Tomaž Razingar, kapetan slovenske hokejske reprezentance, se bo v zgodovino za vedno zapisal kot športnik, ki je na 22. zimskih olimpijskih igrah v Sočiju nosil slovensko zastavo na čelu naše delegacije. Štiriintridesetletnega hokejista smo ujeli ravno nekaj minut pred udeležbo na slavnostnem odprtju, ki je zaznamoval začetek najdražjih iger v zgodovini.
Ste kaj nestrpni pred velikim trenutkom, ko boste stopili na stadion z več tisoč obiskovalci?
Za zdaj še ne, ampak že ves čas med vsemi fanti v ekipi vlada veliko navdušenje. Se pa neizmerno veselim tega dogodka, ki je tako zame kot preostale člane slovenske delegacije zagotovo eden od največjih v življenju.
Zakaj pa, mislite, da so vlogo zastavonoše dodelili prav vam?
Mislim, da je to zasluga celotne reprezentance, vodstva in mojih soigralcev. Ne nazadnje nam je uspelo skoraj nemogoče, ko se je Slovenija kot samostojna država v hokeju prvič uvrstila na olimpijske igre. Čeprav je to zasluga celotne ekipe, pa je končna čast kot kapetanu reprezentance pripadla meni.
Pa je kaj drugačen občutek, ko se športnik udeleži tekmovanja na tako visoki ravni? Olimpijske igre so nekako vrhunec v karieri, kajne?
Glede na to, da grem na olimpijske igre prvič, je občutek res nepopisen, gre za nekaj novega v moji dolgoletni karieri. S tem se ne more primerjati nobeno drugo tekmovanje. Najprej nas čaka nekaj formalnih obveznosti, kot je odprtje, vsi pa smo seveda tu zaradi tekmovanja in že nestrpno pričakujemo prvo tekmo. Ta bo posebna, saj bodo nasprotniki prav gostitelji Rusi.
Je zaradi tega pritisk kaj večji?
Niti ne, na vsako tekmo gremo s prepričanjem, da lahko zmagamo.
Kakšno pa je vzdušje znotraj ekipe? S fanti še niste popolnoma uigrani, glede na to, da čez leto vsak igra na svojem koncu sveta ...
Prednost naše ekipe je ta, da se fantje med seboj že tako dobro poznamo, da hitro najdemo skupni ritem. V primerjavi z drugimi ekipami smo mi z izjemo Anžeta Kopitarja, ki pride z nekaj dni zamude, že v polni sestavi. Kar pa se vzdušja tiče, je pri nas vedno dobro, veliko je heca, smo pa razumljivo vsi navdušeni, da smo v Sočiju na takšnem dogodku.
Veliko se govori o varnosti v Sočiju in tudi vi ste imeli nekaj nevšečnosti z vstopom in izhodom iz dvorane. Pa je zaradi tega strah kaj večji?
Do tega zapleta z akreditacijami je prišlo prvi dan, ampak niti ni tako dolgo trajalo, da smo vse uredili. Kar se tiče varnosti, sploh ni tako grozno, kot prikazujejo, varnostnikov niti ne opaziš. Spodnji del mesta je fantastičen, celotna infrastruktura in olimpijska vas. O strahu, da bi se kaj zgodilo, pa niti ne bi razpravljal. So stvari, ki so ti v življenju namenjene, in tiste, ki ti niso.
Doma bodo za vas navijala kar tri dekleta, žena Anja ter hčerki Ruby in Taja. Bi raje videli, da bi bile z vami in vas spodbujale s tribun?
Vsaka podpora družine mi veliko pomeni, ne glede na to, od kod prihaja. Je pa Taja pri desetih mesecih še premajhna za takšne podvige, zato verjamem, da bodo enako močno navijale tudi doma.
Športniki vedno merite na zmago, pa vendar, če pogledamo realno, kakšen cilj ste si z ekipo zastavili v mislih?
Da bi merili na medaljo, je skoraj nemogoče. Želimo pripraviti presenečenje, presenečenje pa bo vsaka točka, ki jo bomo na tem tekmovanju osvojili. Vse reprezentance, s katerimi se bomo pomerili, so svetovni velikani, nastopile bodo v najmočnejših postavah, zato bo uspeh vsaka osvojena posamezna zmaga.
Pa boste imeli kaj časa za spremljanje preostalega dogajanja?
Čeprav imamo kar naporen ritem, saj treniramo dvakrat dnevno, naj bi imeli možnost ogleda tekme in navijanja za naše skakalce in biatlonce. Tega bi bil izredno vesel.
Kako bi ocenil tabor na Rogli?
Uspešno, malce je ponagajalo vreme, na koncu pa začetnikov, to sem ves čas zagovarjal, niti ni bilo na zaključnem tekmovanju. Ob takem vremenu je bilo to prenevarno za njih, tekmovanju pa sem se odpovedal tudi sam.
Med zimskimi športi so zelo dejavni pri curlingu. So problem pri smučanju cena opreme in drugi stroški, povezani s tem?
Prav gotovo je tu cena opreme. A to ni največji problem. Težje je najti ekipo, ki se bo posvetila smučanju tekmovalca in temu podredila ter namenila ves prosti čas. Sem pa prepričan, da lahko tudi v Sloveniji najdemo trenerski kader, ki bo delal na taki stopnji, kot smo vajeni v tujini. V alpskem smučanju bližnjic do uspeha preprosto ni. Potrebna je kilometrina, da se pride do uspeha.
Iz Sočija prihajajo vesti o logističnih ter organizacijskih težavah. Vas kaj skrbi?
S tem se nisem nikoli pretirano ukvarjal. V končni fazi je za vse nas bistveno, da so tekmovališča urejena in dostopna. Če na tekmovanju ni težav, potem za nas ni težav!
S čim bi bili zadovoljni v Sočiju?
Tja grem iskat lep rezultat. Bo pa težko, tega se zavedam.
Kaj pa bi bil lep rezultat?
To je težko napovedati. Na takih tekmah vsi ponavadi tvegajo precej več, zato je v sedeči konkurenci tudi več odstopov. Realno pa je pri" ne opaziš čakovati, da se zavihtim tja okoli 20. mesta.
Napisala: A. K.
Fotografije: Goran Antley, Aleš Pavletič, Profimedia
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
