Včasih nosimo zgodbo v sebi leta. Vemo, kaj se je zgodilo. Morda smo o tem celo govorili. Pa vendar se dogodek vedno znova vrača: v mislih, občutkih, telesu, spominih. Kot nekaj, kar se je zgodilo nekoč, a še vedno ni povsem postalo preteklost.
Kaj pa, če bi o tem pisali? Ne lepo. Ne za druge. Ne za Facebook, ne za knjigo in ne zato, da bi nastalo dobro besedilo. Samo zase. Približno 20 minut.
Prav to vprašanje je pred desetletji začel raziskovati ameriški socialni psiholog James W. Pennebaker, danes zaslužni profesor psihologije na Univerzi v Teksasu v Austinu.
"Že od nekdaj smo vedeli, da travmatične izkušnje škodujejo telesnemu zdravju. To ni bilo nič novega. Toda če je človek doživel kakršnokoli travmo in jo ohranjal kot skrivnost, je to močno povečalo škodljivost te travme. Z drugimi besedami: skrivnosti so bile že same po sebi toksične. In ob tem sem se začel spraševati: če so skrivnosti tako škodljive, kaj če bi ljudi povabili v laboratorij in jim omogočili, da o njih spregovorijo? Izkazalo se je, da je bilo to veliko preveč zapleteno. Kaj pa, če bi jih preprosto prosili, naj o tem pišejo?"
In tako se je pravzaprav rodilo ekspresivno pisanje.
Poskus, ki je prerasel v desetletja raziskovanja
V prvih poskusih so udeleženci dobili presenetljivo preprosto nalogo: nekaj dni zapored naj približno 15 do 20 minut pišejo o zelo težki, stresni ali travmatični izkušnji. Pisali pa niso samo o tem, kaj se je zgodilo, temveč tudi o svojih najglobljih mislih in občutkih ob tem.
Slovnica ni bila pomembna. Slog tudi ne. Besedila jim ni bilo potrebno treba nikomur pokazati.
Klasična oblika metode, ki se je razvila iz Pennebakerjevih raziskav, običajno pomeni približno 15–20 minut pisanja v treh ali štirih seansah.
Zanimivo je, da niti sam Pennebaker danes dvajsetih minut in štirih dni ne predstavlja kot kakšno čarobno formulo. Prvotni čas je bil deloma posledica povsem praktične organizacije eksperimenta. Pozneje so raziskovalci zato preizkušali različne dolžine in razporede pisanja.
A bistvo je drugje.
Piši tisto, česar običajno ne napišeš
Če želite poskusiti, si izberite nekaj, kar vas obremenjuje. Ni nujno, da gre za veliko travmo. Lahko je izguba, razhod, konflikt, bolezen, krivica, strah, odločitev, odnos ali obdobje življenja, ki ga še vedno nosite s seboj.
Nastavite si čas na približno 20 minut in pišite. Pišite o tem, kaj se je zgodilo, kaj ste takrat čutili in kaj čutite danes, česa niste mogli povedati in česa vas je bilo strah, kaj vas je najbolj bolelo in kako je ta izkušnja povezana s človekom, ki ste danes.
Ne popravljajte stavkov in ne skrbite za lepo izražanje. Če nekaj zveni grdo, jezno, nepravično ali protislovno, naj bo in ostane prav takšno.
To namreč ni besedilo za bralca. Tega ne rabi za vami prebrati nihče. In to je pomembno. Ko pišemo za druge, se skoraj avtomatično začne pojavljati notranji urednik: Kako bo to zvenelo? Kaj si bodo mislili? Ali pretiravam? Smem to povedati? Pri ekspresivnem pisanju lahko tega urednika za dvajset minut pošljemo iz sobe.
Na roko ali na računalnik?
Kar vam je ljubše. Pennebaker sam pravi, da raziskave niso pokazale prepričljive razlike, zaradi katere bi morali nujno pisati na roko. Njegov praktični nasvet je preprost: uporabimo način, ki nam najbolj ustreza.
Če se ob tipkovnici misli hitreje pretočijo v besede, tipkajte. Če vas pisalo in papir upočasnita ravno toliko, da lažje pridete v stik s tem, kar čutite, pa pišite na roko.
Pomembnejša od orodja je iskrenost.
Zakaj bi pisanje sploh lahko pomagalo?
Najpreprostejša razlaga bi bila, da se s pisanjem ’znebimo čustev’. Toda zgodba je verjetno bolj zanimiva. Ko neko izkušnjo spravimo v besede, je ne samo podoživljamo, začnemo jo tudi organizirati.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je vodilo do česa? Kaj sem takrat razumel drugače kot danes? Kako je ta dogodek povezan z drugimi deli mojega življenja?
Iz nepovezanih podob, občutkov in misli počasi nastaja pripoved.
Pennebaker je pri svojih jezikovnih raziskavah opazil še nekaj zanimivega: ljudje, pri katerih se način pripovedovanja skozi zaporedna pisanja spreminja, imajo lahko več koristi od tistih, ki isto zgodbo vedno znova pripovedujejo na popolnoma enak način. Sam opozarja, da nenehno ponavljanje iste zgodbe na isti način že lahko postane podobno ruminiranju.
Cilj torej ni napisati isto bolečino stokrat. Morda je pomembno prav to, da se zgodba začne premikati.
Kaj pa učinkovitost ekspresivnega pisanja?
Novejša velika analiza raziskav pri ljudeh s travmatskimi izkušnjami je zajela 44 randomiziranih raziskav s 7.724 udeleženci in ugotovila, da je bilo ekspresivno pisanje pri najdaljšem spremljanju učinkovitejše od čakanja brez intervencije.
Pošten zaključek je zato precej manj spektakularen od tistega, ki ga pogosto srečamo na družbenih omrežjih: ekspresivno pisanje nekaterim ljudem lahko pomaga. Ni čudežna metoda, ne deluje enako pri vseh in ni nadomestilo za zdravljenje PTSD ali psihoterapijo, kadar jo človek potrebuje.
Je pa eskpresivno pisanje lahko nekaj drugega. Je preprosto, zasebno in skoraj vsakomur dostopno orodje, ki ga lahko preizkusimo.
Pisanje nas lahko najprej tudi vznemiri
Na tem mestu gre vendarle opozoriti še na nekaj. Pisanje o bolečem dogodku namreč ni nujno prijetna izkušnja.
Že v raziskavah ekspresivnega pisanja so opažali, da se lahko človek neposredno po pisanju počuti slabše. Odpiranje težkih spominov lahko začasno okrepi žalost, jezo ali druge neprijetne občutke.
Če vas pisanje močno preplavlja, sproža intenzivne flashbacke, paniko, disociacijo ali občutek, da po njem težko ponovno vzpostavite ravnovesje, ni treba vztrajati samo zato, ker je nekdo rekel, da morate pisati dvajset minut. Takrat je morda bolj smiselno ustaviti pisanje in po potrebi takšne vsebine raziskovati ob podpori usposobljenega strokovnjaka.
Ekspresivno pisanje jemljite torej raje kot možnost in ne kot nekakšen preizkus poguma.
Kaj pa potem naredite z napisanim?
Nič, če tako hočete. Lahko zaprete dokument ali spravite zvezek v predal. Lahko napisano čez mesec dni preberete ali pa ga takoj izbrišete. V vsakem primeru pa vam ga nikomur ni potrebno pokazati.
In seveda se lahko zgodi tudi nekaj drugega. Čez mesece ali leta se lahko k temu materialu vrnete - ne več kot človek, ki mora nekaj spraviti iz sebe, ampak kot avtor. Takrat se začne popolnoma drugačno pisanje.
Surov zapis lahko krajšate. Iz njega izbiraš samo bistveno. Iščete strukturo. Spremenite perspektivo. Razmišljate o ritmu, jeziku in predvsem o človeku, ki bo nekoč to bral. Iz zasebnega zapisa lahko nastane esej, zgodba ali celo knjiga.
Toda tega med prvimi dvajsetimi minutami ni treba vedeti. Takrat obstajate samo vi in besede.
