Študija razkriva, da imajo spolni sadisti zelo drugačne možgane.
Nedavna študija, objavljena v reviji Journal of Psychiatric Research, razkriva, da imajo moški, ki so zagrešili spolno sadistična kazniva dejanja, povečano količino možganskega tkiva na področjih, odgovornih za obdelavo vidnih informacij in razumevanje misli drugih ljudi.
Te anatomske razlike ponujajo biološki vpogled v skrajno obliko nasilja. Telesne značilnosti možganov, ki so jih prepoznali raziskovalci, bi lahko v prihodnje pomagale zdravstvenim in pravnim strokovnjakom pri boljšem razumevanju in ocenjevanju motivov za huda spolna kazniva dejanja.
Družbeni vpliv teh kaznivih dejanj je ogromen. Ministrstvo za pravosodje Združenih držav Amerike poroča o več kot pol milijona žrtev spolnih napadov vsako leto. Storilce teh dejanj vodijo zelo različni motivi, zato predstavljajo raznoliko in kompleksno skupino za raziskovanje.
Spolni sadizem
Spolni sadizem je psihiatrična motnja, pri kateri oseba doživlja spolno vzburjenje in zadovoljstvo ob povzročanju telesne ali čustvene bolečine drugi osebi. Kadar se takšna želja uresniči brez privolitve, pogosto vodi v uničujoče nasilje in dolgotrajne travme žrtev.
Kazenskopravni sistem takšna dejanja strogo kaznuje, pogosto z daljšimi zapornimi kaznimi.
Le omejene raziskave
Psihološke značilnosti storilcev takšnih kaznivih dejanj so bile obsežno dokumentirane. O biološkem ozadju motnje pa je bilo doslej znanega le zelo malo.
Forenzična okolja, kot so zapori, pa strogo nadzorovana, zato je vanje težko vnesti napredno medicinsko opremo za slikanje možganov zapornikov.
Posamezniki se lahko tudi neradi vključijo v raziskave v skupnosti zaradi strahu pred razkritjem nezakonitega vedenja. Prejšnje raziskave so temeljile na fizioloških testih, kot je merjenje vzburjenosti ob ogledu slik nasilja. Funkcionalne slikovne študije, ki merijo pretok krvi v možganih za spremljanje aktivnosti, so pokazale nenavadne odzive v možganskih regijah, povezanih s čustvi in empatijo.
Te zgodnejše študije so merile možgane v aktivnem stanju. Niso pa mogle ugotoviti, ali se dejanska fizična struktura možganov pri teh osebah razlikuje. Kar se je spremenilo s študijo Carle L. Harenski, raziskovalke The Mind Research v novi Mehiki.
Prva študije te vrste
Omenjena raziskovalka je vodila skupino, ki je preučevala prav možganske fizične strukture storilcev spolnega sadizma.
Harenski in sodelavci so želeli preslikati nevrobiologijo hudih spolnih kaznivih dejanj ter ugotoviti, ali psihološko diagnozo spremljajo tudi značilne telesne posebnosti. Njihov cilj je bil preveriti, ali so ta specifična vedenja povezana z inherentnimi strukturnimi razlikami v možganih.
Za izvedbo študije je raziskovalna skupina uporabila mobilni magnetnoresonančni (MRI) skener. Ta velika naprava uporablja močna magnetna polja za ustvarjanje podrobnih slik notranjosti telesa. Skener so prepeljali neposredno v državne zapore in varovano terapevtsko ustanovo v Združenih državah.
Raziskovalci so k sodelovanju povabili 232 zaprtih moških. Natančno polovica jih je bila obsojena za eno ali več spolnih kaznivih dejanj. Druga polovica ni imela zgodovine obsodb za spolna kazniva dejanja, čeprav je bila večina obsojena za druga nasilna dejanja, kot sta napad ali rop.
Udeleženci so morali izpolnjevati stroge kriterije za vključitev v raziskavo. Zahtevan je bil vsaj bralni nivo četrtega razreda osnovne šole in inteligenčni količnik 70 ali več. Raziskovalci so izključili tudi osebe z zgodovino psihotičnih motenj ali resnih bolezni osrednjega živčnega sistema.
Nato so morali določiti, kateri izmed spolnih prestopnikov dejansko izpolnjujejo kriterije za spolni sadizem. Uporabili so specializirano klinično lestvico, ki temelji na podrobni institucionalni dokumentaciji in poročilih s kraja zločina. Dva neodvisna ocenjevalca sta vsakega udeleženca ocenila glede na vedenjske kazalnike, kot so uporaba psihološkega mučenja, pretirano fizično nasilje ali ritualno vedenje med kaznivim dejanjem.
19 udeležencev je doseglo formalni prag za diagnozo spolnega sadizma. To je predstavljalo približno 16 % skupine spolnih prestopnikov. Raziskovalci so nato primerjali možganske posnetke teh devetnajstih moških z moškimi, ki so zagrešili spolna kazniva dejanja brez sadističnih značilnosti, ter z moškimi brez spolnih kaznivih dejanj.
Jasne biološke posebnosti
Harenski in njena ekipa so za analizo možganskih slik uporabili dve različni analitični tehniki in obe sta pokazali povsem enake anatomske razlike.
Moški z visoko stopnjo spolnega sadizma so imeli povečan volumen sive možganovine v posteriorni temporalni skorji, regiji v zadnjem in stranskem delu možganov. To področje ima ključno vlogo pri socialni kogniciji, empatiji in sposobnosti razlikovanja med seboj in drugimi. Temporoparietalno stičišče je močno vključeno tudi v proces mentalizacije, torej presojanja misli in občutkov drugih ljudi.
Možganske slike so pokazale tudi povečan volumen sive možganovine v fuziformnem girusu pri moških s spolnim sadizmom. Fuziformni girus se nahaja na spodnji strani možganov in je predvsem odgovoren za višje vidno procesiranje, vključno s prepoznavanjem obrazov in telesnih izrazov.
Ekipa pa je ugotovila še večji volumen tkiva v putamnu, okrogli strukturi globoko v središču možganov. Putamen pomaga uravnavati gibanje in vpliva na različne oblike učenja. Sodeluje tudi pri uravnavanju senzoričnih in motoričnih vidikov zaznavanja bolečine.
Raziskave se nadaljujejo
Prihodnje raziskave bodo morale natančno raziskati, kako se te strukturne razlike razvijejo.
Znanstveniki upajo, da bodo ugotovili starost, pri kateri se spremembe sive možganovine prvič pojavijo. Prav tako želijo preučiti, kako te fizične razlike neposredno vplivajo na specifične kognitivne procese, ki vodijo do spolno agresivnega vedenja.
Vir: PsyPost
Preberite si tudi: Kaj manjka v psihopatskih možganih? Znanstveniki prišli na sled presenetljivemu odkritju