Ula Furlan s svojo osebnostjo in nastopom vedno navduši. Igralka in voditeljica, ki je s tem, ko se je podala v medijski svet, sledila stopinjam svoje mame Miše Molk, po svetu hodi z lahkotnim korakom.
Ula je dekle z veliko energije, dekle, ki preprosto uživa v vsem, kar počne, in na življenje gleda s polno optimizma. Predvsem pa je zelo zrela in hkrati povsem 'odspejsana', kar je prav gotovo zmagovita kombinacija.
Story: Vedno si nasmejana, simpatična in zabavna. Od kod izhaja ta pozitivna usmerjenost?
So ljudje, ki žarijo, in ljudje, ki ne preveč. Zdi se mi, da je lepo, kadar se zavohamo tisti s podobno energijo. Načelno je seveda to odvisno tudi od značaja, a zdi se mi, da ni težko biti prijazen. Je res tako težko reči hvala, izvolite ... Svet bi bil lahko veliko bolj preprost, samo težko je v trenutku odrezati vse in reči: "Da, boli me." Ker se ljudje pač marsikdaj sesujemo ter smo žalostni in si stvari jemljemo preveč k srcu. A načelno bi morali slediti motu: živi se samo enkrat.
Story: Se vsak dan znova odkrivaš ali je pozitivnost preprosto zasidrana v tvoji biti?
Prav gotovo je to nekaj, kar je v meni. Zdi se mi, da sem že od nekdaj pozitivno naravnan človek. No, z nekaj izjemami v preteklosti, ko sem šla skozi fazo odraščanja, takrat sem bila prav smešna. Imela sem travme in veliko sem se ukvarjala s stvarmi, za katere sem bila prepričana, da jih moram v življenju imeti. Ko si mlajši, imaš hotenja in cilje, ki so nerealni, saj pozneje ugotoviš, da odvečne nesnage ne potrebuješ več. Medtem pa ti postane jasno, da se imaš pravzaprav kar rad in da je dovolj namesto gruče poznanstev v življenju imeti vsaj tri ljudi, ki ti res nekaj pomenijo. In potem se ti začnejo odpirati same lepe stvari.
Story: Misliš, da zaradi svoje ekstravertirane pozitivnosti dobiš več dela kot igralka in voditeljica?
Vsekakor ne bom rekla, da gre za x-faktor, a gotovo gre za dodano vrednost, da lahko s svojo pojavnostjo v prostoru dodaš žarek pozitivizma. Sama imam občutek, da lahko v življenja drugih prispevam kaj lepega, za kar se lahko zahvalim pretoku življenjske energije, ki jo vedno nosim v sebi.
Story: In kakšna je razlika med tistimi, ki zase mislijo, da so najboljši? Jih začutiš, ali so res pravi ali le bahači?
Tudi jaz se kdaj zmotim in na prvo žogo začutim nekoga povsem drugače, kot se pozneje izkaže. Takrat vidim, da sem prehitro dala prednost nekaterim lastnostim, ki so se kazale zgolj navzven. A to je dobro, saj s tem krepiš svoj 'radar' za ljudi. To sem se naučila z izkušnjami.
Story: Kako te sprejemajo ljudje, ki te prvič vidijo?
Mislim, da se je treba čim manj ukvarjati s tem, kako te vidijo drugi. Če imaš sam pri sebi prav 'zložene' pojme in samozavest v okviru, kjer veš, kdo si in kaj so tvoje sposobnosti in talenti, da si pameten, topel človek, ki ima čustveno inteligenco, in da se znaš znajti v vibracijah prostora in okolja, potem te redkokdo lahko spodnese. Seveda te nalašč poskušajo, a če si iskren, se mi zdi, da bodo to ljudje razmeroma hitro zagrabili in drugo spustili. To se ne bi zgodilo, če bi se zaklenil ali pred sabo postavil zid, ki bi ga zgradil zaradi svoje ranljivosti; najlažje je biti malce hladen, saj lahko to, da nosiš srce na dlani, velikokrat boli, a vsakomur vseeno ne rečemo: Rad te imam. Sama zase vem, da sem okej, in če mi nekaj ne diši, mi pač ne diši. To, da si želiš pripadati, da te ljudje morajo sprejeti, imeti radi, da potrebuješ prijatelje, je osnovnošolski problem ... V končni fazi lahko z leti in modrostjo ugotoviš celo, da te vse to popolnoma izčrpava.
Story: Kateri trenutki v življenju so ti najlepši?
Od tega, da imam prosto nedeljo, da je topel avgustovski dan, ko vse diši po morju in borovcih, do tega, da mi dobro skuhaš in me razvajaš, da dobim preprost SMS od nekoga, ko to najmanj pričakujem, pa da ni romantično obarvan, da piše nekaj takega kot: "Ej, fajn si." To, da znamo lepo delati drug z drugim, da si nakloniš sekundo v dnevu in nekomu daš kanček veselja. Načelo dajem daš ... Sploh pa je ta hip vse izredno težko, če pogledamo, kaj se dogaja v našem prostoru, kam gre celotna družba. Žalosti me, da z leti našega človeštva in obstoja nismo doumeli, da bi lahko drug z drugim ravnali tako, da bi se imeli vsi lepo. Žal smo prišli do tega, da se dolgoročno splača biti povsem odvisen od svojega ega, svojih ambicij in lažne suverenosti, saj se ljudem take vrste v življenju bolje godi.
Story: Pri katerem delu, ki ga opravljaš, si najbolj iskrena?
Na odru v gledališču. Že ko smo začeli delati predstavo Odspejsani, nam je bilo rečeno, vzemite si to kot terapijo. In res, moj lik Jasmina ima svoj mikrosvet, skozi katerega se lahko tudi sama izražam in čistim. Včasih na oder vzamem vse stvari, ki so se mi čez teden zgodile, in jih preprosto vržem ven. Odprem prepono in zadiham, sprostim vsa čustva, ki se v meni nabirajo dneve, mesece, leta. Zato je igranje res nekaj dobrega, ker lahko hkrati še čistiš svojo omaro.
Story: Kako sebe spravljaš v pozitivno razpoloženje?
Glasba, slušalke! Dobra zbirka in potem pot pod noge. Po šestih letih sem spet pristala pri albumu Justice, ker je Ljubljana začela postajati siva in meglena. Album me popelje daleč nazaj in lahko odpotujem, preprosto pozabim na vse.
Story: Živiš v oblakih ali na zemlji?
Lovim se in se včasih celo silim pristati. Sem velika sanjačica, a zdi se mi, da imamo vsi tako napolnjene urnike, da smo primorani svoje življenje živeti precej v momentu, povsem osredotočeni. Zato si moraš vzeti nekaj časa zase in iti v naravo, kjer sta samo ti in zeleno listje. Moraš se malo ustaviti. Zvečer z največjim užitkom ležem v posteljo, kjer lahko vse premeljem in analiziram. Dialog s samo sabo in z mojimi mislimi je zame nujno potreben, preden se potopim v sanje. Prav je, da podstrešje pospravljamo sproti. Žalosti me, da ne pišem več dnevnika, kamor bi lahko zapisovala svoje misli, in jih spet brala pozneje, na stara leta.
Story: Ko ljubiš, ljubiš 100-odstotno?
Seveda, strah me je, a vedno grem na glavo. Izredno intenzivno dojemam človeka, projekt, odnos, vse.
Story: Živiš za trenutek, ne preteklost ali prihodnost?
Trudim se. To, kar se je na primer zgodilo pred štirimi leti, ni več del mene, to nisem jaz, je samo nekaj, kar se je pripetilo. Je del moje celote, a da bi bila zaradi pretekle slabe izkušnje ali slabega odnosa razočarana, to pa nikoli. Ne smeš živeti v strahu, da se bodo slabe stvari ponavljale, ker se na tak način ponavljajo z manjšo intenzivnostjo. Če živiš v strahu, potem lahko zamudiš lepe stvari v življenju. Tudi ko boli, je dobro, da boli, saj se iz tega kaj naučiš. Sama bom vedno izbrala težjo pot.
Story: Ali verjameš v ljubezen na prvi pogled?
V fantazijo in privlačnost, za ljubezen pa je treba veliko delati in ni lahko. Super bi bilo, če bi mi nekdo rekel živijo, in to bi bilo to, a realnost je drugačna.
Story: Že razmišljaš o družini, poroki in otrocih?
Ne sanjam o beli obleki, ceremoniji, svatih in katera bo 'najina' pesem. Več mi pomeni žur, ko se bo to zgodilo, zgolj za zabavo ... Včasih pa se vidim z veliko hišo, družinsko, z veliko psov in otrok.
Napisala Manja Plešnar
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču