Ko govorimo o ADHD, navadno pomislimo na težave s pozornostjo, impulzivnostjo, nemirom in organizacijo. Toda vse več raziskav kaže, da je pri velikem delu ljudi z ADHD v zgodbo vpleten še en dejavnik: njihova notranja biološka ura je zamaknjena proti večeru.
Po podatkih, ki sta jih zbrala kanadska zdravnika Brandon Luu z Queen's University in Nicholas Fabiano z University of Ottawa, se zamaknjen ritem spanja in budnosti pojavlja pri do 78 odstotkih ljudi z ADHD. Težave s spanjem so še pogostejše - prizadele naj bi do 80 odstotkov odraslih in do 82 odstotkov otrok z ADHD.
Ko telo misli, da je večer pozneje
Vsak človek ima približno 24-urno notranjo uro oziroma cirkadiani ritem. Ta med drugim določa, kdaj postanemo zaspani, kdaj se zbudimo ter kako se čez dan spreminjajo hormoni, telesna temperatura in budnost.
Eden pomembnih kazalnikov te ure je melatonin. Telo ga začne izločati zvečer, ko se pripravlja na spanje.
Pri ljudeh z ADHD se ta signal pogosto pojavi pozneje. Raziskave, ki jih povzemata Luu in Fabiano, kažejo, da se začetek večernega porasta melatonina pri otrocih z ADHD v povprečju pojavi približno 45 minut pozneje, pri odraslih pa približno 90 minut pozneje. (PubMed Central (PMC))
To pomaga pojasniti nekaj, kar številni ljudje z ADHD dobro poznajo: zvečer preprosto niso zaspani takrat, ko bi glede na šolske, službene ali družinske obveznosti morali iti spat. Zjutraj pa morajo vstati ob času, ki ga določa okolica, ne njihova biološka ura.
Posledica je lahko kronično pomanjkanje spanja ali življenje v nekakšnem stalnem 'mini jet lagu'.
Ne gre samo za melatonin
Zamik se kaže tudi pri drugih bioloških znakih.
Pri ADHD so raziskovalci opazili poznejši in bolj sploščen dnevni ritem kortizola, hormona, katerega koncentracija se normalno spreminja skozi dan. Nekatere raziskave so poročale tudi o manjši češariki - drobni strukturi globoko v možganih, ki proizvaja melatonin - ter o manj izrazitem dnevnem nihanju nekaterih genov, povezanih z notranjo uro.
To še ne pomeni, da je ADHD preprosto 'motnja spanja'. Avtorja predlagata nekaj bolj previdnega: pri pomembni podskupini ljudi z ADHD bi lahko bila motnja cirkadianega ritma pomemben del njihovega stanja.
Kaj ima svetloba s tem?
Na našo notranjo uro zelo močno vpliva svetloba.
Jutranja svetloba možganom sporoča, da se je dan začel, in lahko notranjo uro postopoma premakne na zgodnejši čas. Močna svetloba pozno zvečer pa lahko naredi nasprotno.
Zato je zanimivo, da so raziskave pri otrocih in odraslih z ADHD pokazale, da lahko jutranja terapija z močno svetlobo in ustrezno časovno odmerjen melatonin premakneta cirkadiani ritem na zgodnejši čas. Nekateri zgodnji podatki kažejo tudi povezavo med takšnim premikom in zmanjšanjem simptomov ADHD.
Kako bi bilo to videti v praksi?
Luu in Fabiano zato predlagata precej preprost prvi korak: pri ljudeh z ADHD bi morali zdravniki rutinsko preverjati tudi spanje in cirkadiani ritem.
Če kaže, da je notranja ura izrazito zamaknjena, predlagata pristop, ki se najprej osredotoča na vedenje in okolje: čim bolj stalen čas jutranjega vstajanja, dovolj močne svetlobe zjutraj, manj močne svetlobe in zaslonov zvečer ter reden urnik spanja, obrokov, telesne dejavnosti in drugih vsakodnevnih aktivnosti. Pri nekaterih ljudeh z jasno zamaknjenim ritmom pride v poštev tudi nizkoodmerni melatonin.
Pri melatoninu pa 'več' ne pomeni nujno 'bolje'. Ker se pri urejanju cirkadianega ritma uporablja kot časovni signal za notranjo uro, je pomembno tudi kdaj ga človek vzame. Zato je smiselno čas in odmerek, zlasti pri otrocih ali ob drugih zdravilih, določiti z zdravstvenim strokovnjakom.
Up to 78 percent of people with ADHD have a body clock that runs late, and moving that clock earlier has been linked to fewer ADHD symptoms. A 2025 paper by two Canadian doctors pulled the evidence together and laid out a treatment plan.
— Anish Moonka (@anishmoonka) September 22, 2026
Melatonin, the hormone that tells your… pic.twitter.com/oePd80ONS0
