Ko poskuša modna oblikovalka Jelena Proković našteti, kaj vse počne, se še njej zdi kar malo smešno, saj je seznam resnično dolg. Če ga zelo poenostavimo, lahko rečemo, da pridno in vztrajno kombinira modno ustvarjanje in kostumografijo.
Story: Ali se imate bolj za kostumografinjo ali modno oblikovalko?
Ne morem se opredeliti, kar je verjetno razlog za moje raznoliko početje. Trenutno se ne morem omejiti samo na eno področje. Mogoče se bo sčasoma pokazalo, kaj mi bolj ustreza, a za zdaj mi je všeč, da lahko, kadar sem preveč vpletena v kolekcijo in z njo povezano promocijo in prodajo, zbežim v gledališče, kjer je drugače in kjer lahko na drugačen način izrazim svoj ustvarjalni pogled.
Story: Ste od nekdaj vedeli, da bi radi postali oblikovalka?
Ja, že ko sem bila stara štiri leta, sem risala skice deklet v oblačilih. Moja babica, ki je bila šivilja, je veliko pripomogla k temu, saj sva s sestro vse poletne počitnice preživeli z njo in skupaj ustvarjali oblačila. Jaz sem risala skice, šivanje je bilo njena naloga in tudi učenje oblikovanja krojev. Vrhunec najine tako imenovane ‘nanine šole’ je bilo babičino sodelovanje pri najini prvi kolekciji.
Story: Zakaj ste se preselili v Slovenijo?
Iz osebnih razlogov, ki so se jim kmalu pridružili tudi poslovni.
Story: Kje pa se počutite bolj doma?
Težko bi se odločila za eno mesto oziroma se nekje ustalila. Moje korenine, družina in stari prijatelji so v Srbiji, čeprav sem v desetih letih življenja v Sloveniji tu pridobila veliko prijateljev in lahko bi rekla, da sem tu ustvarila ‘novo familijo’. Če bi se že morala opredeliti, bi rekla, da je moj dom v Sloveniji, moja domovina pa je Srbija. Vendar za opredeljevanje ne vidim razloga, in tako mi najbolj ustreza.
Story: Kako je potem videti sodelovanje med vami in vašo sestro, glede na to, da sta na dveh različnih koncih?
Niti ni tako težko, saj sva zelo povezani. Pri pomembnih stvareh sva si zelo podobni, imava enak pogled na estetiko. Seveda se včasih tudi sporečeva, kar je popolnoma normalno. To so ustvarjalni spori. (smeh) Kljub razdalji nama informacijske tehnologije omogočajo stalno komunikacijo in ‘brainstorming’. Skupne zamisli potem združujeva med mojimi pogostimi obiski v Beogradu. Prav neverjetno je, kako tudi z občasnimi različnimi idejami doseževa skupni končni rezultat. Živiva 500 kilometrov narazen, ko druga drugi pokaževa skice, pa se rdeča nit prepleta skozi celotno kolekcijo. Temu lahko rečemo tudi sestrska telepatija, kajne? (smeh)
Story: Ko se lotita nove kolekcije, torej najprej vsaka naredi svoje skice, pokažeta pa si jih, ko so dokončane?
Najin ustvarjalni proces se začne tako kot verjetno pri marsikom drugem. Skupaj razmišljava, tudi na glas, ‘brainstormava’, primerjava poglede, druga drugi izraziva navdihe, izhodišča, modne smernice in druge informacije iz zunanjega sveta. Vse to pogojuje raziskovanje različnih medijev, kot so internet, strokovna literatura, filmi, glasba in tudi gledališče. Ne smem pozabiti omeniti sodobnih družbenih in tudi gospodarskih trendov, ki zadevajo nas vse, tako oblikovalce kot uporabnike. Po razvoju osnovne ideje začneva osnutke prenašati na papir, torej riševa skice, nato začneva oblikovati kroj in izbereva material. Sledi šivanje in končno izdelava. S tem se proizvodni proces še ne konča, saj je potrebna še selekcija modelov za revijo. Navsezadnje se namreč lahko izkaže, da nekateri modeli neprimerno izstopajo iz kolekcije, zato jih izločiva, vendar ne zavrževa, kajti lahko so navdih za katerikoli naslednji projekt.
Story: Si predstavljate, da bi ustvarjali brez sestre Svetlane?
Nikakor. Svetlana je moj drugi jaz, moj jin ali jang umetniškega izražanja. Ne le da je med nama močna sestrska povezanost, že davno sva sanjali, da bova nekoč skupaj ustvarjali. Med drugim sva v začetnem obdobju ogromno stilirali za videospote in oglase ter razne dogodke, tudi filmska kostumografija nama ni ušla. Pred 17 leti sva ustanovili blagovno znamko JSP (Jelena in Svetlana Proković), s katero sva že takrat zapečatili najino neločljivost. Tudi tehnično gledano je timsko delo bolj plodno, še posebno če se s partnerico dopolnjuješ. Ni naključje, da je v današnjem svetu mode vse več timov v ozadju posameznikov, ki uspešno osvajajo trge ali pa so že uveljavljeni.
Story: Omenili ste, da se tudi sporečeta. Kaj naredita v takem primeru?
V tem primeru sledi konstruktivna, vendar ostra debata in argumentiranje. Včasih se celo zgodi, da se kljub nestrinjanju kakšen model dokonča, če ena od naju odločno vztraja pri tem. Vendar se pozneje izkaže, ali je imela katera od naju prav ali ne.
Story: Koliko pogosto se vračate v Beograd?
Zadnje čase bolj pogosto, se pravi vsaj enkrat na mesec, saj pripravljava kolekcijo, ki jo bova predstavili na sejmu mode v Parizu.
Story: Kaj nam lahko zaupate o tej kolekciji?
Gre za zimsko kolekcijo, tako da trenutno oblikujeva vrhnja oblačila. Še vedno prevladujejo geometrijska konstrukcija in čiste linije, gre za bolj premišljeno modo, saj se mi zdi, da so ljudje vedno bolj ozaveščeni in jim ni vseeno, s čim se identificirajo. Dandanes se lahko vsakdo obleče moderno, vendar to še ne pomeni, da ima stil. Za naju je reciklaža v modi pomembna tema, ki je neke vrste navdih za to kolekcijo. V času množične produkcije je treba ponovno ustvariti neko ravnotežje in reciklaža ima lahko pri tem svojo nalogo. S to tematiko sva se ukvarjali že pri prejšnji kolekciji RECYCLIQUE, ki sva jo prvič prikazali na tednu mode v Parizu. Takrat sva naredili obleke iz papirja, tokrat pa sva naredili korak naprej, saj sama oblačila preoblikujemo v nove kose.
Story: Kakšni so bili do zdaj odzivi v Parizu?
Dobri. Uspelo nama je prodati kolekcijo za jesen in zimo 09/10, tako da se sedanja kolekcija prodaja v trgovini Gamma Player v Chicagu, ki ponuja več blagovnih znamk. Za naju je to velik uspeh.
Story: Kaj vas pri delu najbolj veseli?
Nenehno spreminjanje, vedno novi izzivi in seveda ustvarjanje.
Story: Kaj pa radi počnete v prostem času, ko se ne ukvarjate z oblikovanjem?
Obožujem filme, zato s partnerjem zelo pogosto hodiva v kino, on je tudi poslovno vpleten v filmsko produkcijo, zato skupaj deliva strast do te umetnosti. Še posebno pa obožujeva evropske filme, tako ‘mainstream’ kot art filme različnih žanrov.
Story: Pa vaš najljubši film?
Blade Runner, ki je bil celo navdih za najino tretjo kolekcijo. Potreba človeka, da igra boga, me že od nekdaj navdušuje. Navdihujoče so tudi grozljivke B-produkcije v slogu Frankensteina in estetika filmov Tima Burtona.
Story: Ali filmi pogosto vplivajo na vaše modne oblikovanje?
Vsekakor. Leta 2004 sva naredili kolekcijo, za katero je bila navdih Frankensteinova nevesta. Včasih film uporabim tudi kot izhodišče pri gledališki kostumografiji.
Story: Ste izredno zaposleni. Se kdaj zgodi, da ste že vsega naveličani?
Seveda, to se mi je že večkrat zgodilo, saj sem včasih delala vse dneve. Težava je v tem, da nimam določenega delovnega časa, zato sem večinoma delala tudi med konci tedna. Zdaj pa se trudim, da imam vsaj ta dva dneva zase in za partnerja, da lahko malo telovadim, grem v savno ali obiščem prijatelje. Včasih sem si zelo težko vzela čas zase, potem pa sem ugotovila, da se moram kar malo prisiliti, da to storim. Prosti čas rada izkoristim tudi za potovanja v zanimive kraje in za kajtanje. To mi zagotavlja sprostitev in nov zagon pred novimi projekti.
Meta Kač