Uroš Slak o tem, kam naj bi šla Slovenija

Uroš Slak (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
10. 7. 2014

Sestop za nesojenega pravnika novinarju Urošu Slaku ni problem: "Le v glavi moraš imeti urejeno in se zavedati, da v tem življenju nič ni trajno. Nikoli ne veš, kaj bo jutri ..." Zato toliko bolj želi, da bo Planetov Danes dal vedeti, kaj se je dogajalo danes.

Po ukinitvi oddaje Pogledi Slovenije ste se hitro obrnili.

To je res. V Pogledih smo povedali, da imamo Slovenci problem z mentaliteto. Takoj ko smo na cesti, takoj začnemo: "Pomagala mi bo država." Ko sem se znašel na cesti, sem si rekel: "Nočem na zavod za zaposlovanje. Najprej bom sam nekaj naredil, da vidim, ali si lahko pomagam." Pogledal sem pri sebi: "Sem pravnik, naredil bom pravosodni izpit, sicer bom na minimalcu, ampak v redu. Ko bom naredil pravosodni izpit, se bo mogoče odprla priložnost za boljši zaslužek." Ne rečem, da me ni pošteno stisnilo, ampak vedel sem, da mi bo Petra pomagala. To sploh nikoli ni bilo vprašanje. Stisne pa te, ampak moraš skozi to in nekaj narediti, biti aktiven, ne pa čakati, da ti bo pomagal kdo drug. Ne smeš se prepustiti depresiji. Je pa tako, da so v življenju vzponi in padci, vsega ne moreš imeti.

Kaj vam pomeni ponovno sodelovanje z Bojanom Travnom, tokrat na Planet TV?

Zame pomeni nov, velik izziv. Bojan je to že počel pri nastajanju nove informativne oddaje Svet. Sam sem do zdaj postavljal in delal tedenske oddaje. Zdi se mi pravi čas, da se postavi nova informativna oddaja z drugačno vsebino, ker je medijski prostor z ukinitvijo Pogledov ostal prazen in se nekatere teme in novinarske tehnike, ki smo jih tam uporabljali, ne uporabljajo več. Glede na odziv, ki sem ga dobival zadnjega pol leta, ko sem hodil po terenu, gledalci to zelo pogrešajo.

S tem mislite neposredni pristop?

Zelo veliko ljudi mi je reklo, da pogrešajo ravno neposrednost in vztrajanje pri odgovorih. Povedo, da pogrešajo, da jim nekdo pove tako, kot je, po resnici, pogrešajo nepristranskost, to, da sva z Bojanom uporabljala enake vatle za vse, tako za Jankovića kot za Janšo, za leve in desne in sva se vseh stvari lotila enako. Med tem časom, ko nisem delal na televiziji, sem tudi razmišljal, kaj je tisto, da gledalci pogrešajo oddajo in nekoga, ter kaj jim vzbuja zaupanje. Ravno to, da si nepristranski, imaš enake vatle za vse, ne glede na to, kaj se dogaja, da odpiraš teme, ki jih drugi ne odpirajo, in gledalcem pokažeš vizijo, smernice, kam bi lahko ta družba šla, da sva z Bojanom med drugim predstavljala tudi nove trende, ki so v Evropi, in vizije, kam bi naj Slovenija šla, da sva družbo usmerjala čez meje, in ne le znotraj Slovenije.

Kakšen bo prenovljen Danes?

Postavili ga bomo v nove okvire. Zdaj lahko že čez dan, sproti na spletu, zvemo novice in ob 19. uri dobimo pregled novic, ki smo jih že prebrali na spletu. V resnici človek pričakuje, da ob 19. uri dobi že več vsebine. Potrebuješ gosta, ki je zaznamoval dan, da ga korenito izprašaš, da narediš soočenja o pereči temi, da stvari pokomentiraš, narediš analizo, stvari razkriješ od zadaj, imaš skozi oddajo že vse odmeve na dogodke in pogovore in gledalec tako vse zve že do 20. ure. Ljudje to pričakujejo. Voditelj ne bo le voditelj, temveč bo moral imeti novinarsko dušo z ogromno znanja, širino, kilometrino, s poznavanjem ozadja, da gostu ne bo postavljal klišejskih vprašanj, da bodo pogovori res vsebinski, takšni, ki bodo razkrivali, neposredni, z zahtevanimi odgovori.

Ste za popolno posvečenost novinarstvu?

Delati od jutra do večera ni noben problem, ker če to rad delaš, nimaš s tem nobenih težav, saj gre za način življenja. Če želiš novinarstvo dobro peljati, mora biti del življenja, nič ti ne sme biti težko. Podobno, kot imajo lastniki podjetij odnos do svojih podjetij, saj so ta njihovi otroci, ker so si deset, 20 let trgali od ust, da danes zaposlujejo 600 ali več kot tisoč ljudi. Njim ni težko vstati v soboto in imeti poslovnega sestanka. Vedo, da morajo priskrbeti delo, če hočejo, da bo podjetje živela naprej. Čutijo odgovornost do zaposlenih. Ne gre za podjetja, ki so v državni lasti, ali multinacionalke, kjer je managerjem, kot so bili Bavčarji, Šroti, vseeno ... Ti fantje vedo, da je le zadovoljen in nadpovprečno plačan delavec dober delavec. In ker je to njihov način življenja, gredo na sestanke kadarkoli. Tako sem novinarju, ki mu je težko, ko ga urednik pokliče v nedeljo zjutraj, ker mora pokrivati neki dogodek, in se začne z urednikom prerekati, ali bo šel ali ne, vedno rekel, da gre iz novinarstva. Novinar z dušo vstane in gre na lov za informacijo kadarkoli.

Uroš

Menite, da mora kdorkoli, ki želi uspeti na kateremkoli področju, v delo vložiti celega sebe?

Absolutno. So, recimo, dobre in slabe čistilke, vsi smo že zamenjali nekaj služb in z njimi čistilk. Vsem nam se je kolcalo za tisto, ki je dobro počistila.

Se je komu kolcalo za Slakom?

Res je, da sem se po ukinitvi Pogledov znašel v specifični situaciji. Takrat sem imel ponudbo iz časopisnega medija, kar je bilo od urednice zelo velikodušno. Seveda je vedela, da bom dobro naredil, ampak sem le televizijski novinar. Takrat se mi je televizijski prostor zaprl, zame ni bilo dela na nobeni televiziji in začel sem razmišljati, kaj še bi lahko za to družbo naredil. V Pogledih Slovenije sem videl, da se je skozi 20 let izoblikovalo zdravo jedro slovenskega podjetništva lastnikov, ki so odgovorni, ki imajo svetovno prepoznavne produkte in jih izvažajo ter peljejo družbo naprej, pravzaprav polnijo državno blagajno. Bolj bodo oni uspešni, več davkov bodo prispevali državi, več bo javnega zdravstva, šolstva, denarja za kulturo in šport. Niso bili združeni in razmišljal sem o tem, da jih združim. Joc Pečečnik, s katerim sva se v vseh teh letih spoprijateljila, nikoli pa nisem pričakoval, da bo naredil to gesto, in jo zaradi tega toliko bolj cenim, me je, ko mi je bilo res težko v življenju, poklical in rekel: "Naredi kaj od tega, o čemer sva se pogovarjala," s tem, da je tudi sam imel podobno idejo o izvoznikih. In ustanovil sem Slovenian Business Club.

Je gospod Pečečnik v vas videl določen potencial?

Pečečnik pri meni ceni to, da v tisto, kar delam, dam 110 odstotkov sebe. Ves oktober in november sem vsak dan vstajal ob sedmih zjutraj in domov prihajal zvečer. Nekdo bi si mislil, da sem kreten, da je nemogoče združiti toliko uspešnih individualcev. Pa nam je uspelo, ker so prepoznali idejo. Tudi oni so v teh 20 letih dozoreli in se zavedli svoje družbene odgovornosti. Toda ti podjetniki so že v devetdesetih letih videli, da v Sloveniji ni preživetja, ker je majhen trg in niso bili del povezav, zato so šli na tuje trge, kjer so bili sami. Tudi zato so se zdaj povezali, ker je brez povezav težje in je na tujih trgih lažje, če si med sabo pomagajo.

Koliko je zdaj poslovnežev v klubu?

Smo na številki 55, ki še vedno raste. Dober glas seže v deveto vas, navsezadnje prvič povezujemo lastnike podjetij, ne gre za združenje managerjev, tudi za Gospodarsko zbornico, kjer so člani tudi podjetja, ki so v posredni lasti države. Mi združujemo lastnike, ki so odgovorni, ki jim ni vseeno za njihova podjetja in zaposlene. Nekaj najlepšega je, ko vidiš, da sedijo skupaj lastnik, ki ima tisoč sto zaposlenih, in lastnik, ki ima 18 zaposlenih, pa imata oba enak način razmišljanja, hkrati so vsi individualisti, razvite osebnosti in vedo, da ne potrebujejo medsebojnega primerjanja, kdo je večji na podlagi števila zaposlenih. Jemljejo se enakovredno, navsezadnje do tukaj niso prišli po bližnjicah. V nasprotju z lastniki slovenskih podjetij si, recimo, manager banke, državnega podjetja, najprej izbori nov avto, čeprav banko saniramo davkoplačevalci. Lastniki podjetij, zbranih v klubu, pa vedo, da morajo najprej zaslužiti in šele potem lahko kaj kupijo.

Katerim kriterijem morajo lastniki podjetij zadostiti?

Da je podjetje nastalo na podlagi njihove ideje, imajo plačane vse davke, imajo poravnane obveznosti do države, niso v nobenem kazenskem postopku, niso član nobene politične stranke, lahko so naslednik družinskega podjetja in njihovo lastništvo ne sme izvirati iz tajkunskih zgodb. Tako dobiš zdravo jedro slovenskega gospodarstva. Zgodba je zelo enostavna, kup podjetij je, ki so majhna in najboljša v nišnih panogah. Prodajajo v Švici, na razvitih trgih. Ti podjetniki so se marsičemu odrekali, da so postavili podjetja, izposojali so si denar od svojih mam, prijateljev ... Zato je njihova temeljna filozofija v odnosu do lastnine in podjetij drugačna, kakor tudi do zaposlenih. Dobro vedo, da nezadovoljen delavec ne bo dobro delal. Ker so starejši, imajo še odnos do Slovenije in jih patriotizem še vedno drži tukaj. Sprašujem se, kaj bo, ko bodo prišle mlade generacije, njihovi nasledniki, ki morda ne bodo imeli toliko patriotskih čustev. Problem bo v tem, ker bodo podjetja z dodano vrednostjo v tujini, mi pa potrebujemo svoje ideje, ki jih razvijamo. Vsi ti uspešni podjetniki vedo, da ne bi šlo dolgoročno, če bi bili le podizvajalci večjim družbam. Zato si dobičkov ne izplačujejo, temveč vlagajo v razvoj.

Od katerih novinarskih vrednot ne želite odstopiti?

Od resnicoljubnosti, nepristranskosti. Ni tega denarja, ideologije, zaradi katere bi manipuliral z informacijo. Če se držiš teh dveh osnovnih kriterijev, te ne morejo nikoli zlomiti, gledalci pa to dolgoročno prepoznajo.

So bile kdaj kakšne grožnje?

Tega je bilo, tudi po tem, ko smo razkrivali velike zgodbe, je po telefonu ali v živo kdo kaj rekel, ampak to je del novinarskega posla, iz tega nisem delal drame. Ne smeš se ustrašiti, če pa tega ne preneseš, greš ven.

Danes bo v veliki meri v vaših in Bojanovih rokah.

Bojan je direktor informativnega programa na Planet TV. Danes bom vodil tedensko, drugi teden pa Mirko Mayer, med vikendi Anja Markovič. Vsak od nas bo v oddajo vložil svojo dušo. S svojim delom bomo entuzijazem z lahkoto prenesli na vse druge novinarje. Vidim, da je na Planet TV ogromno novinarjev, ki želijo delati Danes, se razvijati. Kaj je najboljše za voditelja in urednika? Da ti novinar pove zgodbo, ki je ti ne veš, kar je treba spodbujati pri novinarjih. Tega zadnje čase ni bilo, v nasprotju z devetdesetimi leti, ko sem začenjal na RTV Slovenija. Takrat nam je mladim novinarjem Lado Ambrožič odprl vrata. Lado je mladi generaciji dal možnost, nas spodbujal in nam dovolil, da smo objavljali prispevke, zaradi katerih so leteli ministri, saj smo marsikaj razkrivali. Raziskovalno novinarstvo je delovalo že v devetdesetih letih, Lado pa je dokaz, da urednik lahko ščiti hrbet novinarju. Nikoli nisem začutil, da je doživljal kakšne pritiske, pa jih je. In zato sem mu še danes hvaležen. Zato tudi sta urednik in direktor, namreč da novinar tega ne čuti.

Ste adrenalinec?

Možno. V oddajah je bilo to tako videti, ker ti je nekdo hotel prodati bučke, in tega ne pustiš, potem steče. Pravzaprav me zakuri sogovornik, ko mi poskuša prodati neverjetne zgodbe ali ko noče odgovoriti na vprašanje. Takrat začutim adrenalin, možgani se vklopijo in sogovornika loviš na šestpasovnici ... Da pa si lahko na šestpasovnici, je zelo pomembna predpriprava. Z leti vem, da moraš ogromno vedeti, da lahko poenostaviš, komplicirano in učeno odgovarjajo tisti, ki ne vedo.

Napisala: Suzana Golubov

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 28/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 28/2014

Story Story 28/2014, od 03. 07. 2014

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri