Nova psihološka raziskava kaže, da bi lahko prav pretirana potreba po popolnosti predstavljala nevarno povezavo med narcističnimi osebnostnimi lastnostmi in simptomi obsesivno-kompulzivne motnje (OKM). Ključni problem ni v visokih ciljih samih po sebi, temveč v bolečem občutku, da svojih idealov nikoli ne dosežemo.
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Personality and Individual Differences, razkriva, da je za ljudi z izraženimi narcističnimi lastnostmi prav razkorak med pričakovanji in realnostjo tisti sprožilec, ki lahko vodi v vsiljive misli in kompulzivno vedenje.
- Obsesije so vsiljive, neželene misli, ki povzročajo tesnobo, kompulzije pa ponavljajoča se dejanja, s katerimi skušamo to tesnobo zmanjšati.
Narcizem ni enoznačen pojem
Narcizem pogosto povezujemo z egoizmom in samovšečnostjo, vendar psihologija razlikuje med dvema oblikama narcizma.
Grandiozni narcizem vključuje občutek večvrednosti, potrebo po občudovanju in prepričanje o lastni izjemnosti. Po drugi strani pa se ranljivi narcizem kaže kot krhka samopodoba, močna negotovost in izjemna občutljivost na kritiko.
Skupno obema oblikama je obsesivno prizadevanje za popolno samopodobo - podobo, ki jo je v resničnem življenju skoraj nemogoče ohraniti.
Ko perfekcionizem postane problem
Perfekcionizem sam po sebi ni nujno slab. Psihologi razlikujejo med:
- zdravim (prilagodljivim) perfekcionizmom, ki pomeni visoke cilje in motivacijo,
- ter nezdravim (neprilagodljivim) perfekcionizmom, ki ga zaznamujejo stalna samokritičnost, strah pred napakami in občutek neuspeha.
Raziskovalci so se osredotočili prav na ta drugi tip. Posebej jih je zanimal t.i. občutek razkoraka, torej notranji občutek, da nikoli nismo dovolj dobri, ne glede na trud ali dosežke.
Kako so raziskovali povezavo?
V raziskavi je sodelovalo 214 odraslih prebivalcev Brazilije, starih od 19 do 78 let. Udeleženci so izpolnili vprašalnike, ki so merili stopnjo narcizma, različne vidike perfekcionizma ter prisotnost obsesivnih misli in kompulzivnega vedenja.
Rezultati so pokazali, da visoki standardi sami po sebi niso problem. Prav tako ni težava želja po urejenosti ali redu. Težava nastane, ko posameznik stalno doživlja, da svojih idealov ne dosega.
Pri grandioznem narcizmu so obsesivni simptomi nastali predvsem takrat, ko se je posameznik soočil z dejstvom, da resničnost ne potrjuje njegove idealizirane samopodobe. Takrat se pojavijo vsiljive misli, povezane z občutkom krivice, neuspeha ali pomanjkanja priznanja.
Pri ranljivem narcizmu pa so bile povezave vseskozi močnejše. Ti posamezniki namreč pogosteje doživljajo občutek sramu, strah pred zavrnitvijo, in kronični občutek, da niso dovolj dobri.
Raziskava je tako pokazala, da prav pri skupini ranljivih narcisov pogosto služijo kompulzivna vedenja (rituali, preverjanje, ponavljanje) kot poskus obvladovanja tesnobe, ki jo povzroča občutek nepopolnosti.
Pomembne posledice za psihoterapijo
Ugotovitve imajo pomembne praktične posledice.
Kažejo, da pri ljudeh z narcističnimi lastnostmi ni dovolj zdraviti le simptomov OKM, temveč je treba nasloviti tudi njihov odnos do perfekcionizma.
Terapevtsko delo bi se tako lahko osredotočilo na zmanjševanje pretirane samokritičnosti, sprejemanje nepopolnosti in postopno zmanjševanje notranjega pritiska, da morajo biti vedno idealni.
Paradoksalno je ravno perfekcionizem - lastnost, ki jo mnogi narcistični posamezniki vidijo kot svojo moč - glavni vir njihovega notranjega trpljenja.
Narcizem kot notranja stiska
Narcizem pogosto dojemamo kot lastnost, ki škoduje drugim. Ta raziskava pa pokaže še drugo plat: škodo, ki jo ti posamezniki povzročajo sami sebi.
Nenehen pritisk, da mora biti popoln, ustvarja notranje okolje, v katerem cvetijo tesnoba, vsiljive misli in ritualno vedenje.
Raziskovalci zaključujejo, da je zmanjševanje razkoraka med pričakovanji in realnostjo eden ključnih korakov k boljšemu duševnemu zdravju - ne le pri OKM, temveč tudi pri razumevanju notranjega sveta narcističnih osebnosti.
Vir: PsyPost
Preberite si tudi: 7 znakov, da imate opravka s prikritim (ali ranljivim) narcisom