V Skupini A so se znašle ekipe Rusije, Savdske Arabije, Egipta in Urugvaja. Bolj podrobno jih predstavljamo v nadaljevanju.
Rusija
Svetovna lestvica: 66. mesto
Napetost pred svetovnim prvenstvom v največji državi sveta narašča, vznemirjenje ob največjem športnem dogodku leta pa krepi še spodbudna igra domače reprezentance. S podporo domačih navijačev bi morda lahko presegli realne možnosti.
Te pa niso pretirano obetavne. Kot Sovjetska zveza je bila država na svetovni ravni razmeroma uspešna. Od leta 1958, ko se je prvič udeležila tekmovanja, se je trikrat uvrstila v četrtfinale in vrhunec dosegla s četrtim mestom leta 1966 v Angliji. Pod rusko zastavo je reprezentanca nastopila šestkrat; trikrat se ni prebila skozi kvalifikacije, trikrat je nastop končala v skupini. Doma ima večje apetite, ob ne povsem uigranem moštvu pa računajo na večji delež posameznikov.
Vrata bo branil izkušeni Igor Akinfejev, kapetan z več kot 100 reprezentančnimi nastopi, prvo ime ekipe pa bo spretni napadalec Fjodor Smolov. Nevarni 28-letnik se je razigral po prestopu v Krasnodar leta 2015 ter bil v dveh sezonah prvi strelec ruskega prvenstva. V napadu ga bo dopolnjeval Alan Dzagojev, moštvu pa bo v veliko oporo še vezist Jurij Žirkov, spreten tudi kot levi branilec.
Selektor in športni direktor Stanislav Čerčesov, nekoč reprezentančni vratar, je po nastopih pomlajene ekipe v pokalu konfederacij realno optimističen: »Lahkih tekem na svetovnem prvenstvu ne bo, nesporni favorit naše skupine pa je Urugvaj. Naše zadnje tekme so pokazale, da smo na pravi poti. S prikazano igro smo pridobili tudi navijače, zato upravičeno upam na njihovo dragoceno podporo s tribune. Napredovanje v drugi krog ni samoumevno, ne bi pa bilo niti presenetljivo.«
Savdska Arabija
Svetovna lestvica: 70. mesto
Savdska Arabija vedno velja za enega od močnih favoritov, a le na azijskih tleh. Tako imenovani zeleni sokoli so trikrat osvojili naslov prvakov največje celine, še dvakrat so nastopili v finalu in osvojili drugo mesto. Ko pa gre za nastope na svetovni ravni, igrajo stransko vlogo.
Zgodovina reprezentance je kratka. Kljub že leta 1956 ustanovljeni nogometni zvezi skoraj tri desetletja niso nastopali na mednarodnih turnirjih in so se svetovni javnosti predstavili šele leta 1984. Skozi kvalifikacije so se uvrstili na azijsko prvenstvo in prvič osvojili naslov prvakov. Štiri leta pozneje so naslov ubranili, leta 1996 pa mu dodali še tretjega.
Po štirih neuspešnih nastopih v kvalifikacijah za SP (1978–1990) so si sokoli prvič priborili nastop med elito leta 1994 in na prvenstvu v ZDA prijetno presenetili. Pod taktirko Argentinca Jorgeja Scolarija so v skupini premagali Belgijo in Maroko ter se uvrstili v drugi krog. Naprej ni šlo, izločila jih je premočna Švedska. Na naslednjih treh prvenstvih so obtičali v skupini, na zadnji dve, v Južni Afriki in Braziliji, pa se niso uvrstili.
Po uspešnem preboju na SP 2018 je selektorski položaj prevzel argentinski Španec Juan Antonio Pizzi. Igro je zgradil na treh stebrih ekipe. To so vezist, ki se rad vrine v napad in trese mrežo, Taisir Al-Jassim, odlični napadalec Mohamed Al-Sahlavi in srednji branilec Osama Havsavi, edini z evropskimi izkušnjami. Eno sezono je nosil dres belgijskega Anderlechta. »Danes so na voljo vse informacije, kar je za trenerje dragoceno. Na osnovi tega smo sestavili načrt in se pripravili po najboljših močeh,« je pred prvenstvom povedal Pizzi.
Egipt
Svetovna lestvica: 46. mesto
V nogometnem dogajanju na črni celini zanesljivo nosi številko ena Egipt. Nogometno zvezo so ustanovili že leta 1921, kot prva afriška reprezentanca so se uvrstili na svetovno prvenstvo leta 1934 in na olimpijske igre leta 1920, s sedmimi zmagami so prvi na lestvici afriških prvakov …
Kljub afriški premoči pa v svetovnem merilu niso veliko dosegli. Po prvem nastopu na svetovnem prvenstvu je zazijala 56 let dolga vrzel, letos bodo na najvišji ravni nastopili šele tretjič. Zaradi dolgoletnega posta je bila čustvena eksplozija, ko so si po zmagi z 2 proti 1 proti Kongu priborili vozovnice za Rusijo, razumljiva. Junak tekme je bil strelec obeh golov Mohamed Salah, ki je drugi gol dosegel v dramatični zadnji minuti tekme z bele točke.
Salah bo verjetno osrednja osebnost v moštvu faraonov tudi na ruskih stadionih. Potem ko je izmenjal nekaj evropskih klubov, se je to sezono razigral v Liverpoolu. V rdečem dresu je z 32 goli postal najboljši strelec prvenstva, si nabral kup priznanj in – kar je najpomembnejše – nadgradil svojo igro. Z zanj značilno hitrostjo, okretnostjo in tehniko, z zmožnostjo, da ustvari priložnosti za gol zase in soigralce, je iz odličnega krilnega igralca napredoval v vrhunskega napadalca. Z raznovrstno igro in pregledom nad igriščem bo nedvomno osnovni člen igre tudi v egiptovski reprezentanci. Egipčani, ki malikujejo nogometaše kot bogove, upajo, da bodo s Salahovo pomočjo dočakali tudi prvo zmago na svetovnem prvenstvu.
Za trenerja Hectorja Cuperja bo dragocen tudi Arsenalov vezist Mohamed Elneny. Še zanimivost: v vratih bo s 45 leti stal najstarejši igralec prvenstva Essam El-Hadary.
Urugvaj
Svetovna lestvica: 17. mesto
Urugvajska zgodba je nenavadna: na prvih dveh prvenstvih, na katerih so nastopili (1930, 1950), so zmagali, potem se niso nikoli več prebili skozi polfinale. Velikokrat so se celo mučili v kvalifikacijah, pa čeprav so v zahtevnem južnoameriškem pokalu pogosto navduševali in leta 2011 celo zmagali.
Z 49 reprezentančnimi goli je močen steber ekipe Luis Suarez, več kot 400 golov v karieri pa ga postavlja v vlogo glavnega aduta ekipe. Napadalec Barcelone je na vrhu lestvice najboljših strelcev vseh časov v klubu, za dosedanji vrhunec pa velja njegova sezona 2015/2016, ko je na 53 tekmah dosegel 59 golov. Takrat je prekinil šestletno vladavino Cristiana Ronalda in Lionela Messija ter osvojil pokal pichichi za najboljšega strelca španskega prvenstva.
Suarez je zanesljivo prva grožnja urugvajskega moštva in kdorkoli bi ga podcenjeval, bi se lahko opekel. V napadalni vrsti bo nevaren tudi igralec francoskega moštva PSG Edinson Cavani. Zadnjih osem klubskih sezon je končal z najmanj 25 goli. Je hiter, močen in iznajdljiv igralec z dobro tehniko, na igrišču je garač, znajde se na različnih položajih, tudi na krilu. Za dušo ekipe pa velja prvi steber obrambe Diego Godin. Soigralec Jana Oblaka v madridskem Atleticu je kljub obrambni vlogi nanizal osem reprezentančnih golov, največjo vrednost pa ima zmagoviti gol proti Italiji na svetovnem prvenstvu v Rio de Janeiru, s katerim je Urugvaj po zmagi z 1 proti 0 napredoval med 16 najboljših reprezentanc.
Oscar Tabarez, ki je na čelu Urugvaja že 14 let (1988–1990 in od 2006), je ekipo že štirikrat popeljal med najboljše na svetu, pred osmimi leti v Južni Afriki celo do četrtega mesta.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču