Goran Breščanski: Nerad zbuja pozornost z obleko

Oblačil ne izbira tako, da bi zbujal pozornost in z njimi sporočal o sebi. Ne. “Obleka mi pomeni le to, da nisem gol,” strne vso filozofijo in doda, da bi bilo paradiranje z vpadljivo rumeno obleko zanj prava nočna mora.

Story: Kako bi z eno besedo opisali svoj modni slog?

Eklektičen (eklektika pomeni združe­vanje različnih smeri, pogledov, op. p.).

Story: Kaj šteje, kaj je obvezno, ko gre za oblačila?

Obvezno je, da se v njih udobno počutim. In obvezna je črna barva.

Story: Za črno barvo pravijo, da z njo nakažemo neko distanco, da se nam ljudje energijsko preveč ne približajo …

No, tak sem jaz. Želim imeti mir. Nisem človek, ki bi hodil naokrog v želji, da vsi pridejo do mene in me trepljajo. Sem bolj zadržan.

Story: Ko sva že načela tematiko o barvah … Katera se poleg črne, ki prevladuje, še najde v vaši garderobi?

Vinsko rdeča, bela, peščena, različni pastelni odtenki … Zelo kričečih barv nimam.

Story: Ste kdaj slišali, da vam določena barva še posebej poudari 'očke'?

Ja, to so mi rekli za svetlo modro. Sicer pa se jaz ne oblačim tako, da bi ljudje potem to hvalili. Tudi če sem že kdaj dobil kakšen kompliment glede obleke, sem ga preslišal. Ker mi pač nič ne pomeni. To je zame enako, kot če nekdo reče: “Ti imaš pa 'ful' lepe oči.” Res blazno se je nekdo moral potruditi za to, da ima lepe oči … S takimi je bil pač rojen, pika.

Story: Vi kompliment o lepih očeh slišite velikokrat?

Ja.

Story: In kako se odzovete?

Rečem hvala, da končam to temo. Razlika je, če nekoga pohvališ tako, da pohvališ njegova dela, dosežke, in med tem, če pohvališ to, kar je dal nase. Je pa res, da nekaterim ljudem pohvala glede obleke zelo veliko pomeni, ker s tem, ko pohvališ obleko, pohvališ njihov okus. Ampak jaz pohvale za svoj okus ne potrebujem. Meni ne šteje to, kar drugi mislijo o njem; pomembno je, da je všeč meni.

Story: Če sem prav razbrala med vrsticami, spadate med tiste, ki z obleko neradi zbujajo pozornost oziroma ne želijo, da bi si drugi dali delo z ocenjevanjem njihove obleke …

Tako je, nerad zbujam pozornost z obleko. To se mi preprosto ne zdi potrebno. Obleči se poskušam tako, da sem čim bolj nevpadljiv, da ne izstopam … To, da bi po mestu hodil v rumeni obleki, bi bila zame prava nočna mora.

Story: Kanarčkasta oprava torej odpade. Kaj pa vaša poročna oprava? Ste bili klasičen ženin v elegantni obleki in kravati?

Ja, klasika. Črna obleka, modra srajca, modra kravata.

Story: Je bila to ena redkih priložnosti v življenju, da ste nosili elegantno obleko?

Ne, v elegantni obleki sem bil že velikokrat, ampak to je zame vse preveč uradno. To ni rokenrol. Ne počutim se dovolj sproščenega, kadar sem v taki obleki.

Story: Je torej, kar zadeva oblačila, še kaj bolj mučnega, kot nositi tako obleko?

Jaaa! Nositi kravato! Najbolj neprijetno se počutim s kravato … ne, pardon, se popravljam - še huje kot kravata je metuljček. Enkrat sem ga imel na odru, ko smo se nekaj 'afnali' v stilu Franka Sinatre. Bil mi je tako smešen, da sem ga še pred koncem koncerta snel in pospravil v žep. Počutil sem se kot kakšen klovn.

Story: In koliko takšnih klovnovih dodatkov, se pravi kravat, šteje vaša domača zbirka?

Mislim, da jih imam pet.

Story: Je med njimi tudi kakšna 'zajebantska', z miki miškami recimo?

Ne, takšnih nimam. Imam samo 'resne'.

Story: Majico s šaljivim, morda provokativnim napisom imate?

Ja, in ne samo eno, kar nekaj jih imam. Da je na hec obrnjeno - to mi je všeč.

Story: V kaj se najraje oblečete, ko ste na domači kvadraturi?

V kavbojke, lahko pa sem tudi v trenirki.

Story: Se vam je kdaj zgodilo, da ste ves dan ostali v pižami?

Ne, ker ne spim v pižami. Spim v spod­njicah, poleti gol.

Story: Ali po stanovanju kdaj paradirate samo v spodnjicah?

Ne. Čudno mi je, da bi se samo v spod­njicah sprehajal po stanovanju … No, včasih se zgodi, da bi bila to redna praksa, pa ni.

Story: Če že ne v pižami – kaj pa z nogavicami, spite kdaj z njimi?

Ja, če me res zebe, si nataknem kakšne volnene.

Story: Kaj je sinonim za vaše spodnje perilo?

Boksarice. Enobarvne. Sive, črne … Nobenih kričečih barv.

Story: Nobenih vzorčkov? Kakšnih jelenčkov, nasmejanih kondomov, penisov?

Ne, nič.

Story: Ste kdaj oblekli moške tangice?

Sem, ampak to se mi zdi smešno. Tangice so za ženske in za metroseksualce, jaz pa sem, kot bi rekla Nina Osenar, retroseksualec.

Story: Ali kdaj kupujete žensko spodnje perilo?

Ne, ker se mi zdi ta kos zelo osebna stvar. Hitro lahko narediš kaj narobe … Edino žensko perilo, ki sem ga kdaj kupil, je bilo tisto, ki je za pojesti. In seveda sem ga potem tudi pojedel. (smeh)

Story: Vas na ženski 'rajca' čipkasto perilo?

Sem privrženec preprostega perila, zato so mi različne čipke bolj tako tako … Na ženski so mi všeč recimo brazilke, takšne čim bolj preproste. Bolj so navadne, bolj mi je všeč. In bolj je ženska naravna, bolj mi je všeč.

Story: Kaj, če ne perilo, bi si ženski upali kupiti? Upali v smislu, da ne bi mogli preveč 'kiksniti' …

Kakšno majico, oblekico, spalno srajčko.

Story: Se je od takrat, ko ste jih imeli 20 (let namreč), pa do danes vaš slog oblačenja izrazito spremenil?

Ne, sploh ne. Jaz sem že pri 15 letih vedel, kdo sem, in imel sem svoj slog. Potem sem sicer še nekaj malega eksperimentiral, tudi z oblačili, ampak bistvenih sprememb ni bilo.

Story: Se pravi – udobna oblačila, ne preveč vpadljiva, ne preveč kričeča in kičasta. To je to. Sklepam, da sploh nimate težav, kaj obleči, ko se zbudite v nov dan …

Res je. To, da bi študiral, kaj bom danes oblekel, mi je tuje. S tem se sploh ne ukvarjam oziroma se zelo zelo redko. Pač vržem nase tisto, kar mi pride pod roke, in grem.

Story: Se spomnite kakšnega kosa oblačil, v katerega vas je kot mulca silila mama?

Kariraste srajce in rebraste žametne hlače! Te hlače so bile 'too much'. In vedno, ko sva se pregovarjala, da jaz takšnih hlač ne bom nosil, mi je mama govorila, da so to tople hlače.

Story: V filmu Ne čakaj na maj mama sinu za pot v gore spakira dolge 'gate', ki se jih sin na veliko brani. So tudi vas tako motile?

Ne, dolge 'gate' me sploh niso motile in še danes jih imam, ko grem smučat. Bolj so me motile žabe.

Story: Skočiva še malo bolj od popka navzdol … Kaj je pomembno, ko se odločate za nakup čevljev?

Najpomembneje pri čevljih mi je, da so udobni in da me pozimi v njih ne zebe. Za to, da se dobro počutim v obutvi, sem pripravljen odšteti tudi malo več denarja.

Story: Trenutno nosite … čakajte, da se sklonim …

Gojzarje. Te sem imel tudi na kmetiji. Res dober čevelj.

Story: Lakaste čevlje imate?

Ne.

Story: Torej bi k elegantni obleki obuli - kaj?

Bulerje.

Story: Resno? Kdaj ste si kupili prve?

Nisem si jih kupil, ampak sem jih dobil. Pri dvajsetih. Črne z rumenimi vezalkami. Pred tem sem imel fazo nošenja kavbojskih škornjev.

Story: Vam je bilo v Kmetiji slavnih vseeno, kako ste videti, v kaj ste oblečeni?

Če se pa to ni videlo, da je meni popolnoma vseeno, kako sem oblečen, potem pa res ne vem … Jaz sem bil na kmetiji najbolj flegma, in to kilometre daleč pred vsemi. Od tega, kaj sem imel oblečeno, kako sem bil videti, do tega, kako sem se obnašal, kako bom deloval …

Story: Na katere modne dodatke prisegate?

Nosim dve verižici in en prstan. Včasih dva. Trenutno imam enega.

Story: Vidim ga, na sredincu vaše desnice … Kateri kamen je to?

Rubin, in če je dobra svetloba, se v njem vidi šestkraka zvezda. Ta prstan nosim vedno, drugega, ki je s safirjem, pa nataknem občasno. Oba sem kupil v Indiji.

Story: Pa verižici?

Na eni je kamen, ki sta mi ga hčerki podarili za darilo, na drugi pa levji krempelj. Kupil sem ga na Zanzibarju pred rojstno hišo Fredija Mercuryja. Prodala sta mi ga dva Masaja, s 50 dolarjev sem zbarantal na 10. Ker sem lev po horoskopu, se mi je levji krempelj zdel dobra simbolika.

Napisala: Maja Susman
Kreativni vodja projekta: Irena Lušičić
Fotografije: Miran Juršič
Stilist: Boris Arivukovič
Ličenje: Nataša Zajc