Islandija je posebna po gejzirjih, ki švigajo v nebo, po polarnih sijih, ki z igro zelene svetlobe vabijo ljudi z vsega sveta, po načinu življenja in ljudeh, ki se znajo upreti oblasti in doseči, da nepošteni obsedijo za zapahi.
Ob tolikih posebnostih nogomet ne more biti izjema. Tudi z njim je povezanih nekaj nenavadnih posebnosti. Začnimo s poklonom: Islandija je po naseljenosti s 330.000 prebivalci najmanjša država, ki si je zagotovila nastop na svetovnem prvenstvu. Ob tako skromnem naboru športnikov se šele pokaže, koliko je vreden uspeh te žepne državice.
Nogometno zvezo so sicer ustanovili že leta 1912, a so se držali bolj zase in niso nastopali na mednarodnih turnirjih. V sedemdesetih letih so se le vključili v kvalifikacije za evropsko in svetovno prvenstvo. Na izbirnih tekmah niso bili uspešni, a so se strpno učili, napredovali in se leta 1994 prvič znašli na svetovni lestvici FIFA.
Najbolj nenavaden dogodek je povezan s prijateljsko tekmo z Estonijo v Talinu 24. aprila 1996. Napadalca Arnorja Gudjohnsena je na igrišču zamenjal – sin Eidur. V kroniko je tekma zapisana kot prvi primer, da sta na isti tekmi igrala oče in sin. Očetu je bilo takrat 35 let, sin jih je štel 18. Arnor je igral za belgijski Anderlecht in je bil v sezoni 1986/87 najboljši strelec. Po očetovih stopinjah je šel tudi mlajši sin, ki pa je podpisal pogodbo z valižanskim klubom Swansea.
Vztrajni Islandci so se leta 2015 uspešno prebili skozi kvalifikacije za evropsko prvenstvo. Zgodba pa se na veliko presenečenje strokovne srenje ni končala v kvalifikacijah. Iz skupine so se prebili v drugi del prvenstva na izpadanje, izločili Anglijo in napredovali do četrtfinala. Angleški selektor Roy Hodgson je že ob zadnjem pisku sodniške piščalke s sklonjeno glavo odstopil.
Islandci na evropskem prvenstvu niso osvojila srca javnosti zgolj z igro, svoje so pritaknili še srčni navijači. Kako maloštevilni Islandci držijo skupaj, se je lahko vsakdo prepričal na tekmah. Zdelo se je, da so na tribuni vsi islandski državljani, pisana množica moških, žensk in mladine pa je svojim junakom stala ob strani do zadnjega. Ne zgolj z navijanjem, ampak tudi s spoštljivimi pohvalami, s katerimi so jih obsuli po izpadu proti Franciji. Morda se islandska reprezentanca prav zato ljubkovalno imenuje Strakarnir okkar, kar v prevodu pomeni Naši fantje.
In še ena posebnost: Naše fante vodi zobozdravnik Heimir Hallgrimsson. Ob zobozdravniški praksi v rojstnem kraju Vestmannaeyjar je po končani nogometni karieri treniral nekaj domačih klubov, žensko reprezentanco in nazadnje prevzel še moško. Najprej kot pomočnik Šveda Larsa Lagerbäcka, od 2016 samostojno. Ordinaciji se kljub temu ni odpovedal: »Všeč so mi zaposleni prsti, zato prosti čas preživim v ambulanti. Drugi selektorji igrajo golf, jaz zdravim zobe. Poleg tega je selektorski posel nepredvidljiv. Nikoli ne veš, kdaj boš ostal na cesti, zato je pametno imeti dodatno službo,« se je Hallgrimsson odločil premišljeno. Poklicno znanje mu je prišlo prav tudi na zelenici: »Lansko poletje je na ženski tekmi na tleh obležala igralka z izbitim zobom. Bila je v nezavesti in hitro sem ji vstavil zob v svežo škrbino, potem pa v bližnji ordinaciji opravil delo do konca.«