Umek iz Tivolija naravnost na Ibizo

DJ Umek (foto: Ciril Jazbec) Ciril Jazbec
1. 9. 2013

Zadnja avgustovska sobota je bila spet rezervirana za Žur z razlogom. Letos je DJ Umek v Tivoliju vrtel že 12. zapored, sam je odvrtel sedemurni set. Kdo je prejel dobrodelna sredstva, zbrana v okviru dogodka, so mladi na spletni strani Žura z razlogom tudi tokrat izglasovali sami, zmagovalec pa je bil razglašen na Žuru. Kar 42 % mladih je odločilo, da gre letošnji izkupiček projektu Hiša srce, ki nudi brezplačno nastanitev za mlade.

Story: Pravzaprav si konca počitnic Ljubljančani sploh ne predstavljamo več brez Žura z razlogom. Se vam je sploh sanjalo, da bo iz tega projekta nastalo nekaj tako velikega?

Če bi rekel, da si tega nismo želeli, bi se zlagal. Če bi rekel, da smo pričakovali, da bo projekt tako zelo zrasel in postal naravnost legen-daren, pa bi se tudi zlagal. Jakopičevo sprehajališče smo že tretje leto tako prerasli, da so obiskovalci potacali kup rastlinja, ker zanje ni bilo dovolj prostora.

Ker nam je zmanjkalo prostora, smo se preselili na Pasjo raven za bazenom, ki lahko sprejme precej več ljudi in tako zdaj vsako leto z nami pleše 20 tisoč do 30 tisoč ljubiteljev elektronske glasbe. ž

Posebej moram pohvaliti Si.mobil, ki je kot prvo večje podjetje pri nas že pred desetletjem prepoznal potencial elektronske glasbe, drugi so sledili šele po tem, ko je ta glasba zares zacvetela. Si.mobil je imel vizijo in kapo dol za pogum.

Story: Katere so tiste prelomne točke v zad-njih 12 letih, ki so vam dale vedeti, da je to to?

V bistvu je bil že prvi Žur z razlogom v Tivoliju lep uspeh. Kolegi in sodelavci v mojem podjetju, s katerimi smo zasnovali to prireditev, so imeli nekaj pomislekov, ali se bodo ljudje odzvali na glasbo, ki jo vrtim. Skrbelo jih je, da je moja glasba le pretrda. Jaz pa sem verjel v uspeh. In ko sem že prvo leto pod odrom videl tisto množico, mi je bilo jasno, da smo naredili nekaj velikega.

Vse življenje sem si želel vrteti v Tivoliju, saj ponuja odlična prizorišča in v Sloveniji še vedno manjka dnevnih zabav z elektronsko glasbo. Zato mi je bil koncept zabave v parku, kjer se ljudje lahko družijo popoldne, na svežem zraku, na soncu, se usedejo na travo, takoj všeč.

Že s prvim Žurom z razlogom smo presegli vsa pričakovanja, potem pa se je to le še stopnjevalo do tega, kar imamo danes.

Story: Menda ste zaradi letošnjega Žura z razlogom odpovedali nastop na festivalu New York Electric ZOO ... Ste sploh razmišljali, da bi se odločili drugače?

Ne. Na zadnji avgustovski vikend po svetu poteka več velikih festivalov. Več let zapored sem že izpustil festival Wire na Japonskem, kjer bi zelo rad vrtel, a se žal ne izide.

Enako velja za letošnji Electric ZOO. Lani so ga izvedli nekoliko bolj zgodaj in tam sem se imel noro dobro, tako da bi se z veseljem vrnil, a Žur z razlogom ima prednost. To je moj domač teren in domače občinstvo je na prvem mestu.

Story: Kakšen pa je bil odziv organizatorjev na to? So razumeli vašo odločitev, da raje nastopite na 'majhnem' dobrodelnem dogodku kot pa na glavnem odru v New Yorku?

Ne poteka tako, vse skupaj je veliko bolj poslovno, tehnično. Sam osebno sploh ne pridem v stik s promotorji festivalov, ker za to skrbi moj menedžment. Ta datum je bil potrjen že veliko prej in ob ponudbi za nastop so odgovorili, da sem že zaseden.

Verjetno so res pričakovali, da bom ponudbo z veseljem sprejel, a žal ni šlo. Ne vem, kako se počutijo ob tem, o tem niti nisem razmišljal. Tako pač je. Na ta datum nisem na voljo, ker sem v Sloveniji, in o tem ni potrebe izgubljati preveč besed.

Story: Kje najraje vrtite? Kje so najboljše zabave na svetu?

Eno izmed vprašanj, ki ga sovražim. Predvsem zato, ker doživljam najboljše žure vsak konec tedna in tega ne doživljam v smislu, da nekateri so pa res posebni. Sem človek, ki se osredotoča na tukaj in zdaj, zelo rad gledam v prihodnost, nazaj pa se ne oziram preveč.

V zadnjih letih vrtim na najboljših festivalih in v najboljši klubih na svetu, povsod me občinstvo sprejema odlično, promotorji lepo skrbijo zame in skoraj nimam slabe izkušnje, če izvzamemo kak izgubljen kovček plošč, za kar so krive letalske družbe, pa tudi od tega je minilo že nekaj let.

Story: Po Žuru z razlogom boste imeli le kakšen dan ali dva počitka, potem pa že letite naprej in se v Slovenijo vrnete šele po novem letu. Kje vse se boste ustavili?

Ja, že v ponedeljek po Žuru z razlogom imam nastop na Ibizi, sledi še pet postaj v Evropi, potem pa se za tri mesece selim v Kalifornijo, od koder bom letel predvsem po ZDA, vmes opravil še turnejo po Argentini, Kolumbiji in Peruju, potem pa pred vrnitvijo v Evropo tik pred koncem leta skočil še na Japonsko, na Kitajsko in v Indijo.

Novo leto bom, kot kaže, preživel v Srbiji, česar se zelo veselim, saj bom šel na pot z avtom (nisem ljubitelj letenja) in upam, da bom lahko šel na pot že kak dan prej, da se bom lahko ustavil še v Beogradu. Razmišljam celo o tem, da bi obisk Srbije podaljšal v kratke smučarske počitnice na Kopaoniku, ki ga naravnost obožujem.

Story: Letos sta za vami že dve ameriški turneji. Kaj tam počnete, ko ne nastopate?

Moja priljubljena restavracija v New Yorku je Republic, kjer strežejo tajsko hrano. V bistvu ni nič posebnega, a pripravljajo nekaj jedi, ki so mi zelo všeč, tako da se, ko sem v mestu, obvezno ustavim tudi pri njih. Obožujem dober suši in tega je v Ameriki res veliko povsod.

Če je le mogoče, obiščem tudi Flight club, svojo priljubljeno trgovino s športnimi copatami. Sicer pa hodim po mestu, grem v kino, če le utegnem, si grem pogledat kakšno košarkarsko tekmo, a zdaj res že nekaj časa nisem bil na nobeni, ker so 'moja' moštva, ko sem v njihovih mestih, običajno na gostovanjih, ali pa je že končnica in je nemogoče dobiti vstopnice za tekme.

Zdaj, ko se bom začasno preselil v Los Angeles, si bom zagotovo ogledal nekaj tekem Lakersov, seveda pa bom šel pogledat tudi Anžeta Kopitarja, kako bo zabil kakšen gol.

Sicer pa sem zdaj v New Yorku že vsaj dvakrat, trikrat na leto in mi je postal že skoraj tako domač kot Maribor. Kolikokrat pa lahko greš na Time Square, Empire State Building in Kip svobode? To sem že vse videl večkrat, tako da se zdaj sprehajam okoli in poskušam začutiti utrip mesta.

V Miamiju grem na plažo, v Las Vegasu grem v kakšno igralnico. Čeprav postaja veliko žurersko središče za ljubitelje elektronske glasbe, pa me zabave ne mikajo, ker imam že tako dovolj razbijanja po glavi. Z mano potuje Bizzi, ki je moj 'tour manager', tehnik in še kaj. Njemu se tudi ne da več, ker je v zadnjih štirih letih videl in doživel vse, kar ga zanima, tako da na poti živiva precej umirjeno.

Zdaj, ko bom v L. A. bom imel priložnost, da nekaj časa preživim tudi z dobro prijateljico Niko in njenim fantom. Upam, da mi bosta malo razkazala mesto. Po dolgem času bi šel pogledat Universal Studios, kjer že dolgo nisem bil, pogledat si bom šel še druge lokalne znamenitosti, klubsko življenje me pa res ne zanima.

Story: Ko sva že pri restavracijah ... Ni skrivnost, da ste velik ljubitelj hrane. Kaj si na primer ob vrnitvi domov najprej privoščite?

Hm ... Za okus Evropejcev je Amerika kar problematična. Meni najpozneje po dveh tednih tam postane vse enako. Res okusna hrana, kakršne smo navajeni pri nas, je za naše razmere nenormalno draga. Ko pridem domov, uživam že v okusu naših jogurtov, da ne govorim o sadju in zelenjavi, ki imata veliko boljši okus.

Amerika ima neverjeten suši, a po nekem času se ga nažreš. Prejšnji petek sem izkoristil prost vikend in v Ljubljani obiskal Odprto tržnico, kjer sem zelo užival v okušanju hrane z vsega sveta. Kot večina pa imam zelo rad tudi mamino kuhinjo. Zadnje čase spet zelo uživam v preprosti domači hrani.

Z leti se mi zdi, da se vsi vrnemo k jedem z žlico, joti, enolončnicam. Podobno, kot se z leti vračamo k naravi. Ko smo mladi, silimo v klube in v tujino, z leti pa začnemo uživati v prostih trenutkih v tihi naravi. Rad se sprehajam, vozim s kolesom, bordam, mečem na koš ... Vse to raje delam, kot bi hodil vse povsod naokrog.

Story: Zadnje leto ste menda temeljito spremenili prehranjevanje. Kaj vas je prisililo v to? Kakšne so zdaj vaše prehranjevalne navade?

V zadnjega pol leta sem meso jedel le dvakrat, pa še to v nekih izjemnih restavracijah. Ne štejem se med vegetarijance, a dobil sem predlog za neko dieto brez mesa, ki naj bi trajala tri tedne. To se mi je takrat zdelo

nepredstavljivo, a sem poskusil, in ker sem se počutil dobro, sem se odločil, da bom kar vztrajal. Ne moti me, če se na žaru skupaj pečejo sir, čevapčiči in zelenjava, a če dobim jed, v kateri je meso, ga odstranim in pojem drugo. Pojem več rib in zelenjave. Ker se bolje počutim. Ali bo to trajalo mesec, leto dni ali vse življenje, pa ne vem.

Story: Vaš življenjski slog ni najbolj prijazen do zdravja. Kako pa skrbite za kondicijo?

Z redno rekreacijo v telovadnici, s tekom, kolesarjenjem, poleti plavam in mečem na koš, pozimi rad bordam ... Vem, da se mi to ne pozna, a dejansko se veliko ukvarjam s športom, več kot marsikdo, ki je videti veliko bolje.

Story: Koliko časa je trajal vaš najdaljši nastop? Kako potem pridete k sebi?

V časih, ko sem še vrtel v Propagandi in K4, so bili moji nastopi tudi po 12 ur. Včasih sem lahko vsak teden vrtel od 22. do 6. ure. Navadno je sicer moral kdo okoli četrte ure zjutraj skočiti po hamburger na železniško postajo, ker sem postal lačen, utrujen in tečen, ko pa sem pojedel, sem lahko brez težav nadaljeval še nekaj ur. Če pomislim, da se me je dalo podkupiti z enim hamburgerjem ...

Zdaj normalno vrtim okoli dve do tri ure, Žur z razlogom pa je po trajanju precej daljši. A to je drugače. Saj si utrujen, a vse skupaj se dogaja podnevi, v veliko bolj primernih urah, in če ni res hude vročine, to ni tako težko kot ponoči, ko te začne dajati utrujenost. No, vsaj mene.

Ne jemljem poživil, ne pijem alkohola, ukinil sem red bull, coca-colo in kavo, tako da nimam več nobenega kofeinskega vnosa. Ko adrenalin po treh urah malo popusti, postanem zaspan. Takrat potrebujem energijski odmerek, kakšno energijsko ploščico ali kaj podobnega.

Story: Slišim, da ste začeli zbirati košarkarske drese svetovno znanih košarkarjev. Na katerega ste najbolj ponosni? Jih imate kje razstavljene?

Za zdaj sta v Sloveniji le dva dresa, preostali so še na poti in pri kolegih v ZDA, ki mi jih pomagajo zbirati. Bolj kot na zbirko dresov sem ponosen na zbirko košarkarskih superg, ki je že kar velika. Včasih sem bil košarkar in sem še vedno navezan na imena, kot so Michael Jordan, Shaquille O'Neal, Charles Barkley, Larry Bird ...

Njihove drese bom poskusil zbrati, kolikor jih še nimam. Pri supergah pa gre za posebne zbiralske izdaje, ki jih naredijo le v 500 parih za ves svet ali pa v številki moji noge le v 80 parih. Zdaj sem dobil kontakt za superge, ki jih je podpisal Jordan, drugače pa vse živo. Všeč so mi tudi nove stvari od Lebrona Jamesa ali pa copate rebook pump, ki mi jih v mladosti mama samohranilka ni mogla kupiti.

Story: Na leto menda naberete približno 200 poletov z letalom in večinoma jih preživite s slušalkami v ušesih ter v iskanju novih talentov tehno in house scene. Katere ste odkrili nazadnje? Je med njimi tudi kakšen Slovenec?

Sicer ima za seboj že cel kup izdaj, a res so mi všeč zadnje tri stvari, ki jih je naredil slovenski kolega Stanny Abram. Te sem zavrtel tudi v svoji oddaji Behind the Iron Curtain. Vidi se, da je ob talentu naredil korak naprej v produkciji. Potem bi omenil na Švedskem delujočega Španca Grooveboxa, s katerim sva pred kratkim že posnela en skupni hit (Cause & Effect), tudi sam je zelo prodoren, midva pa še nadaljujeva sodelovanje.

Mariborčan Mike Vale je na sceni že daljši čas, predvsem kot opazen producent, zdaj pa dela res velike ko-rake na svetovni ravni tudi kot didžej. Z njim bova tudi zagotovo še sodelovala. Veliko dajem na svežino in novosti, tako da ves čas iščem avtorje, kot so omenjeni trije.

Napisala Andreja Freyer
Fotografije Ciril Jazbec

Priporočamo