Znanstveniki izpodbijajo tezo knjige The Body Keeps the Score

Avtorji namesto tega menijo, da travma v možganih ustvari tog vzorec napovedovanja nevarnosti, kar zmanjšuje kognitivno fleksibilnost. Ta posodobljen pogled ponuja dokaze, da bi terapije, usmerjene v spreminjanje duševnih stanj - kot so stanja toka (flow states) - lahko pomagale ponovno izuriti živčni sistem in podpreti okrevanje.

Začelo se je s knjigo

Leta 2014 je psihiater Bessel van der Kolk izdal knjigo The Body Keeps the Score, v kateri trdi, da travma spremeni živčni sistem in se fizično zasidra v telesu.

Knjižna uspešnica je popularizirala idejo, da posamezniki travme ne morejo preprosto 'predelati s pogovorom', saj telo še naprej reagira na pretekle grožnje. Čeprav je knjiga dosegla izjemno priljubljenost med javnostjo in terapevti, so nekateri znanstveniki kritizirali njene biološke razlage.

Znanstveniki Steven Kotler, Michael Mannino, Glenn Fox in Karl Friston so nedavno objavili članek, v katerem obravnavajo te mehanistične nedoslednosti. Menijo, da je priljubljena metafora o somatskem shranjevanju biološko netočna. Namesto tega predlagajo alternativni model, ki temelji na računski nevroznanosti.

Alternativen model toka

Michael Mannino, glavni znanstveni direktor organizacije Flow Research Collective in ugledni raziskovalni sodelavec na Florida Atlantic University, je pojasnil motivacijo za članek.

"Dve stvari sta spodbudili ta odziv," je dejal Mannino, nato pa omenil pogovor z raziskovalcem Georgeem Bonannom o podatkih o odpornosti.

"Bonanno je analiziral podobne podatke o travmi in prišel do zelo drugačnih zaključkov kot prevladujoči okvir ‘travma je shranjena v telesu’," je pojasnil Mannino. "Ta pogovor je izoblikoval nekaj, kar sem že sam zaznaval: model se ni skladal s tem, kar smo opažali pri raziskavah toka ali v kontekstih dejanske zmogljivosti," je povedal Mannino.

Poleg tega so avtorji opazili neskladja med teorijo telesnega shranjevanja travme in lastnim delom o optimalnih duševnih stanjih.

"Drugič, okvir ‘telo hrani rezultat’ je postajal vse težje združljiv z dokazi o toku," je poudaril Mannino. "Tok je pogost, mogoče ga je trenirati in vedno znova je povezan z izboljšanjem psihološkega delovanja." 

Nadalje je pojasnil protislovje: "Če bi bila travma dobesedno shranjena v telesnih tkivih, kot nakazuje priljubljena metafora, bi bilo nenavadno, da bi trening toka imel tako široke učinke pri okrevanju po travmi," je dejal Mannino in nadaljeval: "Tok ni specializirana somatska terapija. Ne cilja ročno na skrite travmatične usedline v mišicah ali fasciji. Če torej tok pomaga ljudem spreminjati travmatične vzorce, potem problem verjetno ni ‘shranjena travma’ v telesu. Veliko verjetneje gre za težavo v načinu, kako možgani napovedujejo nevarnost, varnost, občutek nadzora in delovanje."

Travma je motnja napovedovanja

Avtorji so menili tudi, da je kulturni trenutek primeren za spremembo perspektive.

"Pomemben je tudi čas, saj se je popularna kultura okoli travme spremenila," je opozoril Mannino. "Veliko ljudi danes travmo postavlja v središče svoje identitete. Skrb vzbuja možnost, da metafora shranjevanja 'travme v telesu' nehote krepi identiteto žrtve, zunanji locus nadzora in kronično ponovno aktivacijo bolečih spominov."

"Če je travma predstavljena kot nekaj, kar je zakopano v telesu in mora biti odkrito ter sproščeno, se ljudje lahko počutijo manj opolnomočene," je dodal Mannino. "Če pa travmo razumemo kot motnjo napovedovanja, potem imamo bolj konkretne cilje za ukrepanje."

V članku avtorji travmo na novo opredelijo kot motnjo napovedovanja in ne kot motnjo shranjevanja.

Uporabljajo koncept napovednega kodiranja (predictive coding), po katerem možgani nenehno ugibajo, kaj se bo zgodilo naslednje, na podlagi preteklih izkušenj. V zdravih možganih so te napovedi prilagodljive in se posodabljajo, ko pridejo nove informacije.

Po travmatičnem dogodku pa možgani začnejo pripisovati preveliko težo znakom nevarnosti. To ustvari zelo tog sistem, v katerem možgani povsod pričakujejo grožnje, kar vodi v pretirano budnost in izogibanje. Možgani običajne telesne občutke, kot je hitro bitje srca, napačno interpretirajo kot dokaz neposredne nevarnosti.

Zaradi tega togega sistema napovedovanja možgani izgubijo nekaj, kar znanstveniki imenujejo metastabilnost. Metastabilnost pomeni sposobnost možganov, da tekoče prehajajo med različnimi omrežji in duševnimi stanji. Visoka metastabilnost omogoča kognitivno fleksibilnost, kar pomeni, da se človek zlahka prilagaja novim situacijam.

Travma ujame možgane v ozko, neprožno stanje strahu. Telo v tem procesu deluje kot prenašalec signalov, ki jih možgani napačno interpretirajo, vendar telo samo po sebi ni arhiv travme.

"Glavno sporočilo je opolnomočujoče: travma ni nujno nekaj skritega v tkivih, kar je treba izkopati," je dejal Mannino. "Morda jo je bolje razumeti kot neustrezen sistem napovedovanja." 

Možgani neprestano napovedujejo

Pojasnil je, da možgani ves čas napovedujejo varnost, nevarnost in pomen telesnih občutkov.

"Možgani nenehno napovedujejo, kaj je varno, kaj nevarno, kaj je pomembno, kakšno dejanje je mogoče in kaj pomenijo telesni občutki," je povedal. "Pri travmi lahko te napovedi postanejo toge, pretirano posplošene in usmerjene v grožnjo," je opozoril Mannino. "Oseba morda ne ‘podoživlja’ preteklosti. Njen živčni sistem lahko sedanjost in prihodnost napoveduje skozi prizmo nerazrešene nevarnosti."

To razlikovanje je pomembno za zdravljenje. "Ta razlika je pomembna, ker je shranjevanje zelo težko ciljano področje," je dejal Mannino. "Ne razumemo popolnoma, kako so spomini shranjeni v možganih, kaj šele kako bi bil travmatični spomin dobesedno shranjen v telesu v biološkem smislu. Napovedovanje pa je veliko bolj obvladljiv cilj."

Mannino je poudaril, da psihologija že uporablja orodja, ki vplivajo na napovedovanje, med njimi kognitivno preoblikovanje, terapije izpostavljanja, trening pozornosti in spremembe miselnosti.

"Povprečen človek tega ne bi smel razumeti kot ‘telo ni pomembno’," je dejal. "Telo je absolutno pomembno. Bolečina, drža, dihanje, avtonomni tonus, gibanje, dotik in interocepcija - vse to oblikuje napovedovanje. Toda mehanizem morda ni v tem, da je travma fizično shranjena v mišicah," je nadaljeval Mannino. "Mehanizem je lahko v tem, da telesni signali vstopajo v napovedni sistem možganov in oblikujejo človekova pričakovanja, strahove, izogibanja ali interpretacije nevarnosti."

Stanja toka kot močna intervencija

Da bi pomagali obnoviti mentalno fleksibilnost, avtorji predlagajo, da bi stanja toka lahko delovala kot močna intervencija. Tok nastopi, ko je oseba popolnoma zatopljena v smiselno in zelo zahtevno dejavnost. Takšna stanja lahko sprožijo akcijski športi, igranje glasbe ali izvajanje kompleksnih nalog.

Med tokom se centri za zaznavanje groženj v možganih umirijo, aktivirajo pa se omrežja, povezana z osredotočenostjo in prilagajanjem.

"Najmočnejši dokazi izhajajo iz velike količine skladnih opažanj," je Mannino dejal o povezavi med tokom in okrevanjem po travmi.

Opozoril je na športnike v akcijskih športih, ki se soočajo z visokim tveganjem, vendar pogosto poročajo, da se počutijo uravnovešene in opolnomočene.

"Če bi bila travma preprosto shranjena v telesu zaradi preobremenjujoče izkušnje, potem bi morala ponavljajoča se izpostavljenost nevarnosti zanesljivo poslabševati travmo," je opozoril Mannino. "Vendar tega ne vidimo vedno."

Drugo linijo dokazov predstavljajo intervencije, ki temeljijo na toku in pustolovskih izkušnjah.

"Programi, usmerjeni v voditeljstvo v naravi ali okrevanje od odvisnosti, pogosto pomagajo posameznikom prekiniti toge vedenjske zanke," je pojasnil Mannino. "Tok lahko pomaga zato, ker trenira fleksibilno prehajanje med stanji, občutek nadzora, pozornost in prilagodljivo napovedovanje pod izzivom."

"Najmočnejši teoretični argument je, da tok cilja prav sistem napovedovanja," je dodal Mannino. "Tok spreminja pozornost, motivacijo, občutek nadzora, zaznavanje groženj, procesiranje sebe in pripravljenost na delovanje. Vse to je osrednje pri travmi."

"Če travma vključuje togo napovedovanje groženj, potem lahko tok pomaga tako, da ustvari pogoje, v katerih se živčni sistem izkustveno nauči, da je mogoče izzive varno in učinkovito obvladovati," je dejal Mannino. 

Somatske terapije so vseeno učinkovite

Čeprav avtorji izpodbijajo idejo somatskega shranjevanja, ne trdijo, da terapije, usmerjene v telo, niso učinkovite. Masaže, delo s telesom in dihalne vaje pogosto prinesejo pomembno olajšanje ljudem s travmo. Avtorji zgolj predlagajo drugačno biološko razlago, zakaj ta zdravljenja delujejo.

"Ne smemo zavračati terapevtskih koristi, o katerih poročajo ljudje," je poudaril Mannino. "Delo s telesom, somatske terapije, masaža, akupunktura, dihalne tehnike in sorodne intervencije očitno pomagajo mnogim ljudem. Vprašanje ni, ali pomagajo. Vprašanje je, zakaj pomagajo."

Mannino meni, da lahko iskanje napetega ali bolečega mesta med telesno terapijo v možganih ustvari napako napovedovanja.

"Terapevt najde mesto bolečine, napetosti ali nenavadnega občutka," je pojasnil. "Možgani morajo nato interpretirati ta signal: ‘Kaj povzroča to?’"

Ker sta občutek in čustvo povezana, lahko možgani ustvarijo spomin ali pripoved, ki pojasni telesni občutek. "To ne pomeni, da je bil spomin dobesedno shranjen v tej mišici," je dejal Mannino. "Lahko pomeni, da je občutek ustvaril napako napovedovanja, možgani pa so poiskali predhodni model, razlago ali povezani čustveni spomin."

Po njegovem mnenju ta perspektiva odpira vrata boljšim znanstvenim vprašanjem. "Ali terapevtski učinek izvira iz dotika? Iz sprostitve? Iz aktivacije parasimpatičnega živčnega sistema? Iz medosebne usklajenosti? Iz človeške povezanosti? Iz povečane interoceptivne zavednosti? Iz spreminjanja napovedi grožnje? Iz odnosa med terapevtom in klientom?" se sprašuje Mannino.

"Cilj ne bi smel biti odstraniti delo s telesom iz okrevanja po travmi. Cilj je pravilno razumeti mehanizem, da bi lahko izboljšali intervencije."

Vir: Psypost