Igralka Violeta Tomič je brez dlake na jeziku spregovorila o svojem novem projektu – Združenju brezposelnih Slovenije, o krizi, o predstavah in tudi o nezadovoljstvu s plačilom za svoje delo.
Priznamo, malo smo vas pa vseeno pogrešali. Kje ste se skrivali zadnjih nekaj tednov?
Jaz pa vas nisem, hehehe ... Hecam se, ampak prav ustreza mi, da mediji ne veste za vsak moj korak. Biti javna oseba je zelo naporno. Saj vem, da je moje delovanje javno in da mi mediji pri tem pomagate, a včasih je težko ohraniti zdravo mejo med tem, kaj je javno in kaj ni. Kajti nekateri ljudje mislijo, da me poznajo, če berejo časopise, kar seveda zdaleč ni res! Jaz uživam svoje življenje daleč od oči javnosti.
Videti je, da ste se čedalje bolj aktivno vrgli v politiko. Vas tako zelo mika ali je za to kakšen drug razlog?
Jaz si želim samo in zgolj opravljati svoj poklic. Ampak so nas tisti, ki smo jih 'izvolili', da poskrbijo za to, ogoljufali in oropali, vzeli so nam temeljno pravico – pravico do dela in adekvatnega nadomestila za to. Že pred leti sem opozarjala na to, da je blagostanje samo navidezno, lažno in da nam bo izstavljen visok račun za to, pa me nihče ni resno jemal. Ljudje so konformisti, dokler še lahko preživijo, bodo tiho. Neumna oblast je tista, ki jim vzame še tega malo. Lahko bi vladali večno, če jih pohlep ne bi toliko zaslepil čez vsako mejo.
Pred kratkim ste ustanovili Združenje brezposelnih Slovenije. Za kaj pravzaprav gre pri celotni stvari in zakaj taka odločitev?
Pravzaprav Združenja nisem ustanovila jaz. Ustanovila ga je skupina aktivnih državljanov, ki niso samo in zgolj brezposelni. Eden je izkušen upokojenec, ki bi mirno lahko živel s svojo pokojnino, a mu ni vseeno, kakšen svet zapuščamo zanamcem. Vstajniška Iniciativa 6. maj združuje okoli 45 vstajniških skupin, jih povezuje in išče skupne imenovalce. Na prvi redni skupščini v Ajdovščini smo junija naredili delovne skupine in ena od njih, sestavljena večinoma iz ekonomistov in gospodarstvenikov, je naredila elaborat za relativno hiter izhod iz gospodarske krize. Ta predvideva zaposlitev vseh brezposelnih samo na podlagi neobdelanih zemljišč, zaraslih gozdov in vode. Tega so potem poslali v kabinet predsednice in po temeljitem študiju smo dobili izčrpen odgovor. Potem je sledil sestanek v kabinetu, pa drugi s predstavniki ministrstev ...
Kaj je torej glavni cilj delovanja društva?
Glavni cilj je nahraniti ljudi! Najprej bomo pridobili neobdelana zemljišča na območju MOL-a, ki so dosegljiva z mestnim avtobusom. Pogovori z županom že uspešno potekajo. Vsi si bodo lahko pridelali zelenjavo, nihče v tej državi ne bi smel biti lačen! Potem bi z našo hrano poskušali pridobiti vrtce in šole, saj bo naša zelenjava vsa pridelana izključno ekološko, tako bomo poskrbeli za zdravje naših otrok.
Kdo vse je torej lahko član? Jih iščete ali vas je že dovolj?
Član je lahko prav vsak, ki je pripravljen delati. Tisti, ki misli, da mu bomo nakazali mesečno rento in bo sedel doma ali pa 'fušal' kje drugje, ni na pravem kraju. Treba bo delati. Predvsem na začetku, preden se zadeva uteče. Potrebujemo vse profile ljudi, od delavcev, ekonomistov do računalničarjev in trgovcev, saj je treba postaviti celotno samooskrbno mrežo. Kongres združenja bo v soboto, 21. decembra, ob 11. uri v prostorih Španskih borcev, vse podrobnosti pa so na spletni strani www.ednevnik.si.
Kako pa se vi spopadate s tovrstno težavo, glede na to, da ste igralka 'na svobodi'?
Če ne bi krize čutila na lastni koži, če bi mi vsak mesec kapnila redna plača, se verjetno ne bi aktivirala. Tako pa sama skrbim zase, šolam hčerko, imam kup živali ... sem pa brez rednih dohodkov, regresa, bolniške. Sem izjemno delavna in nikoli mi ni bil problem biti na trgu, toda trg dejansko ne obstaja več! Včasih sem veliko delala za podjetja, a podjetij ni več! To me izjemno žalosti. Če ne bi bila tako aktivna, bi me verjetno zajelo malodušje, a ker sem po naravi borec, bom dala vse od sebe, da popravim, kar se popraviti da. Na žalost je večina ljudi apatičnih. Če bi se lahko klonirala, bi rešila svet. (smeh)
Ampak kot vidimo, ste ves čas polno zaposleni. Pred kratkim ste v Senovem doživeli premiero nove predstave Dekliščina, ki ste jo režirali.
Tam so si dolgo želeli, da bi jim postavila predstavo D. Simpsona Dekliščina. Pred 12 leti so me videli v Krškem, ko sem gostovala s takratno praizvedbo, in smejali so se še doma. Tako nepozabno se jim je zdelo, da so se odločili spopasti se s tem sicer zelo težkim materialom. Jaz sem to predstavo režirala pred leti tudi v INK Pula, za zagrebško gostovanje v Kazalištu Komedija sem celo vskočila v eno od vlog, tako da mi je predstava zelo znana.
Delate tudi z otroki z Downovim sindromom. Kako je delati z njimi?
To je spet čisto drugačna izkušnja. Planet 47 za svetovni dan Downovega sindroma pripravlja 21. marca veliki koncert v dvorani Bonifika v Kopru. Jaz delam scenarij, vodila bom prireditev, z otroki pa v gledaliških delavnicah pripravljam skeče. Čudoviti so, vsak posebej. V njih lahko najdeš tisto čistost, ki smo jo skozi evolucijo očitno izgubili.
Veliko dela imate tudi z drugimi predstavami, v katerih igrate – Hotel Babilon, Kurba in Srečno ločena. Kako vam gre?
Dela mi nikoli ne zmanjka, saj sem deloholik. Moje predstave so kljub krizi in brez udarnih reklam vedno dobro obiskane, in to me veseli. Tako vem, da občinstvo ceni moje delo. Hotel Babilon bo leta 2014 doživel deseto obletnico, tako da bo to predstava z najdaljšim stažem. Kurbo igram enkrat mesečno v Siti teatru in vedno je lepo razprodana.To je najiskrenejša gledališka izpoved. Srečno ločena pa uspešno kroži po Sloveniji, vedno navduši in nasmeje vsakogar, saj govori o odnosih, ki so vsem domači. Igram tudi dve otroški predstavi v Mini teatru – Sapramišjo srečo in Pekarno Mišmaš Svetlane Makarovič.
Kaj pa zaslužek? Ste zadovoljni?
Nisem. Glede na sušne poletne mesece potem močno delam, da pokrijem minuse. Zdaj je treba delati trikrat več, da živimo pol slabše. To ni prav. Toda kupna moč je nizka in temu se je treba žal prilagoditi. Zdaj je veliko že, če ti uspe zadržati vse, kar imaš, da ti ne zaplenijo in razprodajo.
Kako pa je kaj z božičnimi prazniki? Jih imate radi, so vam naporni ali kako jih vidite?
Vse skupaj je naporno in stresno. Božič je postal tekmovanje prodajalcev in po eni strani je kriza kar blagodejna, saj se bomo prisiljeni vrniti k vrednotam, kot so skromnost, druženje, sočutje in ljubezen. Jaz sem srečna, nimam velikih materialnih želja, imam pa okrog sebe zdrava, srečna bitja, in to je največ, kar lahko naredim zase. Okrog božiča in novega leta je zame najbolj delovno, tako da si velikih zabav ne želim.
Kje boste vstopili v novo leto?
Nikoli ne delam tovrstnih načrtov, saj novo leto pride, kjerkoli si. Lahko me preseneti na cesti, lahko v prijetnem prijateljskem krogu – še ne vem.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču