Violeta Tomič: Nima smisla iskati nekaj za vedno

Ob odličnemu kosilu in rujni kapljici v ljubljanskem Dorianu Grayu smo se pogovarjali z izjemno Violeto Tomič, ki nam je povedala marsikaj zanimivega o svojem življenju. Iskriva igralka nam je zaupala, kakšno je življenje za žensko, ki se je znašla v novem življenjskem obdobju, in kako težko je še najti kakovostnega moškega.

Story: Vidim, da ste velika gurmanka. Ali veliko kuhate?

Imam različna obdobja, včasih sem za družino vsak dan kuhala kosilo. Ob dveh popoldne sem končala vaje, ob pol treh je bilo kosilo na mizi, ob treh pa sem že šibala na predstavo. Če nismo imeli kosila ob pol treh, potem sama nisem jedla, zato sem se vedno potrudila, da sem kakšno stvar naredila že dan prej, na primer golaž.

Story: Je pravo družinsko življenje sploh za umetnika?

Je, ker potrebuješ nekaj za prizemljitev. Takrat sem bila v obdobju, ko sem želela biti popolna. Popolna ustvarjalka, popolna mati, popolna žena. To nekaj časa še gre, potem pa ti, ko si malo starejši, zmanjka energije za to, da bi živel tri življenja.

Story: Pravkar ste praznovali 50. rojstni dan. Kakšno se vam zdi novo obdobje?

Kar velika prelomnica je ta petdesetka. Dolgo sem bila v popolnem šoku, da prihaja. Nenehno sem se spraševala, kako je to možno, in potem sem se začela temu smejati. Pomagala mi je izjava Romana Uranjeka, ki je rekel: "Zdaj so takšni časi, ko je že vsak smrkavec star 50 let!"

Koliko denarja morate imeti, da vas nemške banke štejejo za bogate?

Story: Ste v izredno dobri kondiciji in videti ste povsem mladostno. Kako skrbite za svoje telo?

Nič ne skrbim. Veliko hodim na sprehode in ven na zrak s svojim psom Budo. Po možnosti tudi dvakrat na dan. Vsi pravijo, da sem bila plemenita, ker sem rešila psa, a pravzaprav je on rešil mene. V letih, ko se mi je svet začel postavljati na glavo, sem dobila psa in kar nenadoma sem bila primorana skrbeti, da je to bitje zunaj, pa tudi če je sneg, ko bi najraje ležala doma. Sicer pa je po mojem trdnem prepričanju ignoriranje nekega dejstva najmočnejše orožje proti njemu. Vzgoja nas je naredila takšne, da se moramo vsakič spraševati in si postavljati pogoje, v smislu: "Zdaj je pa čas, da se zresniš."

Story: Pa se vam ne zdi, da si vseeno človek v vsakem obdobju želi neke spremembe, da teži k povsem drugačnim stvarem? Da ga kakšna stvar povsem neprijetno preseneti, na primer na ljubezenskem področju?

Dejstvo je, da je s fanti res težava, ker jih preprosto ni. Že pri vaših letih jih ni, kaj šele pri mojih. Imam veliko prijateljic v poznih tridesetih in skupaj ugotavljamo, da moških res ni. Sama imam že 20-letno hčerko. Ko sem bila sama v tridesetih letih, je obiskovala že prvi razred osnovne šole. Hvala bogu, da je to že za menoj. Zdaj ne iščem več moškega za razmnoževanje, iščem nekoga, s komer bi mi bilo lepo, da bi si kaj dobrega skuhala, z užitkom pojedla, se kam odpravila in imela lepo v družbi drug drugega. Že za tovrstne stvari jih ni! Ko sem se poročila in našla očeta svoji hčeri, sem bila prepričana, da je to za vedno, pa ni bilo. Torej je povsem brez smisla iskati nekaj, kar bi bilo za vedno.

Story: Nekatere ženske smo že nehale verjeti v to. Pa se vam zdi, da je to dobro?

To je dobro! Če nečesa ne pričakuješ, potem to morda dobiš. Čim po vsej sili želiš nekoga najti in ga vezati nase, bo še hitreje pobegnil. Pred kratkim sem se pogovarjala s prijateljema, ki sta homoseksualca, in prijateljico, ki je ravno v teh letih, pa ne najde nikogar, s komer bi lahko imela otroka. Na misel jim je prišlo, da bi ga imeli skupaj. Menim, da je vseeno, kdo, s kom in kako, pomembno je, da ima otrok ljubeče starše.

Story: Pravite, da je še težje najti moškega pri petdesetih. Zakaj?

Dandanes smo ženske premočne, če si poleg vsega še dobro videti, pa je sploh problem. Imam kar nekaj poročenih prijateljic, katerih možje doma ne želijo imeti lepe ženske. Nekoč sem prijateljico peljala h kozmetičarki, kjer si je dala umetne trepalnice, in pozneje jo je mož doma skritiziral. Še vedno se mi zdi, da imajo poročeni moški raje ženo, ki je doma, gleda v tla in je povsem nevtralna. Seveda pa mož gleda tiste, ki so zunaj in so mu všeč. Me smo tiste, ki si jih želijo in gledajo, doma pa nas ne bi imeli. To je tako globoko zasidrano v moških, da me prav nič ne preseneča, da v Afriki režejo klitorise in da jih Arabci zavijajo. Pri nas se to čuti, čeprav pravice, da bi nam to počeli, nimajo.

Story: Se vam je kdaj pripetilo, da vas je kdo izkoristil samo zaradi vašega imena?

Da, ampak saj je vseeno, nobena stvar me ne prizidene več. Ko sem bila mlajša, še nisem bila 'Violeta Tomič' in nisem imela nobenih bonitet. Zdaj pa so vsi okoli mene, na kar ne padam. Všeč mi je, ko se me nekdo spomni in me ima v lepem spominu, pa naj bo varnostnik ali kdorkoli. Sicer pa dvomim, da sem za moške ravno kakšen velik ulov, saj imam svoja leta in name ne gledajo kot na kakšen objekt. Od primera do primera je drugače, sploh pa se mi zdi, da je v Sloveniji prav težko živeti svojemu statusu primerno.

Story: Pri igralkah je nenehno prisotna želja, da ste videti dobro in da večno ostanete lepe in mlade. Ali na vas to vpliva in ali sploh čutite tovrsten pritisk?

Nikoli nisem bila lepotica, bila sem drugačna. Na to drugačnost sem stavila, in ko bo drugim lepota usahnila, bo k meni prišla s svojo drugačnostjo. Naša generacija igralcev je bila vzgojena tako, da si bila neumna in kokoš, če si padla v oči. Na faks smo hodili v trenirkah, ker smo se tolikokrat preoblekli, in tako je tudi danes. Preoblečem se vsaj petkrat na dan, ker skačem s sprehoda s psom na vajo, potem na predstavo, na snemanja, v gledališče ... Če imam nakit ali obleke, se vse izgubi. Ostajam povsem nevtralna, oprhana, z umiti lasmi, in to je vse. Sebe in svoje telo jemljem zgolj kot material za oblikovanje. Dolžna sem ga naspati in ohraniti zdravega. Naš profesor dramske igre je vedno rekel: "Ljubčki, igralec ni nikoli bolan! Igralec je zdrav ali mrtev. Ampak mrtev igralec je že slab igralec."

Story: Katerega obdobja življenja se najraje spominjate?

Obdobja, ko sem živela najbolj mirno in umirjeno življenje. Od svojega 28. do 38. leta, ko sem bila poročena, imela majhnega otroka, redno službo v MGL in stanovanje. Potem se je v letu dni spremenilo vse, dala sem odpoved v službi, se ločila, vrgli so me iz stanovanja, ki je bilo denacionalizirano ... Začelo se je deset let agonije in spopadanja z vzorci, sledile so terapije, razumevanja, kar se je končalo za moj 50. rojstni dan.

Story: Bi se še kdaj poročili?

Bi, takoj! Samo bi moral biti pa res frajer ...

Story: Kakšen pa bi moral biti?

Nimam predstave o tem, kakšen bi moral biti, vem samo, kakšen ne bi smel biti. Mora delati nekaj, kar ga veseli, mora biti uspešen, da ne bi bil zakompleksan zaradi mojih uspehov, mora biti na dovolj visoki intelektualni ravni in za videz mi je pa povsem vseeno. Ko nekoga ljubiš, ti je vse lepo. Moški mora imeti šarm.

Story: Prepoznate barabo, ko jo vidite?

Ne vedno. Še huje, celo všeč so mi, ker so drugačni. Vse zgrešene zveze so produkt nerazrešenega odnosa z očetom in prej to razrešiš, bolje je. Sama sem potrebovala strašno dolgo ... Bila sem zelo navezana na očeta, ki sem ga izgubila, ko sem bila zelo mlada. Te izgube nisem mogla razumeti in skozi življenje sem morala čez podobne scenarije, da sem lahko šla naprej.

Story: Terapija je torej nujno potrebna, kajne?

Brez terapije ni nič. Slovenci imamo strašen predsodek do tega, v Ameriki pa je to nekaj povsem normalnega. Smo izredno specifični glede marsičesa, predvsem pa smo mojstri prikrivanja. Ločijo se samo kurbe, pa tudi če je v zakonu vse narobe, samo da je vse lepo navzven, vseeno je, kakšne vzorce ima potem otrok ... V monodrami Kurba povem marsikaj o tem.

Story: Kako se počutite zdaj, ko ste stari 50 let? Ste pripravljeni na nov začetek?

Sem. Dolgo sem zanikala, da je z mano karkoli narobe, vse sem sama najbolj vedela in nenehno so se vključevali obrambni mehanizmi. Potem pa sem našla dobrega moža, službo in si v tem miru toliko opomogla ter se skozi materinstvo toliko odprla, da sem postala nežna do sebe in ugotovila, kaj vse mi ne ustreza. V težkem obdobju sem nato vse uničila in šla na desetletno kalvarijo, ki se ji reče spoznavanje samega sebe. Proti koncu sem zavestno izbirala takšne okoliščine, za katere sem vedela, da bom v njih nastradala. Rekla sem si, še to si privoščim, da čisto do konca ozavestim te napačne vzorce. Zdaj sem se že naučila, ker poznam vzrok in posledico. Prijateljica mi je rekla, da sem kot ženski Buda, vse mi je jasno, pa še vedno grem skozi neka trpljenja. Ni umetnosti brez trpljenja in jaz si želim te zemeljske stvari še podelati. Hočem problem in tudi všeč mi je, ko jokam. Nič človeškega mi ni tuje.

Story: Česa se najbolj veselite?

Veselim se tega, da bom vse, česar sem se naučila v prvih 50 letih, zdaj prenesla v realnost. Iz svojega življenja nameravam zdaj narediti mojstrovino. Začelo se je s tem, da sem na svoji rojstnodnevni zabavi namesto daril zbirala prispevke za potovanje v neznano. Prvič bom šla na potovanje sama, saj sem do zdaj vedno nekoga potrebovala ob sebi. Najprej si bom vzela zgolj dobra dva tedna dopusta, saj imam veliko dela in tudi Buda ne more biti sam, to mu dolgujem.

Mislim, da bom šla kar v Vietnam, ker sem Tajsko že vso prečesala. Iščem prostor, kjer bom lahko, ko bom še starejša, kot sem, z minimalno denarja kakovostno preživela čim več časa. Želim si biti ob obali, nekje na toplem, kjer bom gledala sončne zahode in se mi ne bo treba boriti za vsakodnevno preživetje. Ko hči diplomira in se postavi na svoje noge, bom zelo malo časa tukaj. Vse sem naredila, kar sem želela, kariera, vse ... Raje živim nekje, kjer bom s 300 evri na mesec uživala.

Story: Torej boste nekega dne kar odšli?

Odšla bom tako, da nihče ne bo vedel, kje sem. Na stara leta želim nekje na peščeni plaži plesati hula hula. Na prsih bom nosila telefonsko številko hčere, da ji bodo lahko sporočili, kje in kdaj sem 'padla dol'. To je vse. Ne potrebujem spomenikov, ne potrebujem ničesar.

Napisala Manja Plešnar