Ena izmed najbolj atraktivnih pevk na našem glasbenem prizorišču je prav gotovo Urška Majdič, ki že 11 let deluje v zasedbi Billysi. S svojimi fanti je pred kratkim predstavila novo skladbo z naslovom December, nam pa je zaupala več o tem, kako se počuti med svojimi moškimi.
December je bil za skupino Billysi seveda predvsem deloven. »Vsi smo polni različnih obveznosti, tudi v glasbi smo v višji prestavi zaradi skladanja novih komadov za album. Na žalost pa je bilo kar nekaj koncertov odpovedanih zaradi stiske organizatorjev, tako da smo bili glede tega kar malo potrti ... Vsekakor bi si želeli več koncertov, saj navsezadnje ljudje potrebujemo glasbo, spodbujati je treba kulturo ... Že tako smo osiromašen narod, brez tega smo pa tudi notranje revni,« razmišlja lepotička, ki ima sicer mesec december še posebej rada, tudi zaradi nove skladbe s tem naslovom.
SLABOST ZARADI TREME
Urška se še dobro spominja, kako je bilo, ko je pred 11 leti nastala skupina, ki se je najprej imenovala Billy's Private Parking. »Samo da ste to omenili, se nasmehnem. Bilo je neverjetno sladko. Vse se je dogajalo tako hitro. Spomnim se neznanske treme pred prvim nastopom, da mi je bilo slabo ... Pravzaprav sem potrebovala kar nekaj časa, da sem prešla te težave in se sprostila na odru. Kasneje sem začela neznansko uživati in takrat, mislim, je to občinstvo začelo čutiti. Sergej je bil glavno gonilo benda, njegova silna moč je bila tista, ki je tudi meni pomagala premagati strah. Čez leta sva se uigrala glasbeno, tako da sva skupaj pisala skladbe. Bend je bil moja druga družina; skupaj smo viseli vse dneve in večere. Res lepi spomini.«
Medtem ko večina glasbenikov trdi, da si niso mislili, da bo uspeh trajal, Urška pravi, da ni presenečena nad tem, da so skupaj že 11. leto. »Rekli smo si, da bomo za vedno skupaj. Ravno zato, ko smo si kasneje skrajšali ime, smo si rekli, da smo pomembni mi sami – zasedba ter glasba, in ne samo ime.«
GLASBA JO REŠUJE
Billysi so tudi v drugem smislu pomembni le samim sebi – nikoli namreč niso namenoma iskali kakšnih vzornikov, po katerih bi se zgledovali ali pobirali kakšne štose.
»Nismo strategi v tem smislu in ne načrtujemo. Poznam bende, ki si delajo scenarije za na oder in celo določajo gibe na odru ... To nismo mi. Mi pridemo gor, igramo svojo glasbo in se imamo fajn. Dajemo svoj maksimum, iskreno, nenačrtno,« pravi Urška, ki seveda opaža, da se je v teh letih tudi malo spremenila.
»Oder je čez leta postal moj filter, da sploh ne govorim o glasbi in besedilih. Brez tega sploh ne vem, kako bi prenesla vse dogajanje v življenju, ker sem po naravi izredno občutljiva in čustvena. Glasba me rešuje. Obenem se iščem in razvijam z glasbo, kar lahko vsak, ki je pozoren, sliši na albumih. Ni pretirana izjava, da zame ni sreče brez glasbe ...«
SREDI KONCERTA V JOK
Glede na to, da se člani skupine veliko družijo, Urška pravi, da se odnos lahko primerja s partnerskim. »Pri bendu je enako kot v vsakem 'razmerju' – so dobri in so slabi časi. Ogromno je lepih časov, ki jih je bilo gotovo več na začetku in okoli leta 2004, 2005, ko smo ogromno koncertirali, pa tudi kasneje, nekje do leta 2008. Zdaj je zopet, po dolgem času, pravi občutek ...«
Sicer pa se spominja tudi nekaj manj srečnih obdobij. »Vmes smo imeli z Billysi nekaj pavz ... Prvo, ko je umrl naš Eki in smo najprej želeli izpolniti njegovo željo, naj ne nehamo špilati, a smo se kmalu sesuli. Ni šlo, sredi koncertov smo planili v jok, bilo je pretežko. Potrebovali smo čas, da smo se spet sestavili. Naslednja daljša pavza je bila, ko sva se s Sergejem razšla ... Zelo hudo je bilo, sploh ker javnost sprašuje in najhuje – sklepa. Vsak misli, da pozna ozadje, še huje, vsak se vtika v te reči, čeprav so to izredno boleče zadeve. Tudi pri tem smo potrebovali kar nekaj 'rollercoasterjev' in uravnavanj, da se je nam (oz. nama) uspelo prebiti čez to. Lani je bila naslednja daljša pavza, zaradi kadrovskih težav ... Zdaj, ko smo dobili Martina nazaj na bas, kot originalnega člana, ter pridobili dva odlična in zelo bendu pripadna nova člana, Tozona in Roka, se končno čutimo spet močni in 'popolni'.« Urška pravi, da je zdaj v skupini res dobro vzdušje. »Uživamo na vajah, ujamemo se glasbeno in tudi prijateljsko. Vse skupaj se pozna na naši produktivnosti – ne le v rednih in dolgih vajah, ampak tudi pri ustvarjanju novih ter aranžmajih starih komadov.«
LJUBEZEN IN GLASBA
Urška in Sergej sta bila intimno povezana kar osem let. Po koncu partnerske zveze sta sicer imela težave, da sta se navadila na to, da sta samo sodelavca, vendar očitno zdaj nimata težav. Urška namreč pravi: »S Sergejem sva zelo globoko povezana in tega se ne da pretrgati. Še vedno sva zelo usklajena, sva na isti valovni dolžini in čeprav je težje skupaj ustvarjati, imava skupno ljubezen in strast – glasbo (in Billyse), brez katere ne eden ne drugi ne more živeti. To je tisto, zaradi česar lahko delujeva naprej.« Vsekakor pa je njun odnos Billyse globoko zaznamoval.
»Vsa močna čustvovanja sva prenesla v glasbo. To nama je pomagalo ... A zagotovo ni bilo lahko in nikoli ne bo. Fenomen, pravzaprav ... Glasba je tista, ki nekako povezuje in pomaga premostiti tudi tako veliko bolečino oziroma prepad,« razmišlja Urška, ki pravi, da se drugi člani skupine ne želijo vtikati v njun odnos. »Zadovoljni so, kadar se imamo fajn. Glede te teme naju s Sergejem pa se raje umaknejo. Vedo, da so to kočljive in včasih še vedno boleče zadeve in spoštujejo ta najin zasebni prostor.«
Napisala Sonja Javornik
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del