Gledam veselje v Zagrebu, pa veselje v Parizu in tuhtam, kako fantastično mora biti življenje teh nogometašev v tem trenutku. Za marsikoga so izraz popolnosti - bogati, slavni, nasmejani, mladi, postavni. Le kdo ne bi zdajle želel biti v njihovi koži?
To je ta tečna stran opazovanja teh in onih zvezdnikov. S svojo navidezno popolnostjo nas kar naprej opominjajo na naše pomanjkljivosti. Kar čutim, da si Cristiano Ronaldo vsakič znova sleče dres samo zato, da vse nas doma na kavču opomni, kako konec julija na vampu še kar nosimo tiste slabe prehranske odločitve iz zimskih dni. In potem opazim mojo drago, kako med avtomatiziranim drsanjem čez Facebook objave sumljivo dolgo zastane na objavi, ki jo krasi gasilska fotografija galskih petelinov, v trenutku slavja na zelenici. Pa po mojem sploh ne ve, da se je pripetilo svetovno prvenstvo.
Saj štekam. Verjetno bi se jaz podobno zaustavil na gasilski fotografiji vseh igralk odbojke na mivki. Športniki in športnice imajo nek svoj sij. Neko sebi lastno privlačnost. Ker vsi vemo, da so to vendarle homo sapiensi na vrhuncu svoje telesne pripravljenosti. Boljši kot vsi ostali. Optimizirani primerki človeške vrste z vrhunskimi rezultati na vseh indeksih telesnih parametrov. Le kdo jih ne bi občudoval?
In če bi radi videli, kako se razrešuje debata o tem, kdo je najboljši (Luka Modrić, itak) in kako so slavili Francozi, pokukajte v novo Lady. Kjer se bohoti še ena natrenirana mišica - Marko Potrč. Je model še koga presenetil, ko je nastopil kot voditelj šova The Biggest Loser? Z bicepsi v velikosti srednje velikega kraškega pršuta in pleči tako širokimi, da bi lahko imela lastno poštno številko, se je zdelo, da je Marko v neki točki želel postati ameriški marinec, pa se je potem odločil, da bo vseeno raje ostal na slovenski televiziji.
Za revijo Lady se je javil z morja. V kopalkah. Obdan s srečno familijo. Nasmejani, razigrani, čisto pravi Instagramovci. V klepetu pa končno izvemo, kako prvi biceps Planeta TV trenira, vodi zdravo življenje in to uspešno uskladi z aktivnim družinskim življenjem. Vsekakor mu po popoldanskih treh kepicah sladoleda in večernem pivu s prijatelji ukradem kakšno idejo (in jo najbrž privarčujem za novoletne zaobljube 2019, ker kaj pa lahko rešim sredi poletja?).
Uf, veste kdo je še te dni na morju? Manca Špik. Visokorasla svetlolaska, ki je na festivalu Melodij morja in sonca prejela nagrado za skladbo Kjer pomol poljubi morje (ne vem, zakaj se mi ob tem naslovu poraja kup porednih misli) je v pogovoru z revijo Story ravno tako načela temo o lepoti. O telesu. O ohranjanju čudovite postave. Ker jasno, Slovenija Manco Špik pozna predvsem po nogah, ki se nikoli ne končajo. Izkaže se, da ima dekle kar nekaj trikov v rokavu. Recimo to, da je v letih nastopov predvsem razvila oklep proti opazkam. "Vsako grdo besedo ali posmehovanje sem si tako močno vzela k srcu, da sem vse pohvale pogosto preslišala," se Manca v intervjuju v reviji Story spominja začetkov kariere.
In teh ni bilo malo. Kulturna antropologija pa nas uči, da če kaj Slovenci zamerimo, je občutek, da nekdo skuša biti boljši od povprečja. Najlaže pa je seveda udrihati po ljudeh, ki se javno izpostavljajo. Češ, saj to pride v paketu. "To samotrpinčenje je trajala vsa moja prva leta kariere, ko sem se še borila z občutki manjvrednosti. A hvala bogu, tudi to z leti in zrelostjo mine," nadaljuje Manca.
In ko se ravno pogovarjamo o tem, kaj nam gre najbolj v nos - kako pa kaj vaše zamere? Ste med tistimi, ki znajo iz rekreativne zamere razviti pravo umetnost? Kot recimo Alan Markovitz, lastnik striptiz kluba iz Michigana, ki je tako zameril svoji bivši ženi, da mu je pobegnila z drugim tipom, da je kupil hišo ob njunem skupnem domu in na vrt postavil kip v podobi pesti z iztegnjenim sredincem. Tako lahko njegova bivša vsak dan, ko pogleda skozi okno, vidi njegovo tiho sporočilo. Mimogrede, kip je ponoči osvetljen. Carsko ali bolano? Presodite sami.
Via: Irish Mirror (irishmirror.ie)
Zakaj tako z lahkoto zamerimo in tako težko odpustimo, pa razmišljajo v članku v reviji Liza, ki je ravno včeraj čisto sveža priromala na prodajne police. Če jo vzamete s seboj na morje, vas bo zabavala še s poletnim dodatkom sudokujev, križank in horoskopov.
In po vsem tem razmišljanju o športnikih, zvezdnikih, telesih, mišicah in tem, kako jim vso to popolnost zamerimo (no ja, vsaj zavidamo), se na koncu poraja tisto najbolj nujno vprašanje - kaj dejansko sploh je popolnost? In zakaj jo od časa Shakespeara pa do danes še vedno nismo uspeli opredeliti. Bržda zato, ker je subjektivna in v najbolj abstraktni izvedbi tako nedosegljiva, kot tisti asteroid, ki je pred parimi tedni sunkovito blisknil mimo Zemlje.
"Idealni partnerji ne obstajajo," v reviji Jana pravi univ. dipl. psiholog in psihoterapevt Sandi Kofol. "Oziroma obstajajo samo v naših glavah." Ojej, spet nam bodo rekli, da idealnih partnerjev ni, medtem ko vsi moški vemo, da obstaja Adriana Lima. "Za vsakega pa obstaja dovolj dober oziroma kompatibilen partner, še več, obstaja več njih," nadaljuje Kofol. "Idealne predstave so predvsem ovira na poti do uspešnega partnerskega odnosa in jih je treba čim prej pretvoriti v realne predstave." Zdaj vem, kaj bom dal moji dragi v branje naslednjič, ko bo zasanjano strmela v prepotene nogometaše.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
