Urša Alič je ženska, ki je s svojimi sposobnostmi dvorano v Mengšu povzdignila v hram komedije Špas Teater, prste vmes pa ima tudi pri velikem šovu Udar po moško 2. Omenjena predstava je bila tudi osrednja tema tokratnega intervjuja.
Srečnica, delate z dvema od najbolj zaželenih in zabavnih tipov v Sloveniji!
Z Vidom in Denisom imamo zdaj malo drugačen odnos kot do zdaj v predstavah, saj smo se odločili, da bomo poslovni partnerji. To pomeni, da se skupaj odločamo o stvareh, ki bi jih jaz kot producentka delala drugače. Zdaj moram najprej njiju vprašati za dovoljenje. (smeh) No, malo za šalo - res je drugače. Ugotovili smo, da sestavljamo dober 'trindem'.
Verjetno je bil razlog za to tudi uspeh predstave Udar po moško?
Začetki so kar zanimivi, saj je Vid Valič pri meni delal stand-up večere in vabil tudi goste. Predlagala sem mu Denisa, ki je privolil, da bo gost na večerih v preddverju Špas Teatra. Ko se je zgodila predstava, je bil takšen udar, da so se dogodki nadaljevali še v junij. Ko sem ugotovila, da je ta tandem zgodba o uspehu, je začela nastajati predstava. Iz golega naključja.
In letos ste se odločili ponoviti uspeh ...
Tako kot obstajata Harry Potter in Kamen modrosti pa Harry Potter in Dvorana skrivnosti, tako smo tudi mi nekako hoteli biti Harryji Potterji, da bi bila Vid in Denis in ... Ampak bolj ko smo razmišljali o naslovu predstave, bolj jasno je bilo, da je najboljša rešitev kar Udar po moško ... 2.
Bolj v stilu Brucea Willisa in Umri pokončno.
Ja! (smeh)
In tokrat sta še boljša?
V naslednjih dveh mesecih bo 50 predstav. Jaz gledam na to, da je drugače, ne pa 'več'. Več je, kar se tiče kakovosti, zelo subjektivno. 14 razprodanih predpremier je že za nami, napolnili smo Halo Tivoli. Vsake oči imajo svojega malarja, mene zanima delati drugače. Ne, da gremo naravnost, ampak da hodimo levo in desno. Tudi predstave, ki jih delam, so tako zelo drugačne; na eni točki delam stand-up, spet v naslednjem trenutku naredim predstavo, kot je 39 stopnic.
Kako pa je predstava sprejeta?
Ljudje se še bolj smejijo in od prvega do zadnjega so povedali, da je ta predstava boljša od prve. Na koncu stojijo in ploskajo. Vsekakor je bila bojazen, kakšen bo drugi del, ampak sta me impresionirala, zelo dobro sta se pripravila in ni bojazni, da ne bi zopet odigrali velikega števila predstav.
In to je neko zadoščenje, kajne?
V 16 letih sem na neki način odrasla v smislu, da ne delam nekih blaznih projektov, da dosežem neki cilj in sem zadovoljna s sabo, ampak ker mi to 'paše' delati. Ko dosežeš neki cilj, ki je lahko še tako nemogoč, je to samo ena točka v življenju. Ne zapolni te. Si sicer zadovoljen, ampak ne da ti pa ničesar. Ugotovila sem, da pot je cilj.
Kaj pa vas zadovolji?
Vse. Zdaj mi je super. Super mi je, da se zbudim v svoji hiši, super mi je, da se zbudim zraven svojega sina in kužka, imamo se neizmerno radi. Super mi je, da me imajo ljudje radi, da lahko delam stvari, ki jih morda ne more delati vsak, da dobro delam, da se dobro počutim. Nisem imela več takih ciljev, kot ko sem bila mlajša, ko sem mislila, da moram vse narediti sama in se nekomu dokazati.
Komu pa se res dokazujemo?
Še najmanj sebi. Z dobrim prijateljem sva se enkrat spraševala, ali ljudje pričakujejo nekaj od nas, ali misliš, da ljudje pričakujemo, ali sami od sebe pričakujemo. Mi samo mislimo, da ljudje od nas nekaj pričakujejo.
Kaj pa vas vodi k temu, da še vedno delate?
Užitek, užitek. Ali pa stres, morda tudi to. Vse je dokaj enostavno: pokličem prijateljico, naj rezervira Halo Tivoli takrat in takrat. (smeh) No, potem se pa delo šele začne. Super, da smo napolnili Halo Tivoli, ampak to so druge zgodbe. Mene zanimajo nove stvari, nekaj, česar se ni še nihče spomnil.
Imate trenutno že kaj v mislih?
Drive-in Udar po moško. Šele v začetku julija nam je Plečnikov stadion dal pogodbo na mizo in je bilo nemogoče, da bi vse izvedli v tako kratkem času, zato smo dogodek prestavili na maj oziroma junij 2014.
Čakajte, drive-in predstava?
Ja, pripelješ se na predstavo. Ves logistični plan imam že narejen, od a do ž. Kje stoji varnostnik, kje se kdo notri pripelje. No, to se mi zdi trenutno na primer izziv. To ni več, to je ta drugačnost.
Enkrat ste v intervjuju rekli, da so igralci kot otročički ...
In jaz njim kot mama! Včasih je okrog mene slišati: 'Eeej, jaz hočem tole, jaz pa tega ne bi,' ali pa celo: 'Eeej, jaz pa z njim ne bom delal, ker ima grdo frizuro!' (smeh)
Nedvomno imate veliko opravka z moškimi, ki imajo kar velik ego. Kako je to videti?
Predvsem moraš biti dober psiholog, z vsakim se je treba pogovarjati drugače. Komunikacija, ki jo imam z Bizovičarjem, Zrnecem, Denisom ali z Vidom, pa tista z Gojcem ali Smolejem, je zelo različna, čisto z vsakim se pogovarjam drugače. Najbolj pomembna stvar v življenju, tudi nasploh pri možeh, je, da jim nahraniš ego. Potem je vse lažje. Saj vemo že od pamtiveka, kako so moški narejeni.
Kako pa so? Meni to še vedno ni čisto jasno ...
No, saj moram v bistvu priznati, da meni tudi očitno ne, glede na to, da sem ločena. (smeh) Zdi se mi, da veliko lažje komuniciram z moškimi v poslovnem smislu kot pa zasebno.
Poslovno je bolje, kajne?
Ko grem recimo z Janom Plestenjakom na poslovno kosilo, vem, kako je treba komunicirati, kako plasirati idejo. Morda me moški drugače gledajo kot uspešno poslovno žensko, pa jih to tudi 'rajca'. (smeh) No ja, zagotovo se zgodi neki naboj, neka moč. Vsi pravijo, da imam prezenco, ko vstopim v prostor.
Ampak ta verjetno ne izvira iz poslovne uspešnosti?
Ne, te stvari človek izžareva. In verjetno tu pomaga tudi to, kar sem dosegla. V poslovnem svetu mi uspeva in morda imam zaradi tega večje spoštovanje, pogovarjamo se na drugem nivoju. Ugotovila sem, da to, kar daješ, dobiš nazaj.
Res?
Verjetno moja uspešnost ni pogojena s tem, da sem 'superženska' in da ni nikogar, ki bi bil lahko tako uspešen. S tem, kar delam in kako to delam, dobim nazaj. Ni mi problem vzeti si mesec časa, ko ga seveda imam, da delam dobrodelne projekte. To naredim iz srca, ker se mi zdi prav, da dam nekaj nazaj in ljudem pomagam. S tako filozofijo se ti verjetno res vrnejo stvari nazaj. Pa saj imamo vsi svoje probleme. Tudi jaz, tudi take, da ne spim cele noči, da naokrog hodim kot zombi ...
Kdaj pa je bilo najtežje?
Vsakič je težko. Prej sem bila mlada in malce naivna, pa sem šla z glavo skozi zid in takrat je bilo zelo težko, ampak je šlo. Po tem, ko se zaveš, kaj delaš in kakšno odgovornost nosi to s seboj, je sploh težko. Zdaj so pa časi taki. Živimo v negativni okolici, ljudje so zelo nezadovoljni, kar je problem ... Treba je razmišljati pozitivno in iti naprej. Grizenje samega sebe res ne bo prineslo nič dobrega.
Ana Marija Mitič
