Novinar oddaje Preverjeno, večni radovednež in mladi očka ter mož je eden od tistih televizijcev, katerih zgodbe gledalcev nikoli ne pustijo ravnodušnih. Pravi, da življenje prekaša vsak filmski scenarij, zgodbe ljudi pa se ga kljub novinarski kilometrini še vedno dotaknejo. In kaj bi Adi Omerovič počel, če ne bi bil novinar? Bil bi astronavt!
Story: Za oddajo Preverjeno pripravljate ganljive in tragične življenjske zgodbe, se vas po vseh teh letih novinarskega dela še vedno dotaknejo?
Še vedno, vendar drugače kot pred leti. Življenje prekaša vsak filmski scenarij, pa naj bo še kako nepredvidljiv. Ko se pogovarjam s kolegi zdravniki, policisti ali pa novinarji, imamo vsi podobno mnenje o tem, kaj se nas v delavniku dotakne. Z leti in kilometri se naučimo tragedije sprejeti z osebno distanco, ampak to uspe le pri rutinskih ali manj ganljivih zadevah. Na terenu pa vidiš življenje in da, zgodbe, ki jih preverjamo, se me večkrat dotaknejo.
Story: Kaj vas najbolj prizadene?
Zagotovo zgodbe, ki jih pripravljamo v oddaji Preverjeno, kot na primer kršenje otrokovih pravic ali pa ignoranca lačnih in nemočnih. Nemir v srcu je tudi, ko odkrijemo nadutost vodilnih in nemoč revnih, okradenih. Ko dojameš, da bolje ne bo nikoli, a ljudje še vedno upajo. To me bolj prizadene kot pogovor s serijskim morilcem, ko sem se recimo pogovarjal s Silvom Plutom. Sicer pa vedno najbolj prizadenejo novice, ki udarijo kot strela z jasnega, ki te ujamejo nepripravljenega.
Story: Ste kot očka postali še bolj senzibilni, kar se tega tiče?
Očetovstvo je zagotovo še ena od velikih življenjskih šol, ki je verjetno tudi najpomembnejša, a to bom ugotovil, ko bom dedek. Od nekdaj imam otroke za najbolj svete in pomembne člane naše družbe. Po njih bi se morali zgledovati vsi. Otroci vedo, da je vse v kaosu, a so kljub temu veseli in polni življenja, mi odrasli pa vse predalčkamo in se tolažimo, da imamo stvari pod kontrolo, pa nas lahko že manjši čustveni stres čisto sesuje. Vedno doživljam duševni proces, če so otroci del tragične zgodbe.
Story: Novinarstvo ni poklic, ampak način življenja, kako ga usklajujete z družinskim življenjem?
Res je, ni poklic. Radovednost je značaj. Mislim, da imamo vsi v oddaji Preverjeno to zapisano v genih ali v 'softwaru'. Zato sploh ne gre za usklajevanje, takšno je moje življenje, ki me izpopolnjuje in ga nikoli ne bi zamenjal. Moja družina me podpira, brez nje ne bi šlo. Imam srečo, da imam najboljšo ženo na svetu, ki je hkrati tudi moja najboljša prijateljica. Ko otroci zbolijo, je mama vedno ob njih, pa tudi njena mama, tašča Iva, in njen oče, moj tast Karlo. To sta najboljša babica in dedek. Oba sta že v pokoju in vedno se lahko zanesemo na njuno pomoč. Vsak dan prevzameta otroke iz vrtca, vsak dan jima zdravo kuhata, včasih ko sva z ženo v službi, prideta k nam, živita nekaj kilometrov stran. Včasih celo pospravita in nam opereta, ko se nabere preveč vsega. Res imam srečo, upam, da se jima bom lahko kdaj oddolžil za vse.
Story: Celo svojo ljubezen ste spoznali na delavnem mestu. V čem je prednosti tega, da sta z Dašo nekako tudi sodelavca?
Dašo sem sicer poznal že prej, oba sva iz Kranja in sva isti letnik, 1981. Res pa, da brez Pop TV, oziroma kot pravimo popovci, če ne bi bila oba v 'bajti', mogoče nikoli ne bi končala skupaj. Zdaj sva skupaj že osem polnih let in vedno bolj sva zaljubljena, letos sva se tudi poročila. Večno zvestobo sva si obljubila že mnogo prej, poroka pa je bila odličen žur, potrditev, da je v življenju treba uživati v vsakem trenutku. Otroci so si poročni dan zapomnili, bil je dan kot iz sanj.
Story: Sami ste se zelo zgodaj odselili od doma, že kot najstnik organizirali rave partije, za današnje čase ste se torej zelo zgodaj postavili na svoje noge, je bil to plus ali minus?
Ko sem doma izrazil željo, da želim iz gnezda, sta me starša podprla. Naučila sta me leteti, zakaj bi me potem silila, da ostanem v gnezdu? Brez njune podpora nikoli ne bi vzletel, sploh pa ne tako hitro. Hvaležen sem jima in upam, da bom tudi jaz znal otroke naučiti samozavestnega letenja. Zgodba o rave partijih je dolga, ampak na kratko, to je bilo v času zlate dobe Ambasade Gavioli, sredi devetdesetih. Vsi so hodili denar zapravljat na Obalo, pa sem pomislil, zakaj ne bi Umek pa še kdo prišel v Kranj? Imamo dvorano, luči, opremo, preostalo si bom izposodil. Povpraševanje je bilo veliko. In uspelo je, Umek je takrat za tisoč mark prvič rolal v Kranju in kot srednješolec sem čez noč obogatel. To so bili drugi časi, nihče še ni uporabljal mobitelov ali interneta. Na gimnaziji je bila govorilnica in med glavnim odmorom sem klicaril producente, sponzorje in druge. Imel sem 15 let, podjetje pa je vodil prijatelj, ker sem potreboval polnoletno osebo.
Story: Se vam zdi, da so danes mladi tudi sami krivi, da so v stalnem iskanju službe, da do tridesetega ali še dlje živijo pri starših ...?
Problem so starši, ki otrok niso naučili poleteti iz gnezda ali pa zaradi lastnih frustracij, da bodo ostali sami, mlade podzavestno strašijo, da jim v življenju ne bo uspelo. Časi iskanja službe pa so tako ali tako mimo. Najbolje, da si službo ali delovno mesto ustvariš sam, to ekonomsko zakonitost Adama Smitha so nam na ekonomski fakulteti zgodaj razložili, a le redki so jo res razumeli. Le ko veš, da te nekdo potrebuje, imaš neko vrednost, ki jo lahko unovčiš. Vsak posameznik želi zadovoljiti svoje interese. Čakati v vrsti, da te nekdo izbere, je izguba časa in čas je denar. Jaz še nikoli nisem poslal prošnje za delo, pa delam že od srednje šole, ker v tem uživam. Ko sem želel snemati celovečerni film, sem spisal scenarij za film Tu pa tam, prepričeval Mitja Okorna, da ga režira, ker je bil takrat eden od redkih Kranjčanov, ki so imeli kamero. Takrat je snemal skejterske filme. Tri leta pozneje smo dobili dve zlati roli. Medtem sem že začel delati na Kanalu A, ponudil sem ideje, scenarije, vztrajal in prepričal, da sem 'win win' (zmagovalna, op. a.) opcija. Enako je bilo za oddajo Preverjeno, kjer sem se izkušeni ekipi pridružil pred nekaj leti. Še vedno pa sem lastnik podjetja, ki je že večkrat na trgu prodrlo z dobrimi idejami.
Story: Pred kamero ste v malce drugačni vlogi stopili že zelo zgodaj, vas še kdaj zamika kakšna igralska priložnost?
V resnici sem scenarij za Tu pa tam pisal in se filma lotil, ker sem želel igrati, in to nujno v celovečercu. Lik Turčina sem si pisal tako, ker sem se videl na platnu. Nisem pošiljal prošnje drugim filmarjem, ampak sem se lotil lastnega filma brez stricev iz ozadja. Igre sem se lotil zelo resno, študiral sem celo Stanislavskega. Igra mi je najbolj privlačna oblika umetnosti. Še resneje sem se ji posvetil na Akademiji scenskih umjetnosti v Sarajevu, kjer je nekoč študiral tudi Đuro, pa tudi ogromno znanih balkanskih igralcev. Danes vem, da je dobra igra na platnu ali na odru trdo delo, delo v rudniku ni nič v primerjavi s tem, kako dober igralec za vlogo gara. Biti vrhunski v tem poklicu je res spoštovanja vredno. A žal za tak trud premalo plačano.
Story: Je delati z ekipo samih žensk kdaj naporno ali vam tako povsem ustreza?
To je opazka le na videz, včasih se pošalijo, da sem kot petelinček. V resnici pa je v naši redakciji Preverjeno več moških, kot si mislite, le nikoli jih ne vidite, pa so prav tako zelo zaslužni za odlično gledanost. Vsi montažerji so moški, vsi snemalci, tudi vsi asistenti, pa seveda producenti. Mi novinarji smo le vrh ledene gore, ki plava nad gladino.
Story: Če ne bi bili novinar, bi delali kot ...
Astronavt.
Napisala Ana Fetih, fotografije POP TV
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču