je šel na volitve. Kdorkoli, da le ni Janša. Zoki je tudi dejansko dobil volitve kot Antijanša. Takrat smo vriskali. Potem pa se je vpletel Virant.

Story:  So trenutki, ko se moraš opredeliti?

Nikoli nisem hotela biti v nobeni stranki, ne v partiji, v nobeni stranki. To, da nisem hotela vstopiti v partijo, sem kar drago plačala. Dvakrat sem bila povabljena, obakrat sem rekla: Ni govora! Potem pa so se vsa vrata zaprla. Pa je vseeno nekako šlo. Rešile so me knjige, bralci, občinstvo, moje delo. Nisem pa  v Jugoslaviji nikoli mogla narediti kariere, ni govora. Če nisi bil v partiji, kariere nisi mogel imeti. Saj te niso ubili, ampak kariere nisi mogel zgraditi. Vsak pride na razpotje, ko se mora odločiti. Ali greš po bližnjici ali plezat po previsni skali.

Story:  Previsne skale, plezanje, je to vaše okolje?

Seveda, ko sem pač koza. Zdaj, ko je Janša prepovedal partizanstvo in praporščake, v javnosti nosim majico z rdečo zvezdo.

Z umetnostjo nad zlom

Ker se, kot sama pravi, proti zlu bojuje z lepim, z umetnostjo, bo Svetlana Makarovič kmalu sodelovala kar pri treh novih predstavah. 23. marca  bo v Kinu Šiška na glasbeno-literarnem večeru, kjer bo z ansamblom Mar Django Quartet izvajala najnovejšo baladno izpoved, pravljico o Sneguročki.

28. marca bo v Slovenskem mladinskem gledališču premiera glasbeno-gledališke predstave Škrat Kuzma dobi nagrado po pravljici Svetlane Makarovič in v režiji Matjaža Fariča z Ivanom Peterneljem v vlogi škrata Kuzme.

12. aprila pa bo v Mini teatru literarno-glasbeni večer Svetlane Makarovič in mlade glasbenice Zvezdane Novaković, ki igra na različne inštrumente in poje. Ideja recitala Lovec na ljudi je, da je lovec na ljudi denar.

Napisala: Suzana Golubov

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 12/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 12/2013

Story Story 12/2013, od 13. 03. 2013

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri