Tomaž Bratož je razkril, kako preživlja čas izza kamer

"Ko sem prost, sem pravzaprav zelo gospodinjski človek." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Story
8. 5. 2014

"Nekako sem res 'štrudelj fen'," se med kulinarično debato nasmehne Tomaž Bratož, ko se dobiva nedaleč stran od Planet TV, kjer šarmantni Škofjeločan preživi velik del časa.

Čeprav se zunaj studia nerad pojavlja v medijih in ne vidi potrebe po razpravljanju o zasebnem življenju, se mu jezik razveže, ko beseda nanese na dobro hrano, žlahtno kapljico, literaturo, filme in šport. Tomaž je namreč pretekel že kar nekaj kilometrov, toda zadnje čase raje teče v dvoje ...

Pred kratkim je male ekrane za eno leto zapustila vaša sovoditeljica Jerca Zajc Šušteršič. Kako se počutite, ko za voditeljsko mizo sedite sami?

Seveda je škoda, da je Jerca šla. Skupaj sva odlično sodelovala in se lepo ujela ter se dopolnjevala. Ima pa to tudi svoje prednosti, saj svojega ega nikoli ni treba prilagajati drugim egom, torej to od posameznika zahteva bistveno manj usklajevanja, toda veliko več dela. V osnovi je oddaja ustvarjena bolj za enega voditelja kot za dva. Se pa z Jerco pogosto slišiva, tako da bom to leto pač preživel z njo prek telefona in občasno na kakšnem sprehodu.

Tudi vi ste bili pred prihodom na Planet TV zaposleni na RTV Slovenija. Kako ste občutili prestop z nacionalne na komercialno televizijo?

Zame to pravzaprav ni bil prevelik šok, saj sem pred nacionalko delal na Pop TV-ju. Tam sem bil redaktor zunanje politike, delal pa sem tudi notranje zadeve. Na RTV-ju sem zadnje leto delal kot novinar, zato sem pogrešal vodenje. Kar počnem zdaj, je nekakšen kompromis; ta oddaja niso Odmevi, ne delam intervjujev, še vedno pa mi vodenje prinaša mnogo izzivov.

Morda kdaj pogrešate novinarsko delo?

Novinarsko delo mi najbolj manjka takrat, ko si rečem: "To bi lahko naredili bolje in to je tako očitno, da ne razumem, zakaj tega nismo naredili." Ker sem bil sprva novinar, sem zdaj gotovo bolj kritičen in menim, da je to tudi najustreznejša pot. Preden greš za voditeljsko mizo, je priporočljivo, da se izuriš kot novinar, sicer ne veš, kako težko je na terenu včasih priti do podatkov in kaj je pravzaprav sploh treba vprašati.

Vas pa, čeprav vas redno spremljamo prek televizijskih sprejemnikov, skoraj nikoli ne najdemo v drugih medijih, časopisih, revijah ... Raje ostajate skrivnostni?

V osnovi se ne želim izpostavljati, kar je precej očitno. (smeh) Večkrat sem povabila na intervjuje kar zavrnil; malo zaradi družinskih razmer, malo pa tudi zato, ker sem presodil, da živim preveč povprečno življenje, da bi bilo to za medije lahko zares zanimivo. (smeh) V svetu rumenih medijev se raje držim v ozadju.

Toda ljudje na ulicah, bankah in poštah vas verjetno vseeno prepoznavajo?

Res je, to se pogosto dogaja, je pa bilo med vodenjem Odmevov to bolj intenzivno. Ljudje se tega spominjajo še danes, ko me sicer že povezujejo z novo oddajo. Tudi med rekreacijo ali obiskom restavracije se večkrat zgodi, da se ljudje želijo pogovoriti o kakšnem svojem problemu in ga podrobneje pojasniti, kar zna sem in tja postati malo vsiljivo. Po drugi strani pa tako lahko pridem do izredno dobrih zgodb. V Škofji Loki se je, denimo, v zadnjem letu veliko dogajalo in tako sem večkrat lahko prišel do zanimivih informacij, ki sem jih lahko posredoval naprej.

Tomaž

Ko ste že omenili restavracije ... Slišim, da ste pravi gurman. Drži?

Ja, rad dobro jem in sem glede tega kar izbirčen. To pomeni, da bom kaj tudi zavrnil, če ni dobro, še posebej v lokalih, kjer se pričakuje določena stopnja kakovosti. Rad imam na primer srednje zapečen rostbif, vendar tega ni ravno lahko dobiti. V neskončnost bi lahko preverjal, ali je pečen tako oziroma toliko, kot je treba. Malce rdečega se mora pocediti iz njega. (smeh) Tudi špagetov carbonara ni tako lahko pripraviti, čeprav je jed v osnovi dokaj preprosta. Gostilne pogosto ne uporabljajo pravih sestavin. Problematična je že slanina, ki ne sme biti preveč suha. Potem je tukaj treba ujeti še pravi čas za jajce na koncu, da ne govorim o pretirani uporabi smetane v Sloveniji. Rad preverjam tudi štrudelj, čeprav se to sliši smešno. Včasih celo razmišljam, da bi si na telefonu omislil nekakšen 'štrudelj app', ki bi mi opisal vse lastnosti, ki jih mora štrudelj imeti.

Te pa so?

Mora biti rahel, ne sme biti pogret v mikrovalovni pečici, raje hladen. Če je jabolčni, naj bodo jabolka naribana, in ne v kosih ... Všeč mi je, če ljudje pri štrudlju preizkušajo različne sestavine; češnje, višnje, slive, celo breskovega sem že jedel. Nekako sem res 'štrudelj fen'. (smeh) Še bolj kot hrana se mi zadnje čase zdi zanimivo, kar se ob hrani uživa - vino. (smeh) Če ostaneva pri kulinariki ... Doma bolj ali manj pripravljam zelenjavne jedi, medtem ko v restavracijah skoraj izključno jem meso in ribe. Sam v kuhinji rad eksperimentiram s tem, kar najdem v hladilniku; kuham pašte, lazanje ... Vsak teden pa grem na loško tržnico in poskušam kupiti čim več lokalnih pro-izvodov; zelenjavo, sadje, sir in testenine. Zdi se mi odlično, če lahko ješ lokalno pridelano hrano.

Kot pravite, vas skoraj bolj kot hrana zanima tisto, kar spada zraven ...

Špagete carbonara, rostbif in štrudelj jem tako rekoč od vedno, vino pa je nekako strast zadnjih let. Še pred petimi leti si nisem mislil, da gre pri tem za tako veliko, zanimivo vesolje, za tako raznovrstnost in pestrost okusov, da na eni lokaciji lahko pridobiš tako različne produkte! Slovenija in njena okolica s Hrvaško in Istro, pa tudi tržaška, italijanska stran so res fantastičen teren odkrivanja!

Ste v tem kratkem času postali že poznavalec vin?

Spet bi rekel, da je mogoče v novinarski (ali pa v moji) naravi to, da sem površen. Težko bi se štel za poznavalca, bi pa rekel, da se znam sprostiti ob iskanju in seveda uživanju. (smeh) Po klasični modni muhi rdečih vin sem v zadnjih dveh letih odkrival bela, suha vina. Zelo me zanimajo avtohtone slovenske sorte, kot sta vipavski zelen ali pinela, seveda tudi klasična malvazija in rebula iz že omenjenih regij. Zadnja leta so popularna tudi oranžna vina, biovina, ki imajo sicer zelo starikav, skorajda pokvarjen okus, toda v določenih razmerah naredijo več kot navadno vino.

Obstaja možnost, da bi se tudi sami začeli ukvarjati z vinarstvom?

Niti slučajno! (smeh) Moji hobiji so narejeni bolj na kratek rok ...

Pa vendar se že lep čas ukvarjate s športom. Menda najraje tečete?

Res je, čeprav sem iz leta v leto večja lenoba. (smeh) Če sem prej tekel štirikrat na teden, zdaj to počnem enkrat, največ dvakrat tedensko, kar je premalo, da bi se človek podal na kakšen bolj resen tek. Pred leti sem sicer pretekel kar nekaj polmaratonov, zdaj pa sem samo še povprečen rekreativec. Zadnje čase manj tečem, ker mi je to postalo malce dolgočasno, zato iščem družbo za tek. Prej sem vedno rad tekel sam, zdaj mi je več do teka v družbi.

Zadnja leta vas vleče tudi v gore ...

Da, pred kratkim sem se vpisal na tečaj varne hoje v hribe. Zadnja leta sem v hribe pogosto hodil - tudi pozimi. Zato se mi je zdelo zanimivo, res pa je, da sem bil v vseh tednih, odkar traja tečaj, tam enkrat samkrat. (smeh)

Tomaž

Če pustiva ob strani hrano in vino, lenobo in rekreacijo ... Kako preživljate čas izza kamer?

Ko sem prost, sem pravzaprav zelo gospodinjski človek. Ko nisem v službi, napoči teden za otroke. Dopoldan vedno prehitro mine; 'žehta' ali dve in kuhanje kosila, morebitna rekreacija, za kaj drugega že zmanjka časa. Popoldnevi so rezervirani za razvažanje otrok na treninge, pomoč pri kakšni domači nalogi, ob večerih pa rad posežem po zanimivi knjigi ali dobrem filmu. Skoraj ne mine večer, da si ne bi ogledal filma ali dveh. Rad imam drame s komičnimi elementi, ker se mi zdi, da so najbolj podobne življenju. No, morda je tudi gledanje televizije povezano z lenobo, zato je mogoče bolje poseči po knjigi.

Katera je bila zadnja dobra knjiga, ki ste jo prebrali?

Hm ... Pred časom sem precej prebiral dela Michela Houellebecqa. Med slovenskimi pisatelji je zame klasik Drago Jančar, pa tudi med mlajšimi je veliko zanimivih avtorjev, na primer Andrej Skubic, koroška pisateljica Maja Haderlap ... Imeti dobro knjigo je res dragoceno, ampak zvečer kljub temu dajem prednost televiziji.

Napisala: Tjaša Banko
Fotografije: osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 19/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story Story 19/2014

Story Story 19/2014, od 29. 04. 2014