Dolga desetletja je bila disociacija velika skrivnost. Ljudje so o njej pripovedovali, psihiatri so jo opisovali, psihoterapevti so jo srečevali v svojih ambulantah, toda pogosto je ostajalo vprašanje: Ali lahko to, kar ljudje opisujejo, vidimo tudi v možganih?
Prav to vprašanje si že vrsto let zastavlja kognitivna nevroznanstvenica dr. Lauren Lebois, ki na Harvard Medical School in McLean Hospital raziskuje nevrobiologijo travme in disociacije.
V podkastu Being Well je poudarila, da je nevroznanost v zadnjih dveh desetletjih naredila velik korak naprej. Danes lahko raziskovalci s pomočjo funkcionalne magnetne resonance spremljajo, kako se možgani odzivajo, ko človek podoživlja travmatične spomine.
To ne pomeni, da lahko na možganski sliki ’vidimo travmo’, lahko pa opazujemo, kako različni deli možganov sodelujejo, ko človek doživlja različne oblike posttravmatskih simptomov.
PTSM - ko možgani pritisnejo na plin
Lauren Lebois je nato opisala raziskave, v katerih so ljudi prosili, naj vnaprej posnamejo pripoved o svoji travmatični izkušnji. Med slikanjem možganov so nato poslušali svoj lastni posnetek.
Pri ljudeh s klasično posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) se je vedno znova pokazal podoben vzorec:
- Močno se je aktivirala amigdala - možganska struktura, ki sodeluje pri zaznavanju nevarnosti in sprožanju obrambnih odzivov.
- Hkrati so bili manj dejavni deli prefrontalne skorje, ki sicer pomagajo uravnavati čustvene odzive.
Lauren uporabi zelo preprosto primerjavo: “Kot bi v avtomobilu močno pritisnili na plin, zavore pa bi skoraj odpovedale.”
Posledica je občutek, ki ga ljudje s PTSM pogosto opisujejo: telo je preplavljeno, srce razbija, mišice se napnejo, človek pa ima občutek, da se nevarnost dogaja tukaj in zdaj, čeprav posluša le posnetek dogodka iz preteklosti.
Disociacija - ko možgani pritisnejo na zavoro
Pri ljudeh z izrazito disociativnimi simptomi pa raziskovalci opazijo skoraj nasprotno sliko.
- Namesto pretirane dejavnosti amigdale se močneje aktivirajo predeli prefrontalne skorje. Kot da bi možgani preveč pritisnili na zavoro.
Lauren Lebois pravi, da se to lepo ujema s tem, kar ljudje opisujejo: “Namesto občutka popolne preplavljenosti se pojavi otopelost. Namesto močnega strahu občutek oddaljenosti. Namesto burnega čustvenega odziva občutek, kot da človek vse skupaj opazuje od daleč. Telo ni več pripravljeno na boj ali beg. Kot da bi živčni sistem skušal zmanjšati intenzivnost doživljanja tako, da začasno utiša nekatere njegove dele.”
DIM - isti možgani, različni vzorci
Morda najbolj zanimive pa so raziskave ljudi z disociativno identitetno motnjo (angleško DID, slovensko DIM).
Lauren Lebois nato predstavi delo nizozemske raziskovalke prof. Simone Reinders, ki je uporabila enak raziskovalni pristop. Tudi ljudje z DIM so med slikanjem poslušali pripoved o svoji travmatični izkušnji. Razlika je bila v tem, da so jo poslušali v različnih disociativnih stanjih.
V enem stanju so bili bolj povezani s travmatičnim spominom in so ga doživljali kot svojega. V drugem pa so ga doživljali bolj odmaknjeno, kot da se je zgodil nekomu drugemu.
Rezultati so bili presenetljivi, saj so pri isti osebi raziskovalci opazili dva različna vzorca možganske aktivnosti:
- Ko je bila oseba bolj čustveno povezana s spominom, so možgani kazali vzorec, podoben klasični posttravmatski stresni motnji – kot da je pritisnjen plin.
- Ko pa je bil spomin doživet bolj odmaknjeno, so prevladovali vzorci, značilni za disociativni podtip PTSM-ja - kot da so močno pritisnjene zavore.
To je eden od razlogov, zakaj Lauren Lebois disociativne identitetne motnje ne razume kot nekaj povsem ločenega od PTSD. Po njenem mnenju gre za različne načine, kako se lahko isti obrambni sistem odziva na travmatične spomine.
Raziskave so jasne
Kaj pa pogost očitek, da se ljudje z disociativnimi identitetami le pretvarjajo? Tudi to vprašanje je skozi zgodovino spremljalo raziskovanje disociativne identitetne motnje, namreč:
- Ali ljudje svoje simptome igrajo?
- Ali jih nezavedno ustvarijo terapevti?
- Ali gre zgolj za zelo prepričljivo igro vlog?
Lauren Lebois predstavi zanimivo skupino raziskav, ki skušajo odgovoriti prav na ta vprašanja.
V njih so sodelovali tudi igralci oziroma prostovoljci, ki so jih raziskovalci podrobno poučili o disociativni identitetni motnji in jih prosili, naj jo čim bolj prepričljivo odigrajo. Če bi šlo res le za igro, bi pričakovali podobne možganske vzorce. Toda raziskave tega niso pokazale. Možganska aktivnost ljudi, ki so motnjo simulirali, se je dosledno razlikovala od aktivnosti ljudi z dejansko postavljeno diagnozo DIM.
With support from @ISSTD https://t.co/nsRUmCoScQ
— Simone Reinders (@AATSReinders) March 23, 2024
Možgani ne pripovedujejo celotne zgodbe
Lauren Lebois večkrat poudari še nekaj, kar se zdi zelo pomembno.
“Možganske slike same po sebi ne povedo, kako človek trpi. Ne povedo, kaj se mu je zgodilo. Ne povedo, kako doživlja svoje življenje. To lahko pove le človek sam. Nevroznanost pa lahko pomaga razumeti, da njegovo doživljanje ni namišljeno. Ima svoje zakonitosti. To, kar človek opisuje z besedami, se vidno odraža v načinu, kako njegovi možgani organizirajo odziv na nevarnost. Morda je prav zato raziskovanje disociacije v zadnjih letih tako pomembno. Ne zato, ker bi morali ljudje svoje trpljenje dokazovati z možganskimi slikami. Ampak zato, ker nam te raziskave pomagajo razumeti, da je disociacija resničen, merljiv in predvsem globoko človeški način prilagajanja na izkušnje, ki so bile nekoč pretežke, da bi jih lahko doživeli drugače.”
Vir: Premisli si
