Zala Đurić je hčerka enega izmed najbolj znanih slovenskih umetniških parov, Tanje Ribič in Branka Đurića. A ambiciozna 16-letnica že nekaj časa dokazuje, da ni le otrok znanih staršev, ampak nadarjeno mlado dekle. Svoj glas je posodila že v nekaj sinhroniziranih risankah, pred kratkim pa je za prijetno presenečenje poskrbela s skladbo Šele zdaj.
Story: Zala, ker prihajate iz ene izmed zagotovo najbolj znanih slovenskih 'šovbiznis' družin, pravzaprav ni presenečenje, da se tudi vi vse bolj uveljavljate. Kako se je vse skupaj začelo?
Preprosto sem se rodila in začela dojemati okolico. To mi je bilo nekako usojeno, moj ekosistem. (smeh)
Story: Kakšno je pravzaprav odraščanje v takšni družini? Predstavljam si, da sta Tanja in vaš oče precej zabavna ...
Ne vem, kakšno je odraščanje v kakšni drugi družini ... Poklic tu po mojem ne igra velike vloge, oba sta vesela in zabavna. Ne predstavljam si, da bi moj oči pome v osnovno šolo prihajal v obleki in kravati ali pa da bi mami svoj odštekani nahrbtniček zamenjala z aktovko. Pač sta, kar sta, zelo posebna. Medtem ko v kateri drugi družini ob nedeljah zvečer morda sedijo zbrani za mizo, se mi gnetemo pred ogledalom in tekmujemo, kdo bo izumil najbolj nezemeljski, smešen ples.
Story: Znata biti tudi stroga?
Mislim, da je to nujno potrebno za normalen odnos v družini. Kot vsi starši sta tudi onadva kdaj povzdignila glas, sama pa sem se trudila, da bi bilo to čim redkeje.
Story: Ali s sestro Elo spremljata njuno delo? Vaju zanima na primer proces nastajanja kakšne vloge, filma? Se o tem veliko pogovarjate, se starša takrat raje distancirata ...
Zelo redko sem imela varuško, ker sem večinoma kar z njima pohajkovala okoli, Ela pa ima to smolo ali pa srečo, da ima mene, ki jo čuvam, in zato ni tako pogosto na različnih vajah, predstavah, snemanjih in podobnih rečeh. Se je pa tudi že zgodilo, da smo bili vsi trije zaposleni in sva jo z mami vzeli s sabo v studio, kjer naju je opazovala med snemanjem risanke.
Story: Se spomnite trenutka, ko ste se prvič zavedeli, da imate slavno mamo in slavnega očeta?
Hm ... Najprej sem se morala začeti zavedati, da drugi nimajo znanih staršev. Meni se je zdelo običajno, da gledam mamico in očija po televiziji, in sprva sem mislila, da je z vsemi starši tako. Tudi Ela, se spomnim, nam je nekega dne z začudenjem omenila, da mama njene prijateljice prav nikoli ni nastopala na televiziji. (smeh)
Story: Ste imeli zaradi tega tudi kakšno slabo izkušnjo? So vam na primer očitali protekcijo ali pa komentirali, da vam je lažje, ker ste hčerka znane igralke in režiserja?
Oh, ja, pa še kako. Lahko rečem, da sem bila vedno razposajen otrok, no, še vedno sem pripravljena na norčije in podobno. Drugi so se na moje glasno smejanje mnogokrat odzvali z izjavo: 'Kaj pa misliš, da si, če si od Tanje in Đura?!' Potem sem imela obdobje, ko sem postala malo bolj mirna, da bi vrstnikom prihranila tovrstne komentarje. Ni zaleglo, mojo mirnost so komentirali z izjavo: 'Poglejte, kako je vzvišena, kaj pa misli, da je!' Potem je prišel konec osnovne, začetek gimnazije, ko sem se odločila, da se na brezzvezne komentarje ne bom več ozirala in da se bom raje postavila zase. Zelo sem postala odkrita in tako sem se tudi vse lažje dogovorila. Jezik mi je začel prav služiti, povedala sem, ko mi kaj ni bilo všeč. Mojo tovrstno iznajdljivost so zamenjevali s privilegiranostjo in menili: 'Poglejte jo, misli, da ji bodo šli vsi na roko, ker je otrok slavnih staršev.' Tudi dandanes poskušam biti odkrita in čim bolj iznajdljiva, ampak v nasprotju s prej ne vem, kaj o meni menijo vrstniki, ker se na nepomembna mnenja sploh nikoli ne oziram. Naj živijo, lahko tudi v zmoti, mi je popolnoma vseeno ... (smeh)
Story: Vaša mama je pred kratkim izjavila, da vam bo sicer stala ob strani, bolj aktivno pa pri vaših projektih ne namerava sodelovati. Kako gledate na to?
Po mojem ima prav. Tudi jaz bi svojega otroka pripravila do tega, da postane čim bolj samostojen. Ali ne bi bilo brezzvezno, da bi starši pri mojih skoraj 17 letih letali pred mano in mi odmikali ovire?
Story: Ali res drži, da nad vašo odločitvijo, da postanete pevka, nista bila pretirano navdušena? Kako sta pravzaprav komentirala vašo izbiro?
Odločitev sama se jima sicer ni zdela tako slaba, menila sta le, da sem premlada. Ampak ko sta videla, da si res prizadevam, da bi bil rezultat čim boljši, sta začela moje načrte jemati bolj resno. Dandanes veliko mladih punc sanjari, da bi pele, ampak mislim, da sanje ne zadoščajo.
Story: Ste po naravi trmasti? Izpeljete po svoje in do konca vse, kar se odločite?
Bi rekla, da kar precej, ja. Ko si nekaj vbijem v glavo, bom naredila vse, da pridem do želenega rezultata. Seveda je včasih pot pomembnejša od cilja samega, dobro, ta fraza je znana že vsem, ampak vseeno bi rada poudarila, da se ne smemo pozabiti imeti fino, pretirano teženje k uspehu škoduje.
Story: S skladbico Šele zdaj ste poskrbeli za prijetno presenečenje, besedilo pa ste napisali kar sami. Od kod navdih?
Moram vas razočarati, besedila nisem črpala iz lastnega življenja. Včasih se mi zgodi, da se mi kakšni verzi rolajo po glavi in jih moram spraviti na papir. Tako je bilo tudi z besedilom za Šele zdaj; sredi noči sem prižgala luč in sunkovito pograbila papir, hitela sem zapisati, da mi ideje ne bi prej zbežale. Te bežne prebliske potem čez dan spravim v red, da postane bolj 'pesmi podobno'.
Story: Ste zdaj, ko ste dobili tako pozitivne kritike, še bolj odločeni, da vas čaka kariera v glasbi, ali imate kakšne druge načrte?
Hvala, ker pravite, da so kritike pozitivne. Hm, bom še videla, kam me bo življenje zaneslo. Res si ga 'kreiram' sama, ampak se hkrati tudi prepuščam toku. No, da ne bo vse skupaj izpadlo preveč 'v izi', naj povem, da sprva nameravam čim bolj uspešno končati gimnazijo, nato pa se vpisati na kakšno solidno igralsko akademijo v tujini. Prav zato se moram v prihajajočem šolskem letu s polno paro posvetiti angleščini.
Napisala Andreja Freyer, fotografije Osebni arhiv, Sašo Radej