Novinarka Lucia Osborne-Crowley je leta 2021 za avstralsko ABC spremljala sodni proces proti Ghislaine Maxwell na zveznem sodišču Thurgooda Marshalla v spodnjem Manhattnu.
Maxwell, nekdanje dekle in domnevna desna roka osramočenega finančnika in obsojenega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina, je na sojenju zaradi svoje vloge pri Epsteinovih spolnih zlorabah in trgovini z mladoletnimi dekleti. Ker je bilo veliko govora tudi o dogodkih, ki so se zgodili pred 20 ali 30 leti, je sodišče prvič preučevalo tudi naravo izjemno zapletenih in zmedenih travmatičnih spominov.
Znanost o spominu
"Na prizorišče stopi Elizabeth Loftus, verjetno najbolj znana in hkrati najbolj razdvajajoča strokovnjakinja za spomin. Loftus je psihologinja in profesorica na Univerzi Kalifornije v Irvinu. Zadnjih 50 let preučuje naravo človeškega spomina in trdi, da je dokazala obstoj lažnih oziroma vsajenih spominov - njene študije so pokazale, da lahko ljudje ob dovolj pogostem sugeriranju včasih ustvarijo spomin, za katerega verjamejo, da je resničen, čeprav ni," zapiše novinarka, ki je sodni proces zoper Ghislaine Maxwell spremljala, in nadaljuje.
"Ikonična študija, na katero se Loftus pogosto sklicuje, je tista, v kateri je skupini udeležencev povedala, da so raziskovalcem njihovi starši povedali, da so se kot otroci izgubili v nakupovalnem središču. Nekateri udeleženci so nato opisovali spomine na ta dogodek, čeprav so si raziskovalci zgodbo v celoti izmislili - prav tako dejstvo, da naj bi jim jo posredovali starši."
Loftus je to znanost uporabila kot izvedenka na 150 kazenskih sojenjih in sodišče je uvodoma tako slišalo, da je v 149 primerih pričala za obrambo. Še več. Biti strokovna priča, ki porotam razlaga, da se žrtve kaznivih dejanj 'motijo glede tega, kaj se spominjajo', je postala njena dobičkonosna druga kariera. Ta je v obdobju gibanja #MeToo doživela velik razcvet.
Pričala ali svetovala je namreč v primerih Harveyja Weinsteina, Billa Cosbyja, Michaela Jacksona, Teda Bundyja, O. J. Simpsona in številnih drugih obtoženih zlorab.
V javni zavesti ji je tekom desetletij uspelo utrditi idejo, da so spomini na zlorabo lahko lažni, vsajeni ali preprosto napačni - kar je v kombinaciji z družbeno, statistično dokazano nagnjenostjo k nezaupanju žrtvam na sodiščih naravnost toksično za obrambo.
Potem pa se je, prav na sojenju Ghislaine Maxwell, zgodilo nekaj stvari, ki so odstopale od običajnega Loftusinega repertoarja.
Preberite si tudi:
Povsem nova teorija
Obrambna ekipa Maxwell je svojo strategijo namreč osredotočila na idejo, da je lahko že možnost finančnega dobička dovolj, da vsadi 'lažen spomin'.
"Njihova teorija je bila naslednja," poroča novinarka. "Ker so žrtve spremljale medijsko poročanje o obtožbah proti Epsteinu in nato leta 2019, ko je umrl v zaporniški celici na Manhattnu, izvedele, da namerava njegovo premoženje del sredstev nameniti odškodninam za žrtve, naj bi si v želji po deležu zapuščine zlorabe s strani Maxwellove preprosto 'izmislile'."
Loftus je skratka tokrat prvič uporabila svojo znanost za podporo ideji, da lahko želja po denarju povzroči nastanek lažnega travmatičnega spomina. A problem je, da za to trditev ni znanstvenih dokazov, kar je Loftusova prostodušno priznala.
"Ne poznam nobenih študij na to temo, a na podlagi mojih raziskav je to vsekakor mogoče," naj bi rekla.
Tako se to sojenje uporablja za uveljavljanje povsem nove teorije lažnega spomina - takšne, ki je videti brez kakršnih koli dokazov in ki se nevarno ujema s spolno zaznamovanim stereotipom o ženskah, ki spregovorijo o neprimernem vedenju vplivnih ljudi.
- Preberite si tudi: Lažni spomini - nova analiza kaže, da jih je težje ustvariti, kot se je nekoč mislilo
Dve različni vrsti spomina
A obstaja še en vidik, zaradi katerega se je to sojenje razlikovalo od drugih primerov, v katerih je Loftusova sodelovala z obrambo domnevnih zlorabiteljev.
Tožilstvo se je namreč izjemno dobro pripravilo in izpostavilo razliko med običajnimi spomini - na primer spominom na nakupovalno središče - in travmatičnimi spomini, kar bi lahko bil spomin, ko te kot 14-letnico spolno zlorabi odrasel moški.
"To je nekaj, kar me je vedno motilo pri znanosti, na katero se sklicuje Loftus, pri čemer ne pojasni ali upošteva dejstva, da imajo travmatični spomini povsem drugačno kvaliteto kot netravmatični," poudarja novinarka in nadaljuje: "In tokrat jo je tožilstvo prisililo, da se je s tem vprašanjem neposredno soočila."
Pri navzkrižnem zaslišanju je tožilstvo Loftus najprej pokazalo študijo znanstvenice Kathy Pezdeck, v kateri je poskušala vsaditi lažen spomin na rektalni klistir, ki se v resnici nikoli ni zgodil.
"In nobeden od 20 udeležencev se ni spomnil rektalnega klistirja, kajne?" je vprašala Lara Pomerantz, pomočnica ameriškega tožilca.
"Noben od 20 se ni spomnil scenarija, ki jim je bil predstavljen in je vključeval rektalni klistir," je pritrdila Loftus.
"Pezdeck je poskušala vsaditi lažen spomin na rektalni klistir, a ji to ni uspelo, drži?"
"Drži," je odgovorila Loftus.
Nato so Loftus, sodišču in poroti predstavili dokaz, da je spomin na travmatičen dogodek drastično drugačne narave. Jedro spomina na travmatičen dogodek se namreč močno vtisne v možgane žrtve.
"Ljudje se običajno spomnijo bistva ali jedra travmatičnih dogodkov, kajne?" je vprašala tožilka Pomerantz.
"Lahko, da," je odgovorila Loftus.
"Ljudje lahko pozabijo nekatere obrobne podrobnosti travmatičnega dogodka, kajne?"
"To se lahko zgodi, da."
"Toda jedrni spomini na travmatičen dogodek ostanejo močnejši, kajne?"
"Verjetno se s tem strinjam."
"In prav zato ni mogoče vsaditi lažnega spomina na rektalni klistir - nekaj, kar možgani zaznajo kot invazivno ali travmatično," je nakazalo tožilstvo.
"To ni primer o Zajčku Bugsu"
Pomerantz je nato omenila še eno študijo, ki naj bi dokazovala obstoj lažnih spominov - takšno, v kateri so udeležence s sugestijo prepričali, da so kot otroci na družinskem izletu v Disneyju srečali Zajčka Bugsa. Kasneje so jim povedali, da je to nemogoče - Bugs Bunny je lik studia Warner Bros -, a 16 odstotkov udeležencev je bilo vseeno prepričanih, da je do srečanja prišlo."
Potem ko je opozorilo, da 16 odstotkov v resnici ni zelo prepričljiv podatek, je tožilstvo to študijo uporabilo za poudarjanje razlike pri travmatičnih spominih.
"To ni primer o Zajčku Bugsu," je v zaključnih besedah tako lahko poudarila pomočnica ameriškega tožilca Alison Moe.
Podrobnosti niso jedro spomina
Podobno je tožilstvo uspešno iz Loftus izvleklo pomembno razliko med njenimi študijami, ki dokazujejo, da lahko umetno spremenimo nekatere podrobnosti spomina, ne da bi spremenili njegovo jedro.
V eni od študij je namreč Loftus udeležencem pokazala video prometne nesreče. V njem je bil znak 'stop', raziskovalci pa so kasneje udeležence zmedli s trditvijo, da je bil na mestu nesreče prisoten znak 'za prednost'.
Nekateri so kasneje poročali, da se v svojih resničnih spominih spomnijo znaka 'za prednost', zaradi česar je Loftus nato trdila, da to dokazuje, da lahko t. i. informacije po dogodku onesnažijo spomine, tudi če so napačne.
Njena ideja je bila seveda ta, da lahko poročila o zlorabah s strani osebe, ki si jo poznal v otroštvu, vsadijo netočne spomine na lastno zlorabo. "Toda stop znak je le podrobnost - in še to nepomembna," zapiše novinarka in doda, da je tožilstvo v zaključnih besedah to tudi naslovilo z: "In ta primer ne govori o razliki med znakom stop in znakom prednost."
Sodišče, ki razume travmo
Tožilstvu je tako uspelo jasno pokazati, da je 'znanost o spominu Elizabeth Loftus' močno zastarela, čeprav se še naprej uporablja za obrambo tistih, ki so obtoženi povzročanja travme drugim.
Da gre v primeru Loftusove prej za dobičkonosno karierno vprašanje kot vprašanje znanosti in resnice, jasno ponazori tudi naslednje vprašanje tožilstva.
"Napisali ste knjigo z naslovom Witness for the Defense (Priča za obrambo), kajne?"
"Da."
"Ste kdaj napisali knjigo z naslovom Impartial Witness (Nepristranska priča)?"
"Ne."
Loftus je končno pogorela
"Zame je bilo to sojenje drugačno," je svoje poročila s procesa proti Maxwellovi zaključila novinarka.
"Tožilstvu je uspelo speljati običajno predvidljiv scenarij Loftusove pričanja v na travmo osredotočeno razumevanje znanosti o spominu, kar je izjemnega pomena."
In ker je spregovorila znanost, je Loftusova končno pogorela.
Vir: ABC.net.au
Preberite si tudi: Lažni spomin - konstrukt, s katerim so utišali resnico žrtev spolnih zlorab