Branko Završan: "Kot je pri kaskaderskih prizorih treba poskrbeti za varnost, je treba tudi pri erotičnih.”

Branko Završan: "Kot je pri kaskaderskih prizorih treba poskrbeti za varnost, je treba tudi pri erotičnih.” (foto: Foto: Uroš Hočevar) Foto: Uroš Hočevar
31. 7. 2022

“Že v samem dialogu o problemu erotike smo pogosto na polju sramu. Nimamo namreč niti besednjaka, da se o tem ne bi bilo nerodno pogovarjati, kaj šele protokola, da bi k snemanju sproščeno pristopili,” je o rdeči niti festivala KRAFFT – intimni prizori na filmu – zaupal Branko Završan, eden izmed njegovih osrednjih pobudnikov.

S filmskim in gledališkim igralcem, gledališkim pedagogom, režiserjem in scenaristom, ki se je med drugim šolal na pariški šoli L’Ecole international de théâtre mime et mouvement Jacques Lecoq, smo spregovorili med pripravami na drugo edicijo Igralskega filmskega festivala Kranj. Obiskovalcem je med 14. in 19. junijem v duhu aktualnega časa ponudil vpogled v intimne sfere filma – pereče tematike, ki buri duhove, že odkar obstaja umetnost.

Festival se je tudi letos v celoti posvetil umetnosti filmske igre ter ustvarjalnemu potencialu slovenskega plesnega filma. Glede na to, da je šlo za drugo edicijo dogodka, kje ste našli prostor za izboljšave in nadgradnjo?

Nadgradnja je zagotovo močnejša PR-ekipa, ki nam je prostovoljno, a strokovno pomagala in je ključnega pomena za naš obstoj. V tokratni izvedbi smo gostili tudi tri selektorje za filme, od česar smo pričakovali širše videnje in nabor, bogatejši pa smo bili tudi zaradi sodelovanja z Združenjem dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) na okrogli mizi na temo družbeno odgovornega projekta #znamiseneha, ki se dotika spolnega nadlegovanja. Ta je šla z roko v roki z letošnjim strokovnim programom, ki ga je v celoti organiziralo Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev DSI.

Festival je sicer prvi svoje vrste v širši regiji, z izjemo tradicionalnih Filmskih srečanj v Nišu. Je dogodek nekaj takšnega, kar ste tudi sami pogrešali v našem okolju?

Absolutno. Če se poglobimo v genezo samega festivala, se je pisalo leto 2020, ko je Mestna občina Kranj izrazila jasno željo po vsakoletnem filmskem dogodku. Najprej so na svoje ulice nameravali povabiti Festival slovenskega filma, nato pa se je prek Slovenskega filmskega centra ter od tam Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev rodila ideja za igralski festival.

Njen predsednik Klemen Dvornik je takrat dejal, da je to dogodek, ki ga moramo obvezno ponuditi igralcem, podžupan Mestne občine Kranj in eden izmed pobudnikov festivala Janez Černe pa, da ima mesto slikovito filmsko kuliso. Slovenija je nasploh narejena za film, vedute Kranja pa so naravnost fantastične. In tako se je društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev DSI, ki sva mu z Majo Sever zaneseno prigovarjala, odločilo, da organiziramo festival KRAFFT. Vsi člani Društva DSI delamo prostovoljno. Selman Čorović iz zavoda Carnica je razlog, da Kranj in festival bivata v sožitju. Brez Maje in Selmana KRAFFT-a ne bi bilo.

Kakšen je odnos Slovenskega filmskega centra do festivala KRAFFT?

Slovenski filmski center je KRAFFT ocenil kot reprezentativen festival za slovensko filmsko produkcijo in na festivalu gostuje s svojim programom ReActing, ki je nadgradnja kampusa talentov Sarajevskega filmskega festivala. Gre predvsem za program mreženja. Igralec je obraz filma in prek njega je produkcijo najlažje komunicirati. Tako je KRAFFT postal regionalni festival, vključujoč ne samo držav Balkana, temveč tudi sosednjih držav srednje Evrope.

V ospredju strokovnih razprav so bile tudi delikatne teme, povezane s snemanjem intimnih prizorov. Ste se dotaknili tudi različnih oblik spolnega izkoriščanja v filmskem svetu?

Dotaknili smo se predvsem produkcije tovrstnih prizorov. Erotika in spolnost sta sferi filma, v katerih se poklic igralca najbolj intenzivno vriva v njegovo zasebnost, intimo. Cilj produkcije je torej preprost: ustvariti varno okolje za čim bolj kakovostno snemanje. V ta namen smo na festival povabili dva strokovnjaka iz Velike Britanije – Billa Andersona, predsednika Združenja evropskih filmskih režiserjev, ki je pod okriljem britanskega društva režiserjev zasnoval smernice priprav in konkretne realizacije tovrstnih prizorov za televizijsko hišo BBC, ter Ito O'Brien, koordinatorko intimnih prizorov, ki se bo predstavila na celodnevni delavnici oziroma mojstrskem tečaju (v prevodu: masterclass). Za kakovostno seksualno sceno so pomembni številni dejavniki, ki vplivajo na optično podobo tega.

Gre torej za nekakšno vzporednico filozofiji gibanja #MeToo?

Pravzaprav ne, gre pa precej z roko v roki. Navzočnost erotike je pereča tema, odkar obstaja umetnost. Obvezno pa je treba izpostaviti, da ni vsak intimni prizor, vključen v filmu, povod za nadlegovanje. Vedno gre za dogovor. Osnovna relacija je vedno med režiserjem in igralcem, med igralcema, ki sodelujeta v prizoru, pa se mora ustvariti obtok njunega videnja obče sprejemljivosti in tega, da imata kot partnerja v prizoru in izvajalca tega enak pogled nanj. To je prvi korak.

Ravno pretok informacij je bil pri snemanju intimnih prizorov v preteklosti izredno siromašen. Včasih smo temu po domače rekli: “Pa saj veste, kako se to dela …” Sicer pa imajo Angleži za to povsem preprosto razlago: kot je pri kaskaderskih prizorih treba poskrbeti za varnost, je treba tudi pri erotičnih. Pogoj za sproščenost je torej kombinacija jasnega dogovora in izraza varnosti. Cilj je obogatiti tovrstne prizore, ne pa jih omejevati.

Glede na to, da festival ponuja pestro filmsko dogajanje, namenjeno različnim filmskim žanrom, je hkrati tudi medgeneracijsko?

Seveda. Že narava filma je takšna, da je ta primeren tako za otroke kot za najstarejše. Tudi v programu pod vodstvom Tine Fajon, med drugim selektorice Sarajevskega filmskega festivala, je eden izmed dogodkov prav srečanje seniorjev in juniorjev s poudarkom na tem, kaj lahko eni dajo drugim – in obratno.

Slovenski filmski center ima velike ambicije ravno iz vidika podhranjenega balkanskega trga, kar se tiče igralcev, ter enormne srbske produkcije v tem hipu, kar tudi slovenskim igralcem vseh starosti ponuja možnost dela. Ne nazadnje smo na sorodnem govornem področju. Skupno delovanje celotne regije pa je zanimivejše za sodelovanje z velikimi svetovnimi produkcijami.

Pa se iz vašega vidika, kot ustanovitelja in člana upravnega odbora Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, vseeno kaže napredek filmske industrije? Na katerih področjih?

Vsebinsko in tehnološko zagotovo zorimo. A ne glede na okoliščine in danosti, izhod iz inercije hkrati vzbuja skrb. Hudič umetnosti je neutolažljiva želja nas, ustvarjalcev, da moramo izpovedati, kar nam leži na duši. Zato vedno, ne glede na nizka sredstva, damo vse od sebe in delamo nadpovprečno dobre, tudi genialne stvari. Nezavedno nas to hkrati ubija, saj je za odločevalce to še dodaten povod za licemerje: “No, a vidite, da se da.” Ampak naj citiram izjavo Sebastjana Cavazze v parlamentu: “V Sloveniji trenutno nismo sposobni producirati ubogega Kekca.” (smeh)

Predvsem Slovenci radi z roko zamahnemo nad domačo produkcijo, češ da se z vidika produkcije in humorja ne moremo kosati in postavljati ob bok svetovnim. Čemu pripisujete krivdo, da je tako?

Preveč je individualizma in avtodestrukcije. Slovenci smo Cankarjansko ponižni in živimo v prepričanju, da je vse zunaj a priori boljše, sebe pa dušimo. Že v poplavi nadaljevank se lahko z lahkoto merimo in smo v mnogo primerih celo boljši, čeprav gre za finančno drugorazredno produkcijo v primerjavi s filmskimi velesilami.

Turška produkcija je včasih recimo ustvarila 400 filmov letno in, ti šment, če se iz nje ne izcimi pet dobrih. Povedati je torej treba, da smo glede na številčnost presežni. Delamo dobre stvari. Slovenci smo, tako kot je najbolj zapaženo pri športu, 'tišasti' in gremo prek vsega. Koliko pa bo to zares všečno in komercialno uspešno, je pa drugo vprašanje. Nadaljevanke mojega otroštva, kot sta recimo bili Mali oglasi in Naša krajevna skupnost, so bile izjemno duhovite in so se lahko merile z vsako produkcijo. Ne razumem, zakaj si tega ne moremo priznati. Tudi danes imamo nekaj komercialno zelo uspešnih televizijskih in filmskih del. A film je tudi in predvsem umetnost. Stvar bi bila morda lažja in lepša, če bi jo pogledali s ščepcem distance.

So pa bili v središču festivala tudi letos tekmovalni program s slavnostno podelitvijo igralskih filmskih nagrad zlata jabolka, revijalni pregled nagrajenih filmov na priznanih evropskih filmskih festivalih in izbor izstopajočih slovenskih filmov. Česa ste se najbolj razveselili sami?

Koncentracije filma in filmarjev skozi vseh pet dni, in sicer od jutra do večera. Festival je praznovanje. Tu se zbere najboljše. Predvsem druženje je bilo simpatično, pa neobvezni pogovori in njihova progresivna vrednost. Ta je bistvena.

V enem izmed intervjujev ste nekoč dejali, da je prihodnost gledališča danes ta, da v tem trenutku govori zgodbo. Imam občutek, da je v duhu prihajajočega festivala misel aktualna še danes. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega filma?

Ja, prihodnost gradimo v tem trenutku. Upam, da bodo v novi družbeni stvarnosti pogoji za filmsko in avdiovizualno produkcijo postali vsaj normalni, želel bi pa, da tudi veliko boljši. Naša narodna identiteta sta kultura in umetnost in treba ju je negovati. Film je gotovo ena od sodobnejših oblik izražanja, ki doseže kar največje občinstvo in zaslužimo si kakovostnega. Ta pa zahteva življenje, in ne životarjenja.

Na področju scenarija doživljamo velik premik, prihajajo generacije izredno sposobnih mladih režiserjev, ki zmagujejo na uglednih svetovnih filmskih festivalih, direktorji fotografije in snemalci so konkurenčni samemu svetovnemu vrhu, igralci pa so tako ali tako stalnica dobre produkcije. In ne nazadnje: Slovenija je pravi raj za filmsko ustvarjanje. Naša izjemno raznolika pokrajina je na dosegu roke. Zanimiva ni le za nas, ampak tudi za velike mednarodne koprodukcije. Če bomo razumni in razumevajoči, bosta naš film in celotna avdiovizualna produkcija poletela.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Uroš Hočevar