Vid Valič: "Nimam pojma, zakaj bi ljudje želeli smeh zatirati."

4. 2. 2017 | Vir: Story
Deli
Vid Valič: "Nimam pojma, zakaj bi ljudje želeli smeh zatirati." (foto: Igor Zaplatil)
Igor Zaplatil

Deset let je minilo, odkar je podjetje Apple predstavilo prvi iPhone in se je od nas poslovil glas priljubljenega opernega tenorja Luciana Pavarottija, v Sloveniji pa se je pred slabim desetletjem začela razvijati slovenska stand-up scena.

Story: Tin Vodopivec, Sašo Stare, Boris Kobal, Martina Ipša in Ana Maria Mitič so le nekatera od imen, ki so in se bodo zvrstila na odru Centra kulture Španski borci. Po kakšnem ključu ste izbirali povabljene?

Joj, najraje ne bi odgovoril, da se ne bi komu zameril. Želel sem predstaviti spekter najaktivnejše stand-up scene v Sloveniji. Zato sem izbral teh 15 nastopajočih. Tako, diplomatsko!

Story: Kako odprti pa smo Slovenci za stand-up in tovrstno zabavo?

Mislim, da se Slovenci po vseh teh letih še vedno radi smejimo. Seveda smo v primerjavi z Američani malček zaprti, morda pa bi v primerjavi z Eskimi lahko delovali kot pravi norci. Zaradi močno prisotne amerikanizacije na svojo družbo gledamo skozi oči Američanov. Zdi se mi, da so se v zadnjem desetletju ljudje navadili na stand-up, saj je pojem postal v slovenskem prostoru splošno znan in sprejemljiv.

Story: Ali se znamo odkrito in iskreno nasmejati? Si še vedno pokrivamo usta, da nam ne bi ušel neprimeren krohot?

Seveda se znamo! No, se pa tudi zgodi, da si gledalci pokrivajo usta med predstavo. Sam sem to povezoval z uvidevnostjo do drugih, saj s svojim smehom ne želijo motiti preostalega občinstva. Nimam pojma, zakaj bi ljudje želeli smeh zatirati. Enkrat se mi je zgodilo, da sem med nastopom gospe v prvi vrsti rekel, naj se od srca nasmeji, če se hoče, da se ji ni treba zadrževati. Razlike med generacijami so pri tem zelo opazne. Moji stari starši so odraščali ob drugačni vzgoji kot mi, kaj šele današnji pubertetniki. Vse od osamosvojitve smo amerikanizirani, pred tem pa smo vsrkavali mišljenje velike Rusije. Na starih fotografijah se ljudje ne smejijo, saj so to imeli za nekaj prostaškega.

Story: Se je humor skozi leta morda kaj spremenil?

Spremenil se povsem vendarle ni, sčasoma ti le nekatere stvari postanejo manj, druge pa bolj zabavne. Sam ne prenašam več šal na račun stereotipov, saj so se preveč namnožile. Tega enostavno ne morem več gledati.

Story: Kljub temu pa se temu smeji največ gledalcev, ki hrepenijo po tovrstnih tematikah.

Ah, saj stereotipi bodo vedno smešni, saj se ljudje lahko s tem poistovetimo, a mene ne zanimajo več.

Story: Na eni izmed stand-up predstav sem jeseni doživela glasno pritoževanje gledalke, da so šale tujega komika že videne ...

To kaže predvsem aroganco nekaterih gledalcev, ki menijo, da bi vsi morali poznati njihovo videnje predstave. Pa kaj, če si že videl?! Tudi kakšno pesem Rolling Stonesov si verjetno že slišal, pa kljub temu obiščeš koncert in se drenjaš v prvi vrsti. Ne le to, še glasno zahtevaš od Jaggerja, da ponovi napev te pesmi. Tudi stand-up komiki pišemo 'pesmi' in za sestavo programa potrebujemo veliko časa, vendar to ne pomeni, da bomo zaradi nekaterih posameznikov, ki so to že videli, spreminjali predstave.

Story: Mediji nas vsakodnevno bombardirajo s slabimi novicami, ki nas lahko spravijo v slabo voljo. Kakšen je v tem svetu namen stand-upa?

Prav ta, da nas nasmeje, saj lahko ob nastopih vsaj za trenutek pozabimo na osebne probleme, ki nas težijo. Stand-up je za vse ljudi, ki hočejo pozabiti na svoje probleme brez alkohola. Če imate probleme in nočete postati alkoholik, pridite na stand-up. Večino problemov si naredimo sami glede na dojemanje vsakdanjih konfliktov. Stand-up pa je odličen trenutek, kjer lahko vidiš, da nisi edini, ki ga teži določena težava. Skozi nastopajočega lahko podoživiš svoj problem, ga vidiš skozi drug zorni kot in se mu tudi nasmeješ.

Story: Izkušnjo sami doživljate povsem drugače kot občinstvo. Kako se počutite na odru?

Super. Na odru lahko s poslušalci delim anekdoto, ki me je morda v določenem življenjskem obdobju potrla, z leti pa sem jo spremenil v dobro šalo. Na ta način sebi in drugim omogočim katarzo.

Story: Tin Vodopivec mi je nekoč povedal, da mu je stand-up pomagal pri pridobivanju samozavesti. Kakšen pa je vaš pogled na to?

To je zelo čudno, saj se mu veliko ljudi ne smeji. (smeh) Stand-up je nekakšna potrditev. Morda najboljše priznanje tvojemu delu je prav smeh, ki ga povzročijo tvoje šale.

Story: In nasprotno, kritika namreč lahko rani ego.

Seveda, če si novinec, še toliko bolj. V teh 10 letih sem ugotovil, da šale ob različnih priložnostih in v različnih okoljih dosežejo povsem drugačne, nasprotne odzive. En dan bom zaradi neke 'fore' doživel huronski smeh, že naslednji dan pa na drugi lokaciji ista fora ne bo nič posebnega.

Story: Kaj pa, kadar kakšna šala preprosto ni smešna? Se vam je to že zgodilo?

Seveda, treba se je sprijazniti tudi s tem. Sam obožujem foro, ki pa do zdaj še nikoli ni dosegla pričakovanega odziva. Spomnim pa se, da sem pred leti, ko sem še delal kot animator, povedal to šalo na avtobusu. Ljudje so se takrat glasno smejali, jaz pa se zdaj ne morem spomniti, kako sem jo povedal.

Story: Verjetno tudi vas danes nasmejijo povsem drugačne stvari kot v otroštvu.

Kot otrok sem bil ljubitelj burlesk Stana in Olia pa seveda nepozabnega Charlieja Chaplina. Ob tem sem 'crkaval' od smeha. Doma smo imeli tri videokasete priljubljenega dvojca. Vsak vikend sva z Domnom ure in ure preživela pred televizorjem ter pregledovala njune šale. Še danes rad pogledam njihove komedije, saj je tista prava 'žmohtnost' šale po mojem mnenju prisotna šele, ko je vključeno tudi gibanje. Še danes vidim, da je s situacijsko komedijo najlažje nasmejati otroke. Sarkazma tako ali tako pri teh letih še ne razumejo. Morda se ob hoji od ene do druge točke le spotaknem, in to jih spravi v glasen krohot.

Story: Še danes se zelo nasmejimo, če vidimo človeka pasti. Zakaj je tako?

Seveda, sploh če je situacija videti komično. Padec je zunaj našega dojemanja normalnega, zunaj nekih norm, ki se jim vsakodnevno podrejamo. Pri mizi je treba sedeti vzravnano, stati pri miru ... V Ljubljani sem nekoč občudoval umetnika, ki je na mestnem avtobusu nogo dvignil v zrak, čez nekaj minut pa poskočil in zamenjal nogi. Meni je postajal vedno bolj smešen, saj je bil tako zunaj naših predstav, da je enostavno komičen. Potem se je vendarle usedel in iz torbice potegnil vejico koprive ter se z njo začel božati po roki. (smeh) Če to ni komično!

Nika Arsovski

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču

Nova Story že v prodaji

Story 05/2017

Story 05/2017, od 26. 01. 2017