Rekli so mu, da je nemogoče, a je dokazal nasprotno.
Jan Cvitkovič je za svoj celovečerni prvenec Kruh in mleko leta 2001 na 58. Beneškem filmskem festivalu prejel leva prihodnosti – nagrado Luigi De Laurentiis za najboljši celovečerni prvenec. Njegovi filmi so bili prikazani na več kot 200 mednarodnih festivalih in so prejeli več kot 60 nagrad. Oktobra 2025 je v Italiji za svoj filmski opus prejel prestižno nagrado FICE. Bliža se slovenska kino premiera črnohumornega in ganljivega filma o ljudeh, ki so obstali na robu, med samouničenjem in možnostjo novega začetka – Hotel Alkohol. Po slavnostni premieri v Odiseji, ki bo 26. oktobra, bo film svojo pot nadaljeval po kinodvoranih po Sloveniji.
Igralec Gregor Baković, ki v filmu Hotel Alkohol igra alkoholika Bakota, je na letošnjem 29. Festivalu slovenskega filma Portorož pred nekaj dnevi prejel nagrado vesna za najboljšo glavno moško vlogo v omenjenem filmu. "Gregor Baković v vlogi Baka – Petra na svojem obrazu preigra razpoloženja, transe in agonije, pa tudi duhovitosti odvisnika od alkohola. Z drobnimi izrazi in gestami prepričljivo prikazuje, kako odvisnost od alkohola zaznamuje njegovo vedenje in odnose z okolico ter bližnjimi, ob tem pa ustvari večplasten lik človeka, ki bi lahko bil marsikaj, če mu življenja ne bi usmerjal alkohol," so zapisali v utemeljitvi nagrade.
Režiserja in scenarista filma Hotel Alkohol Jana Cvitkoviča smo ujeli po festivalski premieri filma na 29. Festivalu slovenskega filma Portorož. Dvorana je bila nabito polna in odmeval je smeh, publika pa je ekipo nagradila s stoječmi ovacijami. Humor pa je del grenko-sladke zgodbe o ljudeh, njihovih notranjih bojih in iskanju poti iz življenjskih stisk. S Cvitkovičem smo spregovorili o filmu, ki skozi absurd in smeh odpira globoka vprašanja.
Ste arheolog, ki je postal filmski ustvarjalec – namesto starodavnih mest odkrivate zgodbe ljudi. Duhovito, humano, spoštljivo. Kakšna je zgodba filma Hotel Alkohol?
V psihiatrični bolnišnici se trije sotrpini – zagrenjeni alkoholik Bako (Gregor Baković), nestabilna mlada narkomanka Medea (Medea Novak) in psihiatrični bolnik Drago (Drago Milinović) - izgubljeni šahovski genij – povežejo v člane nenavadne ekipe. Skozi absurdno “olimpijado” prvič v življenju poskušajo premagati – ne druge, ampak vsak samega sebe.
Ljudje z roba ...
Da. Moje življenje se že vseskozi precej prepleta z ljudmi s posebnimi potrebami, alkoholiki, psihičnimi bolniki, odvisniki. Njihov svet želim demistificirati, razbiti tabuje, ga približati gledalcu, tudi skozi prizmo humorja. Imam občutek, da je obsojanje ›obrobnežev‹ neplodno oddaljevanje od sebe, približevanje njim pa je lahko dejanje približevanja bistvu.
Igralec Drago Milinović je na vaje ter na snemanje filma Hotel Alkohol prišel s Švedske, kjer živi. Sodelovanje z vami je opisal z besedami: "Ko razlaga, ga razumem, predvsem pa ve, kaj hoče. Kot igralcu se mi ni treba bati. On ve." Kakšno je vaše vodilo pri delu z igralci?
Skušam delati z ljudmi, v katere verjamem, za katere verjamem, da imajo nekaj v sebi. Mogoče tudi stvari, ki še niso bile odkrite, pa upam, da jih mogoče v toku filma odkrijemo. Mislim, da nam je to uspelo. Na vajh, ki so bile zelo intenzivne,sem poskušal na nek način vsakega od igralcev demontirati, mu odvzeti vse tisto, za kar meni, da je znanje, in ga na novo zgraditi v lik, ki sem ga potreboval kot režiser tega filma. Potreboval sem zelo čiste, pristne like.
Pravite, da je prav režija tisti trenutek, ko postanete najboljša različica sebe.
Ja, na nek način je res. Takrat sem, takrat postanem drugačen človek.
Film ste snemali najprej v Idriji, potem pa v Ajdovščini, pa tudi malo vmes.
Tako je, in v obeh mestih se je zgodilo nekaj posebnega. Že v Idriji je bil prisoten občutek, da je v snemanje filma vpleteno kar celo mesto, da nas vsi spodbuajo. Ko smo se usedli na kafe ali na špric, so se nam ljudje Idrije pridružili. In podobno je bilo v Ajdovščini. Vsi so gledali, spremljali ... to je dalo naši filmski energiji dodaten šus, dodatna dva raketna motorja.
Ko ste prišel na plano z idejo, da bi film snemali v psihiatrični bolnici v Idriji, so vam vsi rekli, da to ni mogoče, da vam ne bodo dovolili, da še nikoli niso nikomur dovolili.
Skoraj sem že obupal. Potem sva se producentko filma Slađano Vide vseeno oglasila tam. Zelo toplo so naju sprejeli. Povedali so nama, da obstaja postopek. Da mora njihovo odločitev potrditi ministrstvo za zdravje. In so jo potrdili. Omogočili so nam snemanje filma v aktivni psihiatrični bolnici, za kar smo jim izjemno izjemno izjemno hvaležni.
Kako bi torej opisali snemanje filma Hotel Alkohol, iz vašega povsem osebnega vidika?
Zame je en tak res lep, intenziven, globok, močan, razsvetljujoč proces. Mislim, da za marsikoga, ki je bil z mano. Skupaj smo naredili ta film in imam občutek, oziroma upam, da bo marsikdo zaznal to lepoto.
