Preden se mu je zgodila politika, je 20 let raziskovalno deloval v Centru za prostorsko sociologijo na FDV v Ljubljani. Dela povsod, kjer so za to primerne razmere. Najraje pa na vlakih Slovenskih železnic, saj živi v Mariboru.
Leta 2014 ste kot novinec v parlamentu dejali, da glasovanja po logiki »zieg heil« ne potrebujemo, vrniti se mora argumentacija. Kaj ste se naučili?
Argumentacija se v parlament žal ni vrnila. Sam nikoli ne bi kandidiral na volitvah, če ne bi bilo v 82. členu Ustave RS zapisano, da poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila. Analiza Parlametra (https://parlameter.si) pokaže, da sem poslanec, ki odstopa od 'partijske' linije. Svobode parlamentiranja in glasovanja po lastni vesti si preprosto ne dopustim vzeti.
Kaj je za vas politika?
Tu sem pa verjetno za številne tradicionalist. Zame je politika, kot pravi Kant, javna raba uma. Je profesija, ki ji je treba vrniti digniteto. V politiki bi tako moralo biti več ljudi, ki bi v politiki morali biti, in manj ljudi, ki si v politiki zgolj želijo biti. Za politiko bi se morali odločati tisti, ki so po profesionalni in osebnostni plati že realizirane osebe.
Boste vnovič kandidirali na volitvah?
Ja, to sem že pred časom javno povedal. V prvem mandatu se učiš, v drugem in tretjem mandatu delaš. In če vztrajaš več kot tri mandate, postaneš karikatura samega sebe.
Do zdaj ste bili v opoziciji. Kakšen je sploh domet opozicije?
Predstavnik italijanske narodne skupnosti Roberto Batelli, ki je v parlamentu že od leta 1991, je dejal, da v parlamentu bodisi veliko delaš bodisi zelo zabušavaš. V Levici – četudi v opoziciji – smo res ogromno delali, saj za nas ni bilo nepomembnega zakona. Včasih namreč že ena beseda ali celo vejica pomeni prej škodo kot dobrobit za večino. Pogosto sicer slišim, češ nič ni lažjega, kot biti v opoziciji: 'čohaš se po jajcih' in vlečeš plačo. Drži, so take in drugačne opozicije. V tem mandatu je bilo po mojem mnenju dosti lažje biti poslanec koalicije. Tako sem se na seji kakšnega odbora dobesedno razdrl, medtem ko je kolegica iz koalicije, sedeča ob meni, štiri ure prek tablice lahkotno izbirala nove čevlje ...
Kot vedno so se tudi pred letošnjimi volitvami pojavili novi obrazi, ki nas bodo rešili?
Odrešiteljev v politiki ni. Okej, tudi mi smo bili pred štirimi leti nov obraz. Če malo osvežimo spomin, bomo ugotovili, da t. i. novi obrazi oziroma vrečke presenečenj niso nekaj zelo novega v slovenski politični krajini. Gregor Virant nam je pustil 65 plačnih razredov in vrsto anomalij plačnega sistema. In v trenutni sestavi parlamenta nismo dovolj pametni, da bi ga razrešili. Zakaj? Ker se preveč bevska in premalo argumentira. Sledil je gospod z imenom Zoran, ki se je uštel že v osnovi, ko ni dojel, da je na novem terenu, kjer ne bo mogel na 'gazda način'. Njemu je sledila prva dama ...
Če bi torej tisti, ki so se šli politiko zadnjih 25 let, počeli to, kar jim veleva ustava, se sam verjetno nikoli ne bi podal v politiko. Svojo vlogo so pri tem odigrali mediji, ki so zatajili. Mediji so omogočili to, kar je ustrezalo stari politiki oziroma v ljudskem jeziku tistim, ki so nam pokradli prihodnost. Politiki smo tako postajali vse bolj le nadomestek za 'Big Brother Slovenija' in zdaj bo Šarec postal 'Miro Cerar sreča Raketo pod kozolcem'.
Imeli smo torej Cerarja, zdaj se dela Šarec ...
Neki strokovni sodelavec, ki že 30 let deluje v politiki, mi je dejal, da se je skorajda vsem, ki so prišli na oblast, zmešalo od oblasti, izjemi sta bila le Drnovšek in Bajuk. Oblast je vsem stopila v glavo. Resnica pa je, da je treba ljudi za najodgovornejše funkcije narediti, izobraziti. Poglejmo primer. Skupaj še z desetimi sodelavci sem sodeloval v velikem, 30-milijonskem evropskem projektu in zanj seveda tudi odgovarjal, vključno s finančno platjo projekta. Samo za primerjavo, proračun občine Kamnik znaša približno 19 milijonov evrov. Če bi gospod Šarec postal mandatar, bi bil odgovoren za proračun RS, ki pa je več kot 400-krat višji od kamniškega. Sicer pa sem povsem prepričan, da v Sloveniji ni prav veliko ljudi, ki bi bilo sposobni misliti onkraj kvote 100 milijonov. Zdi se mi, da so celo Sumerci imeli več logike pri ravnanju z javnim denarjem ...
Koga pravzaprav nagovarjate? Mnoge ime stranke preveč spominja na neke pretekle čase ...
Nagovarjamo vse, ki so za solidarnostno, pravično, neizključujočo družbo enakih možnosti. Za to, da to mogoče ni najbolj jasno, smo krivi sami; smo mlada stranka, ki se je predolgo ukvarjala s procesom preoblikovanja.
Iz kapitala nočemo delati bavbava, a ob tem se v Sloveniji pozablja na socialni dialog, kako torej ustvariti blaginjo za vse. Smo stranka, ki izhajamo iz pozicije dela. Nismo proti podjetništvu. A s to razliko, da smo za podjetništvo, kot ga izvaja Domel iz Železnikov, v katerem so zaposleni solastniki, ki skrbi za svoje zaposlene in ne goljufa pri davkih.
Zdi se, da je Slovenija v 25 letih vzpostavila svoj stabilen način delovanja: kraje, korupcija, nesposobnost in arogantnost ...
V parlamentarni preiskovalni komisiji o ugotavljanju pranja denarja ter možnih financiranj v slovenskem bančnem sistemu ugotavljamo, da se je skozi NLB, prvo po velikosti od treh sistemskih bank slovenskega bančnega sistema, zavrtelo toliko iranskega denarja, da doseže znesek trenutno ocenjenega stroška gradnje drugega tira. Skozi NKBM, tretjo po velikosti od naših sistemskih bank, pa so v obdobju petih let italijanski davčni utajevalci in kriminalne združbe oprali polovico te omenjene in predvidene cene drugega tira. Očitno je, da regulatorji ne delujejo. Obdobje zadnjih 25 let bi poimenoval koruptivno kleptokraski pajdaški fevdalizem.
Kako torej to preseči?
S kompetentnimi ljudmi v politiki, ki imajo integriteto, in seveda z nadzorom. Ko smo bili na Norveškem, smo z njihovo državno sekretarko govorili o njihovem skupnem, državnem premoženju, ki je, zgolj za predstavo, vreden približno 25 slovenskih BDP. Zanimalo me je, ali gospa res lahko trdi, da ni nikakršnih političnih vplivov. Seveda so, je odgovorila, samo nihče si ne upa za nadzornike predlagati šalabajzerjev. V občini Maribor pa je predsednik nadzora gospod, ki je v napol šušmarskih poslih z občino in županom. Posledica pa čutimo vsi ... Vedno pravim, ne izvolimo se sami in nismo vsi isti, kot se rado reče za politike. In stara politika tega ne bo rešila, ker je ime te patologije in ne ime odrešitve. V politiki potrebujemo pozitivno selekcijo, ne pa imenovanje po partijskih podobnostih in spodobnostih. Če sem pa čisto odkrit, iz politike ni nikoli lahko oditi. Ožigosa te za vse življenje. Po drugi strani pa, če začneš resno delovati v slovenski politiki, boš dobil grožnje, kje in kako te bodo ubili ter kdo te bo ubil. Tako so poskušali stehtati tudi mene in še koga. Tako te strukture globoke države poskušajo prestrašiti.
Pa saj to ni res?
Pa je res. Pika.
Kaj so to strukture globoke države?
Strukture globoke države vam najlepše pričara končno poročilo komisije Državnega zbora za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji TEŠ 6, ki ji je predsedoval Matjaž Hanžek. Ali pa na primer v primeru gospoda, ki je najprej zaposlen v javnem komunalnem podjetju, od tam gre v neko hortikulturno podjetje, linija evropskih sredstev pa mu sledi. Temu se reče korupcija in struktura globoke ukradene države. Vsem je znano, kje se v slovenskih občinah – v ljudskem jeziku – najbolj legalno krade denar: skozi holdinške strukture. In? Nič. Ključni problem je v tem, da v politiki, če dam na stran nekaj nas posameznikov, trenutno nimamo niti mišljenja niti državotvornosti, kaj šele velikih državotvornih politikov.
Kaj pa pravite na to, da so davki pri nas previsoki?
Že otroke v zadnji triadi osnovne šole bi morali naučiti, da tisti, ki pred volitvami obljublja kar malo počez znižanje davkov, bi moral iti na smetišče politične zgodovine. Davki so instrument usmerjanja družbenega razvoja, ki morajo imeti vgrajen tudi mehanizem preprečevanja ekscesov. Ob velikih zgodbah, kjer se večinoma strinjamo, denimo, kako urediti zdravstvo, šolstvo, obstaja ključni problem: nimamo niti osnovne družbene paradigme, kam bi radi šli. Zaljubljenci v vojaško plehovje bi se na primer morali najprej vprašati, od kod bodo vzeli 1,2 milijarde evrov, ki bi jo radi dali za 'obljubo zavezništvu NATO'. V dveh urah vam lahko povem vsaj 1.200 načinov bolj pametne porabe javnega denarja namesto za nepotrebno oborožitev. Bolj kot višina davkov je ključen njihov namen, ki mora izvirati iz novega družbenega dogovora, kaj in kako bomo delali, da bomo vsi bolje živeli ter da pri nas ne bo več revščine.
Kako obdavčiti digitalno ekonomijo, ki se izmika teritorializaciji?
Gre za težak izziv, ki pa ga je treba urejati na ravni EU in seveda ob sodelovanju z ZDA, saj so tam glavne korporacije, ki se izmikajo teritorializaciji. Iz predvolilnega zakona (SMC) o digitalnih platformah se že na daleč vidi, da oni tega res ne razumejo. Če bomo v Levici želeli s strokovnimi argumenti kaj pojasniti, bo to kužno. Žalostno je, da je strokovni element politike popolnoma razvrednoten, saj razen nekaj posameznikov, ki se prodajajo za drage svetovalne pogodbe – kar pa je spet 'pranje' denarja – so iz politike ušli strokovnjaki. Če se vrnem k obdavčevanju; eno izmed izjemno pomembnih vprašanj je tudi, kako bomo v prihodnosti obdavčevali robote.
na Vovk // Fotografije: Shutterstock, Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču