S serijo koncertov po državah nekdanje Jugoslavije bo skupina Jinx obeležila 20 let glasbenega delovanja. Prvi v nizu bo 11. aprila v ljubljanski Cvetličarni, kjer bo bend postregel s pesmimi, ki jih niso igrali že celo večnost. Vsaj tako obljublja pevka Yaya Ivaniš, ki nam je med drugim razkrila, zakaj nikoli ni napisala pesmi, kako preživlja prosti čas in kaj je najboljša terapija po kaotičnem dnevu.
Zdi se, da je teh 20 let minilo, kot bi mignil. Kako se spomnite prvega koncerta – takrat še pod imenom High Jinx?
Redkih koncertov se spomnim, prvega pa absolutno. Dolgo smo se pripravljali, kar leto dni. Fantje so imeli hudo tremo, pa ne zaradi sebe, temveč zaradi mene. Mislili so, da bom imela veliko težav, glede na to, da sem bila prvič na odru z bendom. Skrbi so bile odveč, koncert je bil super.
Zanimivo, da v 20 letih, odkar obstaja skupina, niste napisali nobene pesmi. Kako to?
Ne znam napisati pesmi, ker se nimam nad čim pritoževati. Sicer sem kreativka, vendar spraviti neke fine besede v kletko pop glasbe – ne, hvala. To se mi zdi pretežko! Tudi za tistih nekaj poskusov v davni preteklosti lahko mirno rečem, da so bili slabi.
Že pri štirih letih ste vedeli, da boste pevka. Živite življenje, kot ste si ga predstavljali, ko ste bili deklica?
Ko si otrok, so vsa sanjarjenja veliko bolj glamurozna. Že zelo zgodaj sem vedela, kaj želim. Dejstvo je, da lahko vsak naredi, kar želi, če je le dovolj pogumen in zaupa vase.
Se vam zdi, da se je v današnjih časih težko ukvarjati z glasbo?
Zdi se mi, da je danes vse težko. Mislim, da bi si ljudje morali postaviti nove kriterije in pogledati na stvari z več različnih zornih kotov.
Kako, če sploh, recesija vpliva na vaš poklic? Kaj konkretno se je spremenilo?
Skromnost in racionalnost sta v današnjih časih bistvenega pomena in z njuno pomočjo se ta famozna recesija lahko lažje preživi. Velikokrat slišim ljudi tarnati. Tudi tistim, ki garajo od jutra do večera in zaslužijo 2.000 evrov, denimo, nič ne ostane. Ves denar porabijo, delajo pa vse dneve. Ne vidim razlike med tistimi, ki imajo službo, in brezposelnimi. Oboji so nesrečni. Verjetno je težava v nečem veliko širšem ... Spremeniti moramo sebe. Mi kot bend smo se vedno zavedali, kdo smo in v katerem formatu se gibljemo. Ne zahtevamo veliko, hkrati pa poskušamo dati najboljše in največ, kar zmoremo.
Ker se zavedate, da vse življenje ne boste mogli peti, ste pred kratkim končali šolo za dizajniranje interjerjev. Se s tem dejansko ukvarjate?
Že od malega me je vzporedno z glasbo zanimala tudi likovna umetnost. Končala sem akademijo, smer slikarstvo. Interjerji so bili ena od epizod in želja, da se naučim česa novega. Takrat sem imela veliko prostega časa in sem se vpisala na šolo za dizajniranje interjerjev. V obdobjih, ko z Jinxi manj igramo, vso energijo usmerim v likovno delo – slikanje, izdelavo nakita, delo z otroki. Ne želim zapravljati časa za neumnosti. Je pa res, da moraš včasih pogledati kakšen dober film ali se napiti s prijatelji. Slednje je pomembno za psihično zdravje.
Mimogrede: koliko časa vam ob bendu in družini sploh ostane za ustvarjanje?
Čisto dovolj. Zdaj smo v obdobju, ko je vse nekako naravno: "it just goes with the flow..."
Likovno znanje prenašate tudi na mlajše generacije – vodite namreč likovne delavnice za otroke.
Likovne delavnice sem začela delati s kolegico Minjo Maretić – Murtić, ki je sicer arhitektka in oblikovalka. Spoznala sem jo v šoli za interjerje in sva se super ujeli. Najina ideja je bila, da narediva delavnice za otroke in jih razbremeniva šole. To počneva enkrat tedensko in je super! Dejstvo je, da lahko otroci naredijo vse, če jim le daste priložnost. Morate jim dovoliti, da naredijo nered, in omogočiti, da realizirajo tisto, kar so si zamislili. Z delavnic gredo otroci vedno srečni in svoje umetnine odnesejo staršem.
Izdelovanje nakita ste že omenili. Kakšna je ženska, ki nosi vaš nakit?
Ženske, ki nosijo moj nakit, so samozavestne in imajo 'dobro oko'. Njihov okus je zelo zahteven in znajo ceniti unikatne izdelke.
Pa nakit izdelujete zgolj zase in prijateljice ali ga je mogoče tudi kupiti?
Imam profil na Facebooku, Art bite yaya, kjer objavljam fotografije nakita, ki ga naredim. Če nič drugega, je to super za neke vrste arhiv. Da bi izdelovanje nakita spremenila v biznis, nisem razmišljala, ker ne delam na veliko, poleg tega za vsak kos porabim več dni. Za zdaj to ostaja moj hobi, občasno pa dam kakšen kos naprodaj v galerije.
Ob vsem naštetem ste še žena in mama. Se vam pogosto zdi, da je 24 ur na dan premalo?
Absolutno je premalo, ampak mi nekako vse uspe. Večji problem so frustrirajoče obveznosti, ki jih ima vsaka ženska in ki jih je včasih nemogoče opraviti – pošta, trgovina, banka, kuhanje, promet, gužva, bla bla ... Ko me te stvari preveč okupirajo, 'znorim' in nujno potrebujem terapijo – nekaj ur kreativnega ustvarjanja.
Oba z možem sta glasbenika. Je hči Lucija podedovala glasbeni talent ali je bolj po mami in jo zanima umetnost?
Pred dnevi smo bili vsi trije na snemanju spota za novi singel Trubač skupine Pips, Chips & Videoclips, v katerem pojem tudi sama (Yayin mož Dubravko Ivaniš – Ripper je pevec omenjene skupine, op. a.). Lucijo poskušava spoznati s čim več poklici, da vidi, kaj in kako ljudje delajo. Pomembno je, da čim prej pridobi dobro socialno in čustveno inteligenco, da dobi občutek za življenje in medčloveške odnose. Prepričana sem, da ji bo z omenjenim in delovnimi navadami v življenju lažje. Sicer pa je podedovala glasbeni talent, igra klavir, a je pomembneje, da sama najde svojo pot in sama izbere svoj poklic.
Ste domači s socialnimi omrežji? Imate profil na Facebooku, uporabljate Twiter, pišete blog?
Mož mi je naredil FB-profil, ker je želel, da ljudje vidijo moje risbe in nakit. Po FB-ju je sledil Twitter ... Priznam, da mi je bilo na začetku vse to neumno, vendar sem, tako kot vsi, tudi jaz postala odvisnica od družbenih omrežij.
Pravite: "Usudim se još uvijek maštati, sanjati ..." O čem najpogosteje sanjarite?
Ko sem to rekla, sem imela v mislih, da mora človek vedno iti naprej in se razvijati, dokler je živ in zdrav. Ne verjamem v pokoj. Mislim, da te takšen način razmišljanja dlje ohranja mladostnega.
Kaj za slovenske fene pripravljate v ljubljanski Cvetličarni?
Trenutno smo v fazi intenzivnih vaj. Repertoar bomo osvežili z nekaterimi starimi pesmimi, ki jih nismo igrali že sto let.
Napisala: Zoja Ahlin
Foto: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču