Nuša Drašček Rojko: Pevka, ki najbolj ljubi glasbo, a tudi sočloveka

Zakaj je kultura tako pomembna v teh časih, zakaj je delo umetnikov nerazumljeno in kdaj bo čas za večjo solidarnost v naši družbi - vse to so teme, o katerih Nuška razmišlja in o njih brez dlake na jeziku tudi spregovori. Je odlična sogovornica, ki najbolj ljubi glasbo in nastope, a tudi sočloveka.

Septembra ste z gospelovskim zborom Bee Geesus nastopili na koncertu v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Kaj ste predstavili?

To je bil gospelovski večer, peli smo a cappella. So edini zbor pri nas, ki se je res usmeril v gospel. Z njimi sem že nekajkrat sodelovala, septembra pa sem bila na koncertu kot njihova gostja. Nekaj pesmi je skupnih, nekaj sem jih odpela sama. Gospel je zvrst glasbe, ki je tudi meni zelo ljuba, saj mi je všeč vokalna svoboda. Za izvajalca je zelo hvaležna glasbena zvrst. Ta cerkev je bila ravno prav akustična, da se glasovi se niso preveč 'valili'.

Ali radi nastopate v cerkvah?

Nasploh rada nastopam. Je pa res, da cerkev ravno zaradi akustike omogoča nastop tudi brez ozvočenja. Tu smo ga sicer imeli, ker je bil poleg mene tudi zbor, a je ravno tako super funkcioniralo. Če bi sama pela a cappella, bi lahko nastopila tudi brez ozvočenja, saj tak prostor ponuja veliko dinamičnih odtenkov.

Ljudje se ne zavedamo, kako pomembni so na koncertih tonski mojstri in ljudje, ki prej pripravijo vse stvari na odru.

Zelo so pomembni, v ekipi moraš imeti človeka, ki zelo dobro ve, kaj dela; da zna pravilno uglasiti mikrofone, da so monitorji usklajeni, da ni ljudem prenaporno za poslušati. Govorim o frekvenčnih obdelavah, ki jih poslušalci na koncertu morda ne zaznajo, vedo oz. slišijo pa, ali je bilo dobro ali slabo ozvočeno. Zato so ti ljudje pomemben člen v verigi.

Ko sva ravno pri cerkvi, kaj je tisto, kar vas najbolj duhovno napolni?

Umetnost. Najbolj me napolni ustvarjanje, ko grem nekoga poslušat, gledat in se vživim v zgodbo. To me daleč najbolj bogati.

Poleti ste bili v sklopu Festivala Ljubljana na koncertu Jonasa Kaufmanna, svetovno znanega tenorista. Kako ste ga doživeli?

Vau!!! Na odru je blestel. Ni mi bilo samo všeč, bilo je res odlično. To sta dva pojma, ki ju ljudje včasih malce zamešamo. Vse je 'štimalo' ­– od interpretacije do izgovarjave, koncert mi je bil res pisan na kožo – neskončno sem uživala. Lahko bi ga poslušala ure in ure. To je glas, ki ti da veliko in ti tako pripoveduje, da se ga ne moreš naveličati.

6. avgusta ste praznovali 40. rojstni dan. Kaj ste si zaželeli?

Nič posebnega. Ne praznujem na veliko. Ne vem, zakaj, a nikoli nisem temu posvečala veliko pozornosti. Ne delam si spiska želja, niti za novo leto si ne spišem novoletnih zaobljub. Delam pa stvari sproti, v želji, da mi jih čim več uspe.

V pesmi Mladost pojete: "Ostani zaljubljena v življenje, čeprav se z leti spremeni ... " Ali čutite, da ste v najlepših letih?

Ne vem, pridejo taki trenutki, pa nato gredo … Sem pa z vsakim dnem bolj mirna, samozavest raste z izkušnjami, ki jih imaš, z več srečanji, z več priložnostmi, s soočenji – tudi same s seboj. Zdi se mi, da ti to da mirnost, prepričanje vase in samozavest, da se ne zapiraš v svoj hermetični svet, ampak da veš, zakaj si tu in kam bi rad šel.

Kako ste preživeli obdobje karantene?

S sinom Lukcem, takrat je bil v četrtem razredu, sva imela šolanje doma. To je bil izziv čisto posebne sorte. V tem času sem iz laičnega vidika in povsem po svoji oceni videla, koliko nepotrebne snovi imajo otroci za predelati in se naučiti. Presenetil me je način pisanja učbenikov, ki je precej drugačen od učbenikov, ki se jih spomnim sama. Sinu sem prilagodila urnik in hitro sva našla svoj ritem. Zjutraj sva imela najprej pol ure telovadbe, potem pa matematiko in slovenščino, nato premor in malico, nato vse druge predmete. To mu je najbolj ustrezalo. Učila sva se tudi učiti. Vse drugo, kar ni bilo vezano na vlogo mame, pa je bilo zelo težko.

Ali ste bili šokirani, ko niste mogli nastopati?

Nenadoma se je zaprl ves svet kreativnosti, nisem mogla hoditi na vaje tako, kot sem bila navajena. Nisem imela stika s kolegi in z občinstvom, veliko stvari je odpadlo. To je bil za nas velik šok, za nekoga, ki uživa že v samem postopku vsega, kar se dogaja, in ne samo v nastopu. Razmišljanja o repertoarju, koncertu, skladbah – vse se sestavlja do nastopa.

Ni tako, da samo prideš, odpoješ in greš. Vse to potem združiš še z opazovanjem družbe. Kaj se dogaja v tvoji bližini, kako ljudje gledajo na umetnost in kulturo, kakšen odnos imajo do našega dela, kako zelo je naš poklic nerazumljen in podcenjen, pa ne govorim samo o glasbenem poklicu.

Govorim o celotnem umetniškem sektorju, koliko ljudi je še vpletenih, da lahko jaz pridem in nekaj zapojem. Ta sektor je bil precej pozabljen, tudi znotraj ukrepov. Se pa trudimo opozarjati na to problematiko. Presenetilo me je, koliko ljudi ne razume, kaj delamo, kaj je poklic glasbenika, fotografa, pisca, poeta, slikarja ... Ljudje mislijo, da gre za hobi, da imamo to malce za zraven. To ne drži, to je poklic in je poklicanost – oboje. In ima svoj smisel.

Zakaj ne smemo v teh časih pozabiti na kulturo?

Kultura je glavni nosilec empatije. Prek občutij in deljenja energije se povečuje naša sposobnost vživljanja v drugega, povečuje se sposobnost videti drugega človeka skozi njegove oči, ne nujno skozi svoje lastne, povečuje se sposobnost opazovanja. Neizogibno je, da se poveča spoštovanje različnosti, poveča se strpnost, v tem je glavno poslanstvo tega, kar mi, umetniki, počnemo.

Gre za zelo pomemben psihosocialni vidik in tega pri našem poklicu ne smemo pozabiti. Ne smemo pozabiti na potrebo po druženju, po občinstvu – najlepši trenutek je, ko ti uspe povezati občinstvo, da vsi skupaj enako dihamo. To, kar jaz dobim od njih, oni dobijo od mene. Gre za pretok energij, zaradi česar smo na koncu vsi bogatejši. In če imamo veliko število manjših skupin, ki so to doživele, potem sklepam, da lahko družba kot celota napreduje. Umetnost je tu, da te malo strese. Mora te tudi malce izzvati. Potem se naredi prostor za napredek, ne samo racionalni, ampak tudi emocionalni.

Umetniki ste velikokrat predstavljeni kot ljudje, ki ste osredotočeni predvsem nase, a velikokrat ste ravno vi tisti, ki med prvimi pokažete na družbene krivice tistih najbolj ranljivih in prezrtih. Opozorite tudi, kdaj je čas za skupnost in solidarnost. Zakaj nam zdaj manjka te solidarnosti?

Zelo veliko vlogo tu igra strah. Ko ima človek občutek, da je ogrožena njegova eksistenca, v prvi vrsti udari na plan samozaščita kot neko nagonsko ravnanje. Težava se je pojavila zaradi tega, ker so ta strah dodatno generirali z novimi in novimi ukrepi (ki so včasih, vsaj meni, nelogični), a hkrati je zraven preveč nasprotujočih si informacij. Na začetku, ko si soočen z nečim novim, kar ta virus je, in ga ne poznaš, se dogaja 'učenje' in z njim napake, drugačna razmišljanja, soočanja mnenj, kar je načeloma normalen proces.

Ampak ko ti kot človek na drugi strani te enačbe to opazuješ, ni vedno jasno, ali so odgovorni v procesu iskanja rešitve ali so v igri še drugi interesi. Hkrati imamo vsi dostop do velikega števila informacij, za presejanje teh informacij pa nismo kompetentni; normalno, da se potem porajajo razni dvomi, bolj nas je strah, izgubljamo zaupanje oz. nimamo zaupanja v neko višjo instanco, državo, da bo poskrbela za nas. Komunikacija je pri vsem tem ključnega pomena.

Ali boste po krizi umetniki še močnejši?

Zase lahko rečem, da ja. Naučiš se živeti in delati tudi v takih pogojih. Je pa zraven zelo veliko prilagoditev. Zdaj se je tudi pokazalo, kje so luknje in pomanjkljivosti v samem sistemu. V Operi se zelo razmišlja, kako speljati predstave. Po priporočilih NIJZ moraš zagotoviti zadostno razdaljo med nastopajočimi.

Pa tu nismo samo pevci, so tudi instrumentalisti. Orkestra ne moremo imeti v orkestrski jami, ker ne moremo zagotoviti ustrezne razdalje. To pomeni, da so na odru. Tam so lahko samo za nami, če so tam, je treba urediti slušne razmere, to pomeni, da potrebujemo mikrofone, tonskega mojstra in monitorje. Osmega oktobra bomo tako na našem odru premierno predstavili operi Cavalleria Rusticana in Glumači. Komaj čakam!

Septembra ste imeli otvoritveni koncert v ljubljanski Operi. Kako ste se v praksi prilagodili na nove ukrepe?

Bila sem sama na ogromnem odru, orkester je bil za menoj, oddaljen vsaj osem metrov. Gre za veliko razliko, saj dirigenta ne vidim v živo, samo na monitorju, če se zgodi malce zamika, smo stalno 'narazen'. Da ne govorim o prenosu zvoka. Če je orkester zelo oddaljen od nas, v zelo zvočnem prostoru, se zvok vali. Ko jih slišim, sem že prepozna. Res je drugače, ker si orkester navajen slišati od drugod. Tudi zanje je težko, saj ko ustvarjamo predstavo, je med nami sinergija, vsi smo povezani. Oni slišijo nas, naše vdihe, zdaj tega ni bilo.

Ali je med glasbeniki možno prijateljstvo in podpora?

Absolutno. Imam ogromno prijateljev, ki nastopajo v najrazličnejših zvrsteh, so z vseh vetrov in imamo se super. Najbolj uživam, ko so na vrsti skupinski koncerti, kot je bila na primer Poletna noč. Kolege vidim v živo; po navadi se spodbujamo samo prek sporočil, saj velikokrat ne morem na koncert nekoga, ki bi ga res rada slišala, ker tudi sama takrat pojem. To je bila pozitivna plat korone, saj sem si privoščila, da sem šla na nekaj koncertov, ki sem si jih že dalj časa želela videti, pa prej nisem mogla.

Katere koncerte ste obiskali?

Skupino Katalena, Tomija in Guštija, operne nastope Anne Netrebko, Jonasa Kaufmanna, koncert Mate Bekavca. Izkoristila sem proste večere in bilo je zelo fajn. Karkoli sem šla sama poslušat, sem šla domov dva metra nad tlemi. Duša se napolni, in to je poseben občutek.

Med Poletno nočjo smo se s puncami začvekale, tako da so nas morali večkrat poklicati, da je čas za oder. Bilo je zares lepo druženje (Alenka Godec, Nina Strnad, Jadranka Juras, Eva Hren, Mia Žnidarič ...). Sprosti se res dobra energija, vesele smo bile, da smo spet lahko skupaj ustvarjale. Bilo je 75 let Big Banda RTV Slovenija, s katerim vse rade nastopamo. Super koncert je bil tudi, ko se je sprostila karantena in smo imeli z Big Bandom Orkestra Slovenske vojske koncert, kjer sem nastopila ob Neishi in Ani Soklič.

Obstaja še kakšen svetovno znan jezik, v katerem niste peli? Očitno se hitro naučite jezika.

Ja, imam kar uho za jezike. V kitajščini res še nisem nič ustvarjala. V korejskem jeziku smo z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič prepevali Arirang, a žal ne znam nič več ponoviti. Peli smo tudi že v finščini … Turški jezik mi je tudi zanimiv, ker ima posebno melodijo.

Kateri jezik vam je najbližje?

Francoščina. Pa seveda angleščina, tudi španščina, vsi jeziki romanskega izvora so mi blizu. V operi je veliko italijanščine, v minuli sezoni pa smo imeli tudi ruščino in res sem zelo uživala, ko smo delali predstavo Devica Orleanska. Ne vem, kaj ta jezik ima, morda gre res za slovansko dušo, a ima svojo spevnost, svoj ritem, veliko posebnih zvokov in je zelo lep jezik. Ga pa ne govorim, to mi je res žal, in če bom kdaj imela čas, se ga bom lotila.

Vsakič, ko zapojete, iz vas sije samozavest, s petjem in karizmo vedno objamete vso dvorano.

Ljudi presenetim, ko jim povem, da imam pred vsakim nastopom veliko tremo, ker sem do sebe brutalno zahtevna. Hujšega kritika od sebe nimam. Z zelo malo svojimi nastopi sem zadovoljna. Preveč sem nepopustljiva do sebe. A se učim živeti s tem. Do sebe in do občinstva čutim veliko odgovornost, ker vem, da želijo nekaj imeti od mene. Zelo sem slabe volje, če mi nastop ne uspe, kot sem si zamislila. Vedno se upojem, imam ritual, ki se mu pred nastopom posvetim. Tako sem se navadila. Nimam več enake treme kot na začetku kariere, ko me je popolnoma stisnilo, da nisem mogla hoditi. Kolena so bila v tekočem stanju, zato sem v osnovni in srednji šoli stala čisto pri miru na odru, ker nisem čutila nog – se pa trema ni bistveno poznala na glasu. Ko začutim, da me je občinstvo sprejelo, takrat se počutim varno, in potem ni več težav; takrat se povežemo.

Vas lahko prijatelji in družina še kako preseneti?

Ja, seveda. Je pa res, da nisem človek, ki bi pričakoval velika presenečenja. Raje imam drobne pozornosti. Z domačimi smo čisto zadovoljni, če se vidimo. Mama mi velikokrat reče, da me gleda samo še po televiziji. (smeh) Pa vendar ohranjamo stike, kolikor le lahko. Za 40. rojstni dan se je prijateljica pripeljala iz Celja in me presenetila s torto na vratih. Pojedli sva vsaka en kos, popili kavico, poklepetali in šli vsaka po svojih opravkih.

Radi imate raznovrstno glasbo, katera vas najbolj pomiri?

Mislim, da klasična glasba, včasih mi paše kaj instrumentalnega, kjer ni teksta, če se res hočem pomiriti. Včasih pa tudi kakšen pripovedni vokal. Če pa se hočem podžgati, nastopijo Queeni, dober blues, pašejo mi močni vokali ali dober inštrument.

Kdo je šef doma, vi ali mož?

Ljudje so prepričani, da jaz. A mene bolj zanima sodelovanje, kompromis, ene stvari lažje naredim jaz, druge on. Želje po šefovstvu nimam. Do Lukca sem enkrat jaz bolj stroga, drugič on. Trudim se, da sodelujeva … in da je na koncu vse po moje. (smeh)

Vem, da ste si želeli živeti v Lumarjevi pasivni hiši. Kako daleč je ta projekt?

V kratkem bodo začeli montirati hišo, ki bo stala malo ven iz Ljubljane. Projekt teče. Dolgo sem si želela prav takšno hišo, saj mi je blizu Lumarjeva filozofija bivanja, in ko sem spoznala še ljudi, ki stojijo za tem podjetjem, sem bila še bolj navdušena. Če bo vse po sreči, bomo marca oz. aprila prihodnje leto že notri. Se zelo veselim, saj potrebujem naravo, ker sem odraščala med zelenjem. In mir. Da se lahko nekam umakneš, to pogrešam v Ljubljani.

Ali drži, da ste zelo šaljivi?

Ja, bo držalo, res pa je, da si v kakšnih TV-oddajah ne morem privoščiti čisto vsega, kar mi pade na pamet, bi me ljudje narobe razumeli … (smeh) Imam zelo rada humor, rada se smejim.

Ali je še kje kakšen prostor, kjer bi radi nastopili, pa še niste?

Ogromno odrov na svetu je, ki si jih želim 'začutiti'; v bolj divje sanje spada na primer Royal Albert Hall v Londonu. So prostori, ki si jih človek želi doživeti na svoji koži, eni so pač bolj dosegljivi, drugi manj. (smeh)

Nekaj teh velikih dvoran ste videli na turneji z Anno Netrebko leta 2012.

Tudi omenjeno dvorano bi videla, če ne bi Anna v načrtovanem drugem delu turneje (2015) zbolela. Zato ta želja ostaja. Ko je bila pogodba za turnejo podpisana, sem si cel nastop že vizualizirala. Nisem mogla verjeti, ko so ga odpovedali. Res mi je bilo težko, čeprav seveda razumeš, da človek zboli. Ni mi bilo usojeno takrat, morda pa nekoč.

Napisala: Lidija Petek Malus // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Ličenje In Frizura: Barbara Fartek

Zahvaljujemo Se Vrtu Lili Novy (Kaval Group, Tomšičeva 12, Ljubljana) Za Gostoljubje Pri Fotografiranju.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču