Tomislav Jovanovič - Tokac, prvo grlo priljubljene dolenjske rok zasedbe Dan D, je popolnoma okupiran z ustvarjanjem nove glasbe in preigravanjem že poznanih uspešnic. A to počne z veseljem, koncertov nikoli ni doživljal kot službo. Se je pa pred kratkim znašel v popolnoma drugačni vlogi: življenje mu diktira nova ljubezen, mala štručka, ki slavnega očeta zvedavo opazuje iz otroškega vozička.
Olimpijska pesem, ki jo prepevate v TV-oglasu, je z vsako slovensko kolajno pridobivala status pesmi, ki združuje ljudi. Kako ste se počutili ob tem?
Vesel sem, da se je prepoznal namen pesmi in da je pesem vsaj malo dodala duhu in vzdušju ob spremljanju in navijanju za naše olimpijce.
Ste tudi glasbeniki ekipni športniki? Držite skupaj?
To pride z leti. V začetku si vsak želi biti bolj solo igralec, ker hoče imeti najboljše punce pa največji aplavz pa veliko denarja pa ... Potem pa odrasteš in kar naenkrat opaziš ljudi, ki so že vrsto let s tabo. Dojameš, da se ni treba širokoustiti, ker veš, kdo je v golu, kdo v napadu in kdo v obrambi ...
V domači 'obrambi' ste novopečeni očka, ki mu otroček najbrž vzame kar precej časa?
Kot vsakega dojenčka tudi njega ne zanima, koliko časa imaš in kakšni so tvoji načrti, on ti bo povedal, kaj je prav zate. On ti bo pokazal, da te potrebuje, in to je prva prava lekcija za nas okorele (bivše) samce. Ko vidimo, da je nekdo še bolj pomemben kot mi sami. Vsaka neprespana noč je vredna napora, ker je vsaka minuta z njim neprecenljiva, ali kot pojemo v naši pesmi Pozitivne misli: 'Vsaka minuta šteje'.
Kakšen očka ste?
Mislim, da je še prezgodaj za takšne ugotovitve. Ta kepica ima zdaj šele šest kilogramov, rada je, kaka in se veliko smeji. Na srečo sem čez dan veliko doma in se kar naprej cartamo. To vprašanje bi moral prihraniti za takrat, ko se bo začel njegov pogovorni in miselni proces. Ko bo oče postal učitelj, vzornik in moralnež v njegovem življenju ... brrrrr. (smeh)
Vam uspeva združevati družinske in glasbene obveznosti, ki jih ni malo?
To sta moji veliki ljubezni in se trudim zadovoljiti obe stranki, čeprav bi včasih bilo dobro, če bi se lahko kloniral.
Kaj pa brada? Poraščeni ste vedno bolj ...
Ja ... Gre za stavo. Jaz sem trdil, da bodo naši osvojili devet kolajn na olimpijskih, in če jih ne bodo, se ne bom bril.
Torej ni denarja, ki bi vas prepričal o nasprotnem?
Ne. Urok se preneha šele na naslednjih olimpijskih igrah.
Nazaj k bendu. Polni ste načrtov in imate veliko koncertov. Pa opažate, da je slovenski glasbeni trg še takšen, kot je bil včasih?
Opažam, da mi še obstajamo, ampak da ne prihajajo novi, mladi in sveži kurjači. Dober rokenrol je pomemben, ker čisti krvni obtok vsake države.
Vam že nekaj let uspeva ostati v vrhu. Kakšen je recept za to in ali kdaj razmišljate, da niste več za ponočevanje?
Ponočevanje ni več ekvivalent za to, kar počnemo. Danes se ukvarjamo s tem, ker resnično uživamo in ker imamo občutek, da vseeno nekaj prinašamo s svojo glasbo. Tu je seveda tudi želja po komuniciranju z glasbo. Vsekakor pa je beseda kreativnost zamenjala ponočevanje.
Mislite, da glasbenik si ali nisi? Je to v krvi ali je lahko zgolj obrt?
Šolan glasbenik nisem, uporabljam veliko inštrumentov, a nisem virtuoz na nobenem. V življenju sem imel več kot tisoč nastopov, še enkrat toliko vaj in še dvakrat toliko uric sem zabil v ustvarjanju glasbe ... Videti je, da sem obrtnik brez diplome.
Napisal: Domen Mavrič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
