Alexis Bledel so v svet mode katapultirale živo modre oči

12. 11. 2015
Deli
Njen zaščitni znak so čudovite modre oči! (foto: Profimedia)
Profimedia

Igralka Alexis Bledel se za kariero v modnem svetu lahko zahvali svojemu prepoznavnemu zaščitnemu znaku - živo modrim očem.

V seriji Midve z mamo je Alexis namesto kave, ki je ne mara, v seriji največkrat srkala šalice napolnjene s čajem ali kokakolo.
Vlogo v akcijski kriminalni komediji Violet & Daisy, v kateri je zaigrala ob Saoirse Ronan, je dobila le zato, ker jo je Carey Mulligan zavrnila.
V kriminalni zgodovinski drami Zarotnica, ki je nastala pod režijsko taktirko velikega Roberta Redforda, je igrala v družbi priznanih hollywoodskih igralcev.
Septembra smo jo lahko gledali v romantični drami Jenny se poroči, v kateri sta s Katherine Heigl igrali lezbični par, ki se hoče poročiti in ki se mora bojevati s predsodki.
Tako zanjo kot za njenega kolega Vincenta Kartheiserja, ki mu je večno zvestobo obljubila junija lani, je to prvi zakon.

"Moj prvi posel je bilo fotografiranje za revijo Seventeen. Šla sem v New York, posnela eno fotografijo in odletela nazaj," se spominja igralka, ki je že za časa študija ves čas delal kot model. In to je počela res uspešno, čeprav se resnici na ljubo ni mogla nikoli pohvaliti z idealnimi telesnimi merami.

Vedno lahko rečeš NE!

"Nekoč mi je nekdo rekel: 'Ljubica, s tvojih bokov mora izginiti pet centimetrov.' Takrat sem bila stara 14 let in odgovorila sem mu: 'Imam več poslov, kot jih lahko opravim, in še vedno hodim v šolo. Že vse to je dovolj stresno, ne morem se ukvarjati še s tem, kako bom shujšala in se znebila petih centimetrov, zato bom ta del spustila.' Lahko se zgodi, da ti kdo reče, da moraš shujšati, a vedno lahko rečeš 'ne'."

Zvezdnica, ki jo danes bolje poznamo po njenih filmskih vlogah, se je v modnem svetu ponovno znašla spet leta 2009, ko je podpisala pogodbo z agencijo IMG.

Preberite več na Cosmopolitan.si

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del