Z deljenjem zgodbe se znova odpirajo še ne zaceljene rane.
Kar pa ni nič slabega. Iz projekta, entuziastično napoveduje, bo izstopila močnejša, njeno podjetje in podjetniški otrok pa s trdnejšimi temelji.
Bulimija. Sovražnik s hudičevimi kremplji, v primežu katerih je preživela 15 let mladosti. Trud se je zdel nesmiseln, nad seboj ni imela nadzora, pove. Nekje globoko v njej pa je tlelo. Vedenje, da je življenje lahko nekaj več. Nekaj boljšega in lepšega. Starši so ji za uho zapisali poštenost, disciplino in vztrajnost, s katero se že pregovorno daleč pride – sporočilnost je strnila v zdravilni eliksir, Kolagen shot, in dnevi imajo zdaj premalo ur, da bi nadomestila vse zamujeno. “Vse me zanima. Nimam rada rutine in obožujem spremembe. Na vseh področjih. Predvsem pa z užitkom raziskujem duhovno plat in vse možnosti, ki se z njo odpirajo,” pove.
► Zasledila sem vašo misel, da ste v času, odkar deluje vaše podjetje, spoznali nekaj pomembnega: povezovanje vedno premaga tekmovanje.
Pravzaprav bi rekla, da to ni spoznanje, ampak sem s to filozofijo vstopila v podjetništvo. Med boleznijo sem se nenehno primerjala in tekmovala, na neki točki pa spoznala, da je ravno to tisto, kar mi jemlje energijo in me počasi uničuje. Tako se niti na začetku podjetniške poti nisem prav dosti ukvarjala s konkurenco, saj verjamem, da ima vsaka znamka oziroma vsako podjetje svoje kupce. Kdaj me je zaneslo in še vedno me, vendar se hitro ustavim in energijo raje usmerim vase.
► Všeč mi je bil zapis na spletni strani, da si želite ostati večno mladi.
Zapis na spletni strani zadeva bolj videz, saj je moj glavni izdelek Kolagen shot. Sicer pa je med boleznijo mala Anja nekam izpuhtela. Šele zadnja leta, odkar imam sama otroke, spet prebujam otroka v sebi. Pri tem mi je dober vzor moj Miha. On je tisti, ki me velikokrat spomni, da so otroške norčije lahko zelo zabavne in da ni treba, da je življenje samo resno.
► Soprog je največja podpora v vseh pogledih. Kako je vključen v projekt?
Drži, z menoj je bil med mojo boleznijo, prebrodila sva mnogo težkih trenutkov. Bili so dnevi, ko sem sama nad sabo popolnoma obupala. On ni nikoli. To je tisto, kar pri njem vedno lahko dobim. Čeprav sva močno povezana, si dajeva dovolj svobode, da ostajata najina zveza in odnos zanimiva. Odkar sem vključena v projekt Štartaj Slovenija, sem pogosto tudi v popoldanskih urah odsotna in takrat Miha skrbi za otroke. Ko je dela zame preveč, priskoči na pomoč tudi pri lakiranju in brušenju lesene embalaže za kozmetiko in pri pakiranju izdelkov, občasno pa za moj blog prevede kakšno znanstveno študijo. Da pa ne bo pomote, s svojimi moškimi pogledi na svet me zna tudi močno spraviti ob živce. (smeh)
► Ste mamica osemletni deklici Gaji, petletnemu Maksu in triletnemu Luki. Se strinjate, da so otroci največji navdih?
So navdih za marsikaj, za delo pa nekako še ne. Predvsem mlajša dva še ne razumeta, zakaj toliko časa posvečam delu, in moram priznati, da imam velikokrat slabo vest, ker se jim ne posvečam toliko, kot bi si želeli. Vem pa, da če si bodo vsak trenutek izbrali, kar za njih deluje, ni dvoma, da bo v življenju uspelo tudi njim. Če bom lahko kakorkoli k temu pripomogla, še toliko bolje. Verjamem v to, da če želim biti skrbna in ljubeča do bližnjih, moram najprej poskrbeti za svoje dobro počutje in svoje potrebe. Šele potem lahko začnem razmišljati, kaj lahko naredim tudi za prihodnost svojih otrok.
► Kakšne vrednote želite prenesti nanje?
Predvsem želim in upam, da bodo znali vedno sebe postaviti na prvo mesto, da bodo znali izbirati, kar je zanje dobro, in se ne bodo podrejali pritiskom okolice. Verjamem v vzgojo z zgledom. Ni pomembno, kaj govoriš, pomembno je, kaj delaš. Otroci opazujejo in zavedno ali nezavedno vzorce ponotranjijo. Verjetno ste se tudi sami že kdaj zalotili, da počnete kaj, kar so počeli vaši starši, pa vam je to mogoče šlo včasih celo na živce? Tudi jaz nisem izjema. To pa ne pomeni, da stremim k temu, da bi bila brez napak. Napake so nujne za osebno rast, če se le iz njih učimo in jih ne ponavljamo. Ko jih ponavljamo, se spremenijo v vzorec in takšne vzorce ponotranjijo naši otroci. In to je mogoče edino, pred čimer jih želim obvarovati. Pred ponavljanjem istih napak.
► Vas spomini na otroštvo pogrejejo pri srcu?
Do nekje četrtega razreda sem bila velik dobrovoljček, imela sem veliko prijateljev, v šoli mi je šlo odlično. Lahko rečem, da je bilo to obdobje, kolikor se ga spomnim, lepo. Ko je prišla puberteta, pa se je nekaj zgodilo. Ne vem točno, kaj. Zaprla sem se vase, prijatelji so se odtujili in nekako sem za nekaj let ostala sama v svojem svetu. Mislim, da sem šele z nosečnostjo in prvim otrokom začela dobivati nazaj pravo sebe.
► Se v svoji koži in koži podjetnice počutite udobno?
Ko delam stvari, ki me veselijo, se počutim odlično. Velja tudi rek, kar se mora, sčasoma ni težko. (smeh)
► Lahko ob vztrajanje v podjetniškem svetu potegnete vzporednico z vztrajanjem, ki ste ga nekoč posvetili v boju proti zahrbtni bolezni?
Seveda. Velikokrat rečem, da sem na neki način hvaležna za izkušnjo z bulimijo. Lahko bi sicer trajala malo manj časa, vsekakor je bila dobra življenjska lekcija. Tako kot sem enkrat že zapisala na svojem blogu. Bistvo je v vztrajnosti. V vseh letih bulimije nisem obupala. Tudi ko so bili vsi okoli mene obupani nad mano. Vedno sem verjela, da mi bo uspelo, ker sem vedela, da je življenje lahko nekaj več. Enako je v podjetništvu. Tudi mene je pred odprtjem podjetja doletela kakšna opazka, da to pa ne bo šlo. Pa je šlo in gre, vedno bolje. Zato ker vztrajam tudi takrat, ko ne gre, in zato, ker verjamem, da so možnosti za vsakega od nas neskončne.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Aljoša Rebolj
