Nova raziskava razkriva zaskrbljujočo razširjenost spolne prisile in odpira vprašanje odgovornosti moških.
Ko govorimo o spolnem nasilju nad ženskami, se pogosto pojavi ugovor: "Ne vsi moški." Kar seveda drži. Niso vsi moški nasilni in niso vsi storilci spolnega nasilja. Toda takšen odziv pogosto preusmeri pozornost z izkušenj žensk na potrebo moških, da se branijo pred posploševanjem.
Pomembnejše vprašanje je, kako razširjeno je spolno prisilno vedenje, zakaj ga družba pogosto dopušča in kaj lahko storimo, da ga preprečimo.
Nova raziskava ponuja nekaj pretresljivih odgovorov.
Študija s šokantnimi izsledki
Psihologa Lucia F. O’Sullivan in Scott T. Ronis z Univerze New Brunswick sta leta 2026 v reviji Journal of Interpersonal Violence objavila raziskavo o spolno prisilnem vedenju moških.
V anonimni raziskavi je sodelovalo 2.689 moških iz ZDA in Kanade, starih od 18 do 34 let.
Raziskovalca sta preučevala, katere strategije moški uporabljajo, da bi dosegli spolni odnos z žensko, za katero vedo, da si ga ne želi oziroma vanj ni privolila. In ugotovitve so bile zaskrbljujoče.
Kar 95,1 % sodelujočih moških je poročalo, da so v zadnjih štirih letih uporabili vsaj eno od 36 obravnavanih strategij spolne prisile.
Te strategije so vključevale različne oblike vedenja, od vztrajnega prepričevanja in manipulacije do izkoriščanja družbenega položaja, izolacije ženske, groženj in fizičnega nasilja.
- Med pogosteje navedenimi strategijami so bile:
- Vztrajno dotikanje in poljubljanje ženske kljub njenemu zavračanju.
- Ponavljajoče se prošnje za spolni odnos.
- Vključevanje prijateljev, da bi pomagali prepričati žensko.
- Zavajanje ženske glede njenih želja ali namer.
- Ustvarjanje okoliščin, v katerih je bila ženska izolirana od drugih.
- Postopno stopnjevanje verbalnega ali fizičnega pritiska.
Raziskovalca sta ugotovila tudi, da je 37,4 % sodelujočih poročalo o uporabi vsaj ene od dvanajstih posebej nasilnih strategij, ki so vključevale resnejše oblike prisile, groženj ali fizičnega nasilja.
To so podatki, ki zahtevajo resen družbeni odziv.
Raziskava v nadaljevanju opozarja, da so lahko vedenja, s katerimi moški pritiskajo na ženske za spolne odnose, precej bolj razširjena, kot si želimo priznati. Posebej skrb vzbujajoče je, da se nekatera takšna vedenja v družbi še vedno obravnavajo kot običajen del zapeljevanja.
Vztrajanje po zavrnitvi, prepričevanje, ustvarjanje občutka krivde ali izkoriščanje ranljivosti druge osebe se lahko predstavljajo kot romantična vztrajnost, čeprav lahko pomenijo poseganje v njeno pravico do svobodne odločitve.
Privolitev, dosežena s prisilo, ni svobodna privolitev.
Problem je tudi njegovo opravičevanje
Spolno nasilje ne obstaja ločeno od družbenega okolja. Obstaja v kulturi, ki včasih zmanjšuje resnost spolnega nadlegovanja, opravičuje vztrajanje po zavrnitvi in odgovornost za nasilje prelaga na ženske.
Kolikokrat slišimo, da je moški 'samo vztrajal', da je ženska 'pošiljala mešane signale' ali da bi morala 'jasneje povedati ne'? Takšni odzivi lahko zabrišejo odgovornost tistega, ki izvaja pritisk. Odgovornost za spoštovanje meja druge osebe je na vsakem posamezniku.
Odsotnost jasnega nasprotovanja še ne pomeni privolitve. Prav tako predhodna naklonjenost, poljubljanje ali pretekli spolni odnosi ne pomenijo samodejnega soglasja za nadaljnjo spolno aktivnost.
Spolni odnos mora temeljiti na svobodni, prostovoljni in vzajemni privolitvi.
Raziskava O’Sullivan in Ronisa odpira pomembno vprašanje: koliko vedenj, ki jih družba še vedno dojema kot običajne načine osvajanja, v resnici temelji na pritisku, manipulaciji ali nespoštovanju spolne avtonomije žensk?
Njene ugotovitve zahtevajo nadaljnje raziskovanje, predvsem pa resen razmislek o družbenih normah, vzgoji in razumevanju privolitve.
Preprečevanje spolnega nasilja ni izključno odgovornost žensk, ki se morajo pred njim zaščititi. Odgovornost nosijo predvsem storilci, pomembno vlogo pa imajo tudi ljudje in institucije, ki lahko takšno vedenje preprečujejo.
