Projekt Sence 2

Story: Za diplomsko delo na Naravoslovnotehniški fakulteti ste naredili editorial Sence. Zakaj ste se določili za nadgradnjo tega s Sencami 2, kar lahko vidimo v tem članku?

Še vedno se poigravamo s svetlobo in senco, vendar smo tokrat ubrali drugačen pristop. Pri prvem editorialu smo se poigravali z naravno svetlobo, lučmi in fleši ter sencami, ki jih taka svetloba ustvarja. Pri Sencah 2 pa smo uporabili samo projektor in nobenega drugega vira svetlobe. Fotograf Žiga Mihelčič je pripravil vzorce, s katerimi smo sami ustvarjali sence.

Story: Čigava oblačila lahko občudujemo na teh fotografijah?

Glede na to, da sem sama obiskovala NTF in delam tudi magisterij iz oblikovanja oblačil, poznam veliko študentov, ki že oblikujejo. Tako sem pristopila do treh oblikovalk, Kristine Lovko, Nine Tomažin in Tine Hribernik, jim povedala za svoj koncept in jih povabila k sodelovanju. Pri obeh projektih vsi sodelujemo brezplačno, saj ima vsak od nas korist od tega. Za editorial v reviji Story so na fotografijah kreacije Kristine Lovko, oblačila pa predstavlja manekenka Tamara, ki je bila zelo profesionalna. Ko delaš s sencami, potrebuješ model, ki zna pozirati, ne pa da ji moraš nenehno dajati navodila.

Story: Kako pa je prišlo do tega, da celoten projekt fotografira Žiga Mihelčič?

Z Žigom sodelujeva že dobri dve leti in pol. Spoznala sva se čisto po naključju. Ko sem iskala fotografa za svojo diplomsko delo, sem želela še neuveljavljenega fotografa, ki bi ga prav tako zanimala moda in bi že imel nekaj izkušenj. Zanj sem izvedela na spletu, ga kontaktirala prek Facebooka in tako se je začelo. Skupaj zelo dobro sodelujeva. Sicer imava vsak svojo vizijo, ampak ravno zaradi tega pride do resnično dobrega rezultata. Če bi oba vse delala isto, bi najino sodelovanje kmalu postalo dolgočasno.

Story: Zakaj sence in poigravanje s svetlobo?

Že ko sem razmišljala, kaj bi naredila za diplomsko delo, sem se odločila za sence, ker česa podobnega pri nas še nisem zasledila. Sploh pa ne interpretirano na tak način, kot sem se jih lotila jaz. Zato je bila tudi celotna kreativa moja domena.

Story: Zakaj ste se odločili za študij na NTF-ju?

Končala sem srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in že tam sem bila na smeri modno oblikovanje. Ker me je moda že od nekdaj močno privlačila, sem se odločila, da nadaljujem to pot. Vpisala sem se na modno oblikovanje, kjer sem redno opravila vse tri letnike in takoj po diplomi vpisala še magisterij, ki ga bom zdaj počasi zaključila.

Story: Vendar se vseeno ne vidite v vlogi modne oblikovalke, kajne?

Ne, to me nikoli ni preveč zanimalo. Med študijem sem vedno vedela, da ne želim biti modna oblikovalka. Vedno sem čutila, da je moda moja usoda in da želim biti povezana z njo, vendar nikoli nisem čutila potrebe, da bi ustvarila lastno kolekcijo. To nikoli ni bila moja želja ali strast. Postopoma sem odkrila, da me zanimajo stiliranje, fotografija, inštalacije, kolaži in podobno. Uživam v tem, da lahko s kosi nekega oblikovalca, ki s svojo kolekcijo ima neko zgodbo, ustvarim nekaj drugačnega in napišem drugo zgodbo, v katero lahko dam kanček sebe. To je pravi izziv. Raje se poigravam z že obstoječimi kosi, ki jih drugače interpretiram in jim tako dam nov pridih.

Story: Kdaj pa ste ugotovili, da vas zanima moda?

Že v šestem razredu osnovne šole sem vedela, da bom delala nekaj, kar bo povezano z modo. Že takrat sem ustvarjala in risala oblačila. Ko sem se vpisala na oblikovanje oblačil, sem mislila, da bom dejansko kreirala, vendar sem potem dokaj hitro ugotovila, da to ni zame in da mi je usojeno nekaj drugega.

Story: Radi pa se poigravate tudi z montažami, kajne?

Res je. Ko naredimo editorial in mi ka­tera od fotografij še posebej pade v oči, se poskušam poigrati z njo. Tako naredim kolaž ali pa se v različnih programih poigram s fotografijo in ustvarim nekaj spet čisto drugega. Zelo rada imam ilustracije.

Story: Se kdaj zgodi, da ne razmišljate o modi in tem, kakšen bo vaš naslednji projekt?

Priznati moram, da sem deloholik, kar pa včasih ni preveč dobro. Pridejo obdobja, ko sem toliko v modi, ko toliko delam pri različnih projektih, da se med prostimi dnevi sploh ne znam sprostiti. Nenehno imam občutek, da moram nekaj delati.
Če ne delam za službo, se poigravam z modnimi ilustracijami ali pa s kakšnimi drugimi projekti. Vedno se mora nekaj dogajati. Zato me včasih tudi bližnji in prijatelji opozarjajo, da naj si vzamem malo časa tudi zase in za počitek.

Story: Večino časa delate kot stilistka. Se vam zdi, da lahko v stajlingih uspešno predstavljate slovenske oblikovalce v primerjavi s tujimi blagovnimi znamkami?

Pri nas je veliko težje kot v tujini, verjetno tudi zato, ker imajo le nekateri slovenski oblikovalci 'showroome'. Zato je iz njihovih kolekcij skoraj nemogoče dobiti kose, razen od tistih nekaj, ki ponujajo svoje izdelke v izbranih trgovinah. Težko je priti do kreativnih dizajnerskih kosov, s katerimi bi lahko ustvarjala bolj umetniške fotografije. Pri nas imamo dobre oblikovalce in z veseljem bi jih več predstavljala v svojih stajlingih. Zato tudi pogrešam showroome. Vendar napredujemo, že s Philips Fashion Weekom smo naredili velik korak naprej, in če bo slovensko modno dogajanje tako nadaljevalo, bomo videli veliko pozitivnih sprememb.

Story: Kakšen projekt pa pripravljate za magisterij?

Sicer je to še skrivnost, vendar lahko namignem, da še vedno ostajam pri modnem editorialu, a v drugačni obliki, tehniki in izvedbi. Gre za precej na široko zastavljen projekt, ki bo vključeval tudi ustvarjalce na drugih področjih.

Story: Kje se vidite če pet ali deset let?

Kar počnem, delam z veseljem. Želim se najti in še naprej ustvarjati v modi. Ne glede na to, kaj bom delala, pa upam, da bom to počela s tako strastjo in zagonom, kot me vodita zdaj.

Napisala: Meta Kač
Kreativni vodja projekta: Petra Rozman
Fotografije: Žiga Mihelčič
Stilistka: Petra Rozman
Ličenje: Sergej Grosman
Pričeska: Sergej Grosman
Model: Tamara P., LOOX Model Management