Teo Saffron iskreno o premagovanju težav

Teo Saffron iskreno o premagovanju težav (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lea
29. 5. 2013

Pevec s čudovitim glasom ima za seboj malo manj čudovito življenjsko zgodbo. Ampak ravno številne preizkušnje in prelomnice v njegovem življenju so ga naredile trdnejšega in pripravljenega tudi na bitko v šovu Slovenija ima talent.

Lea: S petjem ste se predstavili v oddaji Slovenija ima talent. Kakšni so vtisi do zdaj, kdo od žirantov vas je navdušil, morda kdo prizadel, užalil?

Teo: Presenečen sem, da se ekipa Pop TV zelo posveti vsakemu nastopajočemu, to je pomembno, ker je tako nastopanje pred kamerami res kar težka izkušnja. V mojem primeru so na prvi avdiciji žiranti realno ocenili moj nastop – res je bil poln čustev, ki so se malo zanesla, morda so zadržano komentirali nastop, a slabih izkušenj z njimi nimam, za zdaj samo pozitivno.

Lea: Pojete tudi v drugih jezikih, med drugim v kitajščini in ukrajinščini ...

Teo: Do zdaj sem se preizkusil s petjem že v makedonščini, kitajščini, italijanščini, španščini, maorščini, angleščini, hrvaščini, nemščini pa tudi ukrajinsko sem že zapel. Kratko rečeno, prijatelj, ki veliko poslovno sodeluje s tujino, je poskusil nekako navezati stike, da bi lahko nastopal v tistih državah, kjer posluje. Tako me je peljal s sabo tudi v Ukrajino, pogovarjali smo se za turnejo po Kitajski, kar je zaradi logističnih težav za zdaj odpadlo, slišali so me sicer ljudje različnih narodnosti, ki so prišli v Slovenijo, tako da pogovori potekajo, a vse ob svojem času, če mi je ta pot namenjena, seveda. Sicer pa pojem v različnih jezikih zato, ker v raziskovanju petja v drugih jezikih uživam. To sem delal že kot otrok. Vsak jezik ima neko določeno barvo pri petju.

Lea: Na oddajo Slovenija ima talent ste se prijavili med drugim zaradi tega, da sami sebi dokažete, da si upate, da se na neki način soočite tudi s svojo boleznijo, to je bipolarna motnja. Kako to, da ste se odločili o tem javno spregovoriti in kako živite s tem?

Teo: Bipolarna motnja je malo poznana, bolj je znana prek zvezdnikov, kot je Catherine Zeta - Jones, ni pa to neka neozdravljiva bolezen. Na začetku sem si pomagal s terapijo, pozneje pa seveda sam, in sicer s petjem, jogo, meditacijo in športom. Zdaj živim res polno življenje. Vsak človek, ki želi živeti zdravo življenje, mora vsak dan delati na sebi, brez tega ne gre. Načinov je veliko in časa ima vsak dovolj, le vzeti si ga mora, čeprav pet minut zjutraj in pet minut pred spanjem. Vsepovsod lahko vidiš ljudi, ki norijo z zdravo prehrano, a to ni dovolj, kajti tudi duh mora biti zdrav.

Lea: V mladosti ste kar trikrat poskušali končati svoje življenje, v otroštvu ste doživeli precej travmatično izkušnjo, ko vas je zapustila mama, odšla je namreč v Ameriko, vzgojila pa sta vas stara starša. Ste morda tudi bolj umetniška duša?

Teo: Seveda je na moje življenje najprej vplivala izkušnja družine oziroma neizkušnja živeti normalno življenje z očetom in materjo. Rodil sem se kot nezaželen, to pa je že v startu zelo slaba popotnica za normalen razvoj otroka. Stari starši so me sprejeli z ljubeznijo, a so imeli toliko svojih težav, da me niso mogli normalno vzgajati.

Mati me ni hotela roditi, rodila je le na željo starih staršev, tako sem že kot otrok čutil, da mi je bilo na neki način prepovedano živeti. Posledično sem poskušal vedno doseči nekaj posebnega, da bi dokazal materi in svetu, da sem vreden živeti. Pozneje sem zato razvil perfekcionizem, če neke zadeve nisem opravil briljantno, sem mislil, da sem slab, nesposoben.

Ljubim stare starše, a matere in očeta niso mogli nadomestiti. Kot sem že prej dejal, umetnost je bila seveda prvi izhod v sili, da sem izrazil svoje dojemanje sveta in občutke. Sicer pa sem v življenju preživel še kar veliko drugih preizkušenj, a za več opisa bi lahko že pisal knjigo.

Na koncu je pomembno sporočilo to: ker sem imel toliko preizkušenj in težav, sem bil prisiljen delati na sebi, če sem hotel končno zaživeti polno življenje.

Začel sem spreminjati sebe v vsakem detajlu skozi vsakodnevno funkcioniranje, dojemanje težav, njihovo reševanje, torej je bila tudi moja pot težja in pretekla zgodovina nekaj dobrega, ker sem odnesel veliko izkušenj za prihodnost, da lahko pomagam ne le sebi in svoji družini, ampak tudi drugim ljudem. In to si želim. Ena pot pomoči je tudi prek glasbe.

Lea: Vse upe vlagate v svojo družino, ali tudi kateri od sinov kaže nadarjenost za petje?

Teo: Malo je še zgodaj, a pri najmlajšem je res opazen talent za petje oziroma veselje do glasbe, v avtu imamo različne cedeje in mali Valerij v italijanščini oponaša Andreo Bocellija, pa Cetinskega v hrvaščini, rad tudi preizkuša tipke na klavirju.

Lea: Kje se vidite v prihodnosti, boste še naprej peli?

Teo: Brez petja ne bo šlo, kakšna pa bo vloga petja v mojem življenju, ni odvisno samo od mene. Če mi je namenjeno, bo kaj več iz tega, če ne, pa bo, kot je – pojem zase.

Iz revije Lea, foto Primož Predalič