Zoran Predin: “Spoznal sem, da spet imam prihodnost”

Story: Kako se je spremenilo vaše življenje po operaciji srca?

Spoznal sem, da spet imam prihodnost. Vsak ima neke strahove, ki jih skriva pred seboj. Knjigo Druga žena v haremu sem napisal, ko sem čakal na operacijo in so me prevevale tudi črne misli. Čeprav sem verjel, da bo vse v redu, sem se hkrati zavedal, da gre lahko tudi narobe. Zato takrat nisem imel pravega veselja za razmišljanje o dolgoročnih načrtih. Zbral sem zgodbe, ki bi jih bilo škoda pozabiti. Knjiga je bila hit lanske jeseni, čez deset dni pa izide tudi hrvaška različica, potem pa še srbska. Iz Skopja sem dobil povabilo, da bi jo morda prevedli tudi v makedonski jezik.

Story: Ampak po operaciji ste se zelo hitro vrnili na odre!

Bolniški dopust sem skrajšal na svojo željo, da sem se lahko vrnil na delo. Obljubil pa sem, da bom pazljiv. Brez težav lahko pojem dve uri skupaj, počutim se lažjega in bolj gibljiv, vse več se smejim. Tudi družina je bila prestrašena, zdaj pa so družinska srečanja spet bolj vesela in glasna. Naučil sem se izogibati stresu, znam ugasniti telefon, učim se postavljati prioritete, predvsem pa se ne obremenjujem s stvarmi, ki ne uspejo. Tega prej nisem znal, danes pa si rečem, da bo uspelo naslednjič.

Story: Ali je bila bolezen torej posledica stresa in skrbi?

Imel sem prirojeno napako, ki pa je zaradi nezdravega življenja postala smrtno nevarna. V osemdesetih letih sem bil precej bolj nagajiv, kot sem bil zadnja desetletja.

Story: Za glasbenike ljudje navadno menijo, da so brezskrbni. Kaj vam torej povzroča stres?

Živim samo od glasbe, zato moram imeti vsako leto vsaj eno uspešnico, z njo ustvariti zanimanje in dobiti ponudbe za nastop, da lahko poskrbim za družino. Z nastopi in avtorskimi pravicami si moram sproti ustvarjati pogoje za lastno delo in poskrbeti za vse, od snemanja pesmi do garderobe. Sem del medijskega sistema, ki te lahko v hipu izvrže in pozabi nate. Naše delo je, da prinašamo veselje med ljudi, ob tem pa ne smemo zboleti, saj nas vežejo pogodbe. Prostega časa skoraj nimam.

Story: Ali ste zato tri leta odlašali z operacijo?

Čakal sem tako dolgo, dokler ni postala nujna. Vse pogodbe sem moral izpolniti, nekatere pa so bile podpisane za dve leti vnaprej in so morale biti izpolnjene. Če se zamerim občinstvu, je to lahko usodno. Moj značaj je pač tak, da prevečkrat na glas povem, kar mislim, bolj pametno pa bi bilo, da bi bil tiho. V prihodnje bom raje več delal in komentiranje aktualnosti prepustil mlajšim in novim obrazom.

Story: Zdi se, da delate kar veliko, saj imate resnično veliko zanimivih projektov - tudi sodelovanja na tujem, kajne?

Res je. Veliko pišem za druge izvajalce. Pred kratkim sem napisal pesem za novi album Željka Bebka, in to je bilo zame lepo priznanje. Sodelujem z zelo znano dalmatinsko klapo, ki bo posnela mojo Ni sekunde više na svoj način. Najprej sem bil sicer malo v dvomih, vendar res odlično zvenijo. Dela ni nikoli dovolj, res pa je, da ti prav dobro delo naredi novo delo.

Story: Kdaj vam je bilo najtežje - ko ste ­izvedeli, da morate na operacijo, ali tik pred ­operacijo?

Prva tema me je zalila, ko so mi zdravniki povedali, kaj mi je. Zadeve niso olepševali niti pretiravali. To je bilo pred tremi leti, po tistih treh zaporednih koncertih v Cankarjevem domu. K sreči so srčno hibo odkrili pravočasno, zato sem imel še dovolj časa, da sem lahko vse uredil. Zadnjo noč pred operacijo sem slabše spal, po drugi strani pa sem bil vesel, da bo to končno za mano.

Story: Na kaj ste najprej pomislili, ko ste se zbudili?

Že pred operacijo so mi v šali rekli, naj najprej pogledam, ali imam na nogi listek, in res sem najprej to pogledal. Videl sem, da ga ni, in presrečen sem začel na novo živeti. Hvaležen sem za novo priložnost in ne bom je spustil iz rok.

Story: Ali vaju je to z Barbaro še bolj povezalo?

Vse to naju je zanesljivo še bolj povezalo.

Napisala Sonja Javornik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču