Tisti, ki se vsaj za pokušino spozna na fotografijo, je brez dvoma že kdaj naletel na uspehe in delo priznanega fotografa Matjaža Tančiča. Tridesetletnik je namreč leta 2013 prejel prestižno nagrado za najboljšega 3D-fotografa na svetu, obenem pa je s svojo angažiranostjo v svetu fotografije prodrl tudi prek meja tradicionalno izredno zaprte Severne Koreje.
Pretekli teden smo ga sicer ujeli na snemanju oddaje TOP4 s Tjašo Kokalj, kjer smo z njim spregovorili o njegovih vtisih in delu, ki ga je le hip zatem ponovno vodilo v deželo Bližnjega vzhoda.
Story: Poleti ste bili na kratko v Sloveniji, sicer živite v Pekingu, kajne? Kako dolgo že?
Zdaj že dobra tri leta. Od nekdaj sem veliko potoval, tudi pred izkušnjo v Pekingu sem študiral v Londonu, zato mi ta selitev ni bistveno spremenila življenja. Razen mogoče tako, da sem ugotovil pomembnost vsakodnevnih izzivov, spoznavanja novih ljudi, možnosti, da vsak dan slikaš na novi lokaciji, novih spoznanj ... Tujina ti da veliko širine, ker se pred tem pravzaprav ne zavedaš, koliko je še nepoznanih stvari, ki se jih lahko naučiš. Po drugi strani pa sem ugotovil tudi, da se rad vsako poletje vrnem v Slovenijo. Da je pravzaprav to postala prioriteta in da se bom vedno potrudil, da bom življenje v tujini uskladil z vrnitvami v Slovenijo. Tu mi je všeč in tega si želim.
Story: V času, ki ste ga preživeli tu, pa ste za Playboy slikali tudi tekmovalke oddaje TOP4, kajne?
Vsako leto, ko se vrnem v Slovenijo, poskrbim, da tukaj kaj ustvarim. Nikoli ne pridem le na dopust, ampak je vedno delavno, saj se s prijatelji, ustvarjalci dogovorim za sodelovanja. Ko so me letos ponovno povabili v oddajo, sem z veseljem rekel da, ker je bilo že lani zelo zabavno. Je poseben izziv, pri katerem se drug od drugega veliko novega naučiš. Izkušnja je bila zelo pozitivna in pravzaprav še boljša kot lani, saj so bile tekmovalke zelo v redu, oddaja ima letos še boljši koncept, prav tako pa smo bili kratki in jedrnati pa še dober rezultat smo naredili.
Story: In čeprav tekmovalke niso bile običajni modeli za Playboy, kajne?
Ja, res je. Tekmovalke so bile različnih starosti, karakterjev in oblin, ampak so bile vse zelo fotogenične. Čeprav niso bile vse 'material' za Playboy, je večina tekmovalk imela zelo dobro energijo in z večino smo naredili zares dobre fotografije. Je pa seveda stvar uredniške politike Playboya, katera je primerna in katera ne. Meni kot portretnemu fotografu mi je bilo super z vsemi.
Story: Glede na to, da ste verjetno precej vajeni kitajskih modelov pred objektivom, ki navadno veljajo za zelo odprte in svobodomiselne, je bilo delo s Slovenkami in pravzaprav neprofesionalnimi manekenkami poseben izziv?
V resnici niti ne. Pričakoval sem, da bo veliko težje. Da bodo bolj sramežljive. Tudi ko so izvedele, da se bodo slikale za Playboy, pravzaprav niso bile šokirane in so se vse kar strinjale in sodelovale. Sicer pa, glede na to, da smo delali naslovnico, fotografije niti ne smejo pokazati preveč. Gre za prikrito goloto, zato so me presenetila vprašanja nekaterih, ki so želele pokazati še več. Nekaterim sem med slikanjem tudi namignil, ko jim je kaj preveč 'ven padlo'. (smeh)
Story: Verjetno pa je slikanje za tako priznano revije, kot je Playboy, tako za model kot tudi za fotografa poseben izziv ...
Pred dvema letoma sem že fotografiral za Playboy, ko smo z Manjo Dobrilovič delali 3D-editorial. Tudi Manja je bila na začetku zelo zadržana in prestrašena, kar je tudi v meni najprej vzbudilo malo strahu, ali bomo stvar lahko resnično tako dobro izpeljali. Ampak ko se je Manja sprostila, se je resnično odlično izkazala in še danes velja, da je bil to eno izmed mojih najkrajših fotografiranj. Imeli smo super lokacijo, dobro luč in Manja je bila odlična. Ampak tega nikoli ne veš vnaprej. Ko sem videl dekleta TOP4, sem si najprej rekel, ojoj, ampak me je potem v resnici vsaka pozitivno presenetila. Ni pomembno, za kakšen medij gre, gre za energijo med fotografom in modelom ter to, koliko je model naravno talentiran.
Story: Torej ne bi mogli določiti neke narodnosti, ki je pred objektivom bolj sproščena kot druga? V fotografiji torej stereotipov ni?
Nikakor! Tu ne gre niti za spol, ali za to koliko je človek lep. Ni recepta za to, kako se pride do naravne fotogeničnosti. Nekdo je, nekdo ni. In tega ne boš vedel, dokler ne boš pogledal skozi fotoaparat. Lahko je direktor, lahko je snažilka ... Direktorji so ponavadi veliko bolj vajeni fotoaparatov, ampak to še ne pomeni, da so zaradi tega bolj fotogenični. Mogoče snažilka, ki je ponavadi nihče ne vidi in je bolj sramežljiva, ko jo pa pogledaš skozi fotoaparat, je videti nenormalno dobro. Da neki pogled, neko širino, da nekaj več, kot vsaka druga oseba.
Story: Sicer pravite, da se učite tudi kitajsko. Kako pa na Kitajskem usmerjate manekenke? Pol v angleščini, pol v kitajščini?
Kitajsko se učim že ves čas, kar živim tam. Znam naročiti hrano, taksi in druge osnovne zadeve, brez dvoma pa bo letošnja investicija v moje znanje taka, da se bom za en mesec odpravil na podeželje z namenom, da bi poglobil svoje znanje. V mestu me vedno kaj zmoti, ali pijača s kolegi ali kakšno fotografiranje ... Sicer pa imam navadno ob sebi na snemanjih asistenta, ki govori kitajsko in angleško ter se potem tako sporazumemo. Sicer pa, če je model dober, ti ni treba veliko govoriti.
Story: Pravite, da je motivacija modela pomemben del vašega poklica - kako težko pa pravzaprav je in kakšne metode ponavadi uporabite?
Podobno kot pri prejšnjem vprašanju je tudi tu. Če je model dober, v resnici ni potrebno veliko motivacije, ker mora biti model že sam dovolj zmotiviran. Če pa delaš portrete nekih običajnih ljudi, moraš z njimi vzpostaviti neki odnos. Če vidiš, da je nekdo sramežljiv, si moraš vzeti čas, z njim vzpostaviti odnos, vržeš kakšno debato, spiješ kavo, vprašaš o njihovem življenju, da jih spoznaš prek pogovora o nečem, kar jim je znano.
Story: Sicer pa ste se pred kratkim vrnili v Peking. Kaj pripravljate tokrat?
Res je. Tudi tokrat pripravljam veliko. Prva zadeva je, da sem se 24. septembra vrnil v Severno Korejo, kjer sem pripravil razstavo. V Pekingu bo zdaj potekal Bejing design week, ki velja za zelo pomemben dogodek s področja dizajna, arhitekture in umetnost. Tam pripravljam urbanistično tematiko in novo razstavo. Veliko zanimivih projektov je, med drugim tudi vojaška parada, ki je bila v začetku preteklega meseca, in zanimivo je, kako je vse to videti, ker ko se Kitajci lotijo česa podobnega, je vedno videti popolnoma nerealno.
Story: Sicer pa ste si v Pekingu že popolnoma oblikovali življenje. Kako dolgo ste potrebovali za to, da ste se asimilirali?
Pravzaprav je bilo neverjetno hitro. Ko sem bil prvič tam, ko sem imel razstavo, sem dobil dober občutek, občutil sem dobro energijo mesta. V resnici sem v treh mesecih tam dobil več prijatelje in izkušenj kot v treh letih v Londonu. Kitajska me je presenetila z vseh vidikov. Tako kot ti tudi jaz nisem ničesar vedel o Kitajski, preden se nisem odpravil tja, in sem o njej imel samo neka stereotipna pričakovanja. Res je zanimiva dežela, ki me je dobro sprejela, in jaz sem se nanjo hitro navadil. Za zdaj kar vidim, da bi lahko še nekaj časa kombiniral med Slovenijo in Kitajsko, seveda s kakšnimi vmesnimi postanki v kateri drugi državi.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije osebni arhiv, arhiv POP TV
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
