Z Ulo Furlan je vedno prijetno kramljati. Izkušena voditeljica, igralka in kolumnistka izhaja iz izjemno nadarjene družine, kjer je bila vedno prisotna ljubezen. Ko se smeji Ula, se nasmehneš tudi ti, in ko potoči solzo, zajokaš tudi sam. Iskreno, v skladu z njeno najlepšo lastnostjo, je spregovorila o odnosu z žal pokojnim očetom, legendarnim filmskim ustvarjalcem Silvanom Furlanom, in o močni povezanosti z mamo Mišo Molk.
Po čem ste si najbolj zapomnili letošnje poletje?
Morda si ga bom najbolj zapomnila po tem, da sem šla prvič v življenju v Berlin. Tja sem se odpravila s šestimi prijatelji in sprva me je bilo strah, kako se bo šest ljudi skoordiniralo in ujelo v velikem mestu, ampak bilo je odlično. Berlin sem si predstavljala precej drugače, vedela sem, da je svobodomiseln, ampak mislila sem, da bo vseeno veliko več poudarka na modi, hipsterski ekspresiji v kulturi, na koncu pa ugotovila, da je tam zelo nepomembno, kaj si, kdo si in kako si videti. Energije se poklapljajo, vsi se družijo med seboj. Našli smo odlično Airb&b stanovanje, kar sem tudi prvič prakticirala, in bila navdušena. Ta svobodni pogled na svet v Berlinu se je z izkušnjo Airb&b-ja zlepil v ugotovitev, da nisem utopična v svojem hrepenenju po lepem. Ampak ja, ljudje živijo tako, in to je kul.
Ste ta duh prinesli nazaj v Slovenijo?
To je težko, sprva te še malo drži, ampak prej ko slej se zaletiš nazaj vase in svojo rutino, obveznosti in v to, da se je treba prilagoditi glede posla in se pri sebi kakšne stvari vprašati. Ta entuziazem je lep, dokler traja, ni pa tako, da potem ko prideš z dopusta ali nove življenjske izkušnje, še neskončno dolgo lahko letiš na tem občutku. Ostane zapisano nekje v globini, ampak to ne pomeni, da sem svobodno navdušena, ker oktobra že začnem z oddajo, sestanki, v City teatru s tretjo sezono Odspejsanih ... Sproti so še dogodki, kakšna reklama in redna služba na RTV-ju, ki se je veselim, saj je Mario (Galunič, op. a.) postal odgovorni urednik razvedrilnega programa, kar pomeni, da imamo budno oko in srčno roko, ki nas čuva in nas bo motivirala. Zdi se mi, da se vsi v ekipi veselimo, ker imamo enega človeka, na katerega se bomo lahko konkretno obrnili. Upam, da so pred nami lepi časi.
Pred kratkim ste na družabnem profilu delili nekaj izredno čustvenega in osebnega o očetu. Kaj vas je spodbudilo k temu lepemu zapisu?
Ko je konec poletja in začetek nove sezone, začnem pospravljati stvari po stanovanju in poletne stvari zamenjam z zimskimi. Ko začneš malo reorganizirati življenje, naletiš na stvari, za katere si pozabil, da jih imaš, ali pa si jih pospravil nekam, od koder so prišle na plan ... Vsako leto je september, še posebej 4. september, opomnik na očeta, ker je takrat praznoval rojstni dan, mama pa je letos dva dni kasneje praznovala 60. rojstni dan. Ker smo bili v tem prazničnem duhu, te malo tudi stisne. Racionalno sprejemam, kaj se je zgodilo, ampak ni pa tako, da se dnevno ne zdrznem kdaj in pogrešam tega, da bi bila še vedno rada očetova deklica in mu splezala v naročje. In tako imam malo čustvenih izlivov, ampak je dobro, če si priznaš, da te nekaj gane, in daš to ven, ne pa potlačiš v notranjost. Jaz to delim z drugimi, ker se mi zdi lepo ohranjati spomin na ljudi, ki si jih imel rad. Zdi se mi, da je Facebook tudi kanal, kjer ne sfiltriramo samo, kaj je narobe, na koga smo jezni in s čim se v državi ne strinjamo, ampak da ohranjamo neke lepe spomine in povezujemo ljudi tudi na drug način.
Se vam očetova jakna, ki ste jo našli, prilega?
Prav mi je. Odločila sem se, da jo zdaj morda res lahko nosim. Živimo v hipsterskih časih, (smeh) ampak čisto tako čustveno, nostalgično mi je všeč, da imam na sebi jakno, v kateri je moj oče na sprehod peljal psa, medtem ko sem jaz že mirno spala ... Spomnim se je tudi z najinih vikendov, ki sva jih preživela v Gorici, in zelo živo se spomnim, da jo je nosil, tako da se mi zdi, da je delček njega v njej. Ne vem, ali jo bom nosila vsako jesen in zimo, jo bom pa oblekla, da se bova malo objemala.
Priložili ste tudi pismo, ki ste ga deloma delili. Kaj je pisalo v njem?
To pismo je iz leta 2004, ko sem stopala na samostojno pot v tem smislu, da sem začela živeti sama, hodila sem v službo in na fakulteto ... Gre za z očetovo skrbnostjo zapisan opomnik, da ne glede na to, da sem zdaj že odrasla punca, je on oče, ki bi si želel samo to, da nanj ne bi gledala kot na nekoga, ki mi narekuje, kako moram živeti in kaj je prav. Pismo ima vlogo opomnika, da se lahko kadarkoli obrnem nanj in da ne smem pozabiti na to, da je iskrenost tista, ki šteje.
Še komunicirate z njim?
Mama mi pravi, da ničesar ni zares konec, in jaz si predstavljam oziroma še vedno živim tako, kot da bi bil tukaj. V smislu, da upam, da bi bil ponosen name. Velikokrat se sprašujem, kaj bi mi rekel v danem trenutku, in velikokrat si želim, da bi bil tukaj in mi pomagal pri nekaterih poslovnih odločitvah. Recimo, izbrati film, delo z režiserjem, da bi se o tej tematiki pogovorila. Kar se pisma tiče, je bil očetovski: "Saj vem, da nisi več majhna, ampak nisi še najbolj odrasla ... ampak ko boš čutila potrebo, daj ..." Poudarjal je, kako so starši hecne pošasti, ki lahko veliko let žugajo svojim otrokom, ampak da se ne smem bati biti iskrena. Bil je poziv k temu, da ohraniva iskren odnos ali pa ga še izboljšava. Starejša ko sem bila, bolj intenzivno sva se razumela in družila, ker sem tudi sama morala prerasti nekatere stvari in ugotoviti, da v njem vidim tudi sogovornika.
Tudi z mamo imate menda odličen odnos. Kdaj se je poglobil in kakšen je?
Super je in ogromno zaslug gre pripisati mami, ki se je veliko ukvarjala s tem, kako se približati ljudem s tem, da samo si to, kar si. Naša babi je bila iz 12-članske družine, bila je otrok, ki je preživel drugo svetovno vojno, pri 16. letih je šla delat v Postojno in takrat, ko sta odraščala mama in oče, so bile čisto drugačne atmosfere, težke izkušnje ... Družine takrat načeloma niso bile vajene, da se da tako odprto komunicirati in biti blizu, da ni zgolj strahospoštovanje, mati in oče, otroci pa samostojno odraščajo. Treba se je pogovarjati o tem, kaj nas boli, kaj si želimo, zaradi česa trpimo in po čem hrepenimo. Mami je to vedno porivala naprej pri meni in očetu, pa čeprav sama v času, ko sta ustvarjala družino, kakšnih manjših konfliktov nista rešila. To poslanstvo oziroma željo po tem je nato preložila name, da podreva ovire in zidove ter da samo rečemo, da smo ljudje in da se začnemo poslušati, čutiti med seboj.
Ste si kdaj mislili, da boste skupaj z mamo paralelno vodili oddaje na isti televiziji?
Ne. Veselim se, da bo vodila oddajo, in upam, da se bo zdaj poleglo neurje na RTV-ju, ker je bilo morda do zdaj malo neznano, kaj in kako bo, ampak mami ima odličen koncept, tako da: naj se začne.
Je med vama kaj tekmovalnosti?
Ne, čisto nič. Tako sva si različni in povsem druge koncepte ter vsebine za oddaje imava, tako da si ne moreva hoditi v zelje, pa tudi zdi se mi, da res iskreno navijava druga za drugo, in to je to.
Na kaj pa je najbolj ponosna glede vas?
Na to, kakšen človek sem. Na to, da sem prijazen, iskren, srčen, optimističen človek. Stvari, ki jih dosežemo v življenju, pomenijo nekaj, ampak ona najbolj ceni vlogo in odnos, ki ga je vzpostavila z menoj kot mama. In da se midve razumeva, je najbolj pomembno, pa seveda to, kakšen odnos imam do sebe in do drugih.
Očitno ste nadarjeni za pisanje, saj imate izjemno poetično in lepo izrazoslovje. Gotovo ni naključje, glede na genialnost vaših staršev, ampak vseeno, od kod, mislite, se je vzel talent?
Hvala. (smeh) Mislim, da me je sprva motivirala oddaja Surviver, kjer sem se tudi sama počutila, da sem nekje, kjer gre za golo preživetje, in takrat sem začela pisati svoj blog. Potem sem začela pisati kolumne v žurnalu, ki so me najbolj izoblikovale, saj je bilo treba enkrat mesečno dati nekaj ven iz sebe v izjemno zgoščeni obliki in z neko poanto. Od nekdaj so mi bili blizu jezik, slog, raznolikost pisateljev, in tudi starša, še posebej mami, me je vedno spodbujala, da na dopuste vzamem s seboj dobre knjige, izklopim tehnologijo in iščem zgodbe v papirju in črkah. Rada berem ljudi, ki imajo dober stil, nekaj več povedati kot zgolj suhoparno anekdoto, ampak je tam še ščepec smisla za humor ali osebne note lastnega stila, sloga pisanja. Upam, da bom lahko to še bolj izpilila tudi pri sebi, ker mi je lepo pisati, čeprav temu posvečam premalo časa.
Si želite napisati knjigo?
Želim si, ne bi bilo slabo. Mislim, da imam dobro družinsko ozadje in izhodišče, če bi se šli te avtobiografsko izpovedne momente, lahko bi šla pa tudi v fikcijo. Ampak res je nekje skrita želja po tem, da bi napisala knjigo. Ampak to zahteva ogromno discipline, vestnosti in druženja z računalnikom. Gotovo moraš biti kar dosleden, da napišeš delo, ne pa da pustiš, da se paca vrsto let. Nekoč.
Napisala: Manja Plešnar
