Messi ali Ronaldo? Ronaldo ali Messi? Vprašanje, ki že več kot desetletje ločuje nogometni svet.
Kdo je boljši, večji, največji, kdo bolj koristen, kdo bolj simpatičen? Kdo več zasluži, kdo ima več sledilcev na družbenih omrežjih? Barcelona ali Real Madrid? Večni uporniki ali elitisti? Levi ali desni, če želite? Ni težko zaviti na splet, na družbena omrežja, odpreti foruma, kjer se krešejo mnenja. Praktično po vsaki potezi, po vsaki tekmi, po vsaki izjavi. Pa bomo vselej nekje na pol-pol.
Ni junaka, ki bi odgovoril na vprašanje, kdo je boljši. Preprosto zato, ker odgovora ni. Imamo srečo, da živimo v času dveh nogometnih bogov.
Zato raje uživajmo z obema.
Lionel Messi je nedvomno genialnejši nogometaš. Težko je najti besede, s katerimi bi ustrezno opisali njegovo nadarjenost. Stvari, ki jih počne Messi z žogo, so sicer počeli že pred njim. Z eno pomembno razliko: ko danes gledamo preigravanja in mojstrovine Diega Armanda Maradone, driblinge Zinedina Zidana, dovršenost Johanna Cruijffa ali za marsikoga največjega vseh časov Edsona Arantesa do Nascimenta Peleja, se vse skupaj zdi kot … počasni posnetek. Messi zmore vse to, kar so zmogli njegovi veliki predhodniki, le da na precej višjih obratih. Povedano po domače – najmanj 20–30 kilometrov hitreje.
Messi je otrok Barcelone, njeni skavti so ga v rojstnem argentinskem Rosariu odkrili in 'ugrabili' že pri trinajstih. Od takrat pozna Messi le en klub, le eno institucijo, Barcelono. Z njo je osvojil vse, kar se v klubskem nogometu sploh da osvojiti. Vselej kot najboljši igralec, prvi strelec, vodja. Kot otrok je imel težave z rastjo, bil je majhen, daleč prenizek za vrhunski nogomet. 'Atomska bolha' je vzdevek, ki se ga zato drži že od otroških let. FIFA ga je petkrat okronala za najboljšega igralca leta, vseh pet lovorik je pobral v zadnjih desetih letih.
Messi je mož, ki tekmo odloči sam. Vzame žogo, preigra nasprotne igralce, če je treba, tudi vse in mojstrsko zadene. Njegove žoge letijo po krivuljah in linijah, ki se navadnim smrtnikom zdijo nemogoče, mimo nasprotnikov švigne, kot da jih ne bi bilo. Messijeva kariera ima le eno črno piko – reprezentanco Argentine. Odkar igra zanje, niso še osvojili ničesar pomembnega. Saj pridejo daleč, a do velike trofeje ne morejo. Ne na južnoameriških prvenstvih, še manj seveda na svetovnih. Na zadnjem prvenstvu so sicer napredovali do finala, a izgubili. Messi se je tolažil z naslovom najboljšega igralca na prvenstvu in ob tem jokal.
Cristiano Ronaldo je tisti, ki je pobral preostalih pet naslovov najboljšega igralca v zadnjih desetih letih. Portugalski kapetan je bil rojen na Madeiri, sredi Atlantika, in je danes tamkajšnja legenda, otok pa (tudi z njegovo pomočjo) pridno trži ime svojega najbolj znanega prebivalca. Cristiano je začel pri lizbonskem Sportingu, kot najstnik je prestopil v Manchester k Unitedu (tam je prvič osvojil naslov evropskega klubskega prvaka in bil prvič okronan za najboljšega na svetu), že čez nekaj let pa k madridskemu Realu, katerega dres nosi še danes.
Ronaldo je drugačen tip nogometaša kot Messi. V igri ne sodeluje toliko, zato pa praktično v vsakem napadu svoje ekipe. Za klub in reprezentanco doseže skoraj polovico vseh golov, ko dobi žogo, praviloma strelja, brez obotavljanja. Je neverjeten atlet, močan, pripravljen na dvoboj z vsemi branilci, tudi tistimi najbolj grobimi. Zdi se, da je rojen zmagovalec. Prvemu naslovu evropskega prvaka je dodal še tri z Realom, bil vedno najboljši strelec, najboljši igralec. Njegova statistika je neverjetna in neponovljiva, polna rekordov, marsikateri izmed njih bo veljal še leta in leta. Ronaldo tudi izredno pozitivno vpliva na moštvo, igralce dviguje na višjo, zmagovito psihološko raven. Ali na igrišču ali ob njem. Drži, Portugalec nima Messijeve magičnosti, zato pa ima uspeh z reprezentanco. Portugalska nosi naslov evropske prvakinje.
Pa smo spet na začetku. Za tiste, ki gledajo magične premike žoge in Messija ob njej, ni dvoma – Messi je najboljši nogometaš tega trenutka, morda celo vseh časov. Tisti, ki gledajo učinke dela, bodo vselej dvignili roke za Ronalda. Lahko smo srečni, da živimo v času, ko nas navdušujeta takšna mojstra. Je sploh pomembno, kdo je boljši, ko sta oba na svoj način neponovljiva?