Alida Bevk, igralka: "Sanjske stvari so mi pisane na kožo"

Alida Bevk, igralka: "Sanjske stvari so mi pisane na kožo" (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
16. 10. 2017

Vnukinja pokojnega slovenskega pisatelja Franceta Bevka, gledališka igralka, ustvarjalka in predavateljica govora in glasu na AGRFT, nadaljuje dedkovo tradicijo umetniškega izražanja, a malce drugače.

Vslovenskem prostoru je Alida Bevk edina, ki svoje študente uri s posebno tehniko 'Fitzmaurice' Voicework, s pomočjo katere jim skozi lasten dih in prisotnost pomaga najti avtentičen izraz in svobodo govora.

Kakšen je vaš ustvarjalni navdih v tem trenutku?

Sem v nekakšnem medprostoru, v tranziciji, kjer se dogaja veliko stvari hkrati. Nisem usmerjana samo v eno smer, odpira se več projektov. Predvsem v tujini. Konec septembra se odpravljam v Kalifornijo, kjer bom gostujoča predavateljica na UC Irvine, v dogovarjanju pa je še nekaj umetniških projektov, tudi povezanih s tujino.

Poleti ste gostovali v gledališču v Mehiki s predstavo v lastni produkciji ...

Res je. Bili smo povabljeni na festival CosmiComico v Zacatecas, kjer smo premierno uprizorili predstavo v angleškem jeziku norveškega dramatika Jona Fosseja Someone is going to come. Predstava podaja povsem življenjska sporočila. Govori o družbeno zelo aktualni tematiki – o samoti, osamljenosti ter izoliranosti človeka in odnosih med ljudmi. Gledalec se z nastopajočimi sprašuje, zakaj se odločimo za partnerstvo in kaj pomeni samota, ko si z nekom skupaj, kaj pomeni ultimativna samota človeka, ki išče bližino. Stil igre je zelo zadržan, zelo malo je dogajanja že v drami sami, saj nas je predvsem zanimal vsakdan dveh ljudi (nje in njega) in v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno velikih dogodkov. Predstava pa zahteva zelo angažiranega gledalca. Nič jim ne pokažemo naenkrat ...

Kakšna je bila vaša vloga v predstavi?

Igra je napisana za tri igralce. Par (njega in njo, ki jo igram jaz) in moškega. Nihče nima imena. Moj partner v resničnem življenju, Rok Vihar, je tudi partner v tej predstavi in igra oba moška lika.

Posebnost te predstave je tudi, da je bil v celoten proces vključena tehnika 'Fitzmaurice Voicework', s katero delate tudi s slovenskimi študenti?

Drži. Avtentičnost in prezenca sta na odru zelo pomembni. Glas in govor. 'Fitzmaurice Voicework' pa je tehnika, ki se osredotoča na dihalne procese, dihalne vzorce in navade, ki so vsajeni v telo. Skozi proces odklepa blokade govora in izraznosti. Nastopajoči pa postaja bolj prezenten, dostopen sogovorcu in gledalcem. Celotna predstava je bila pravzaprav namenjena temu procesu. Odkrivali smo, kaj novega v igri lahko naredimo s podporo te tehnike. Nismo se bali delati napak, ker le tako lahko odkriješ kaj novega. Vsekakor nismo prišli do konca in vsekakor od tu lahko nadaljujemo. Nismo delali 'šablonske' predstave.

Kaj opažate pri mladih slovenskih študentih AGRFT, kje so največje težave na področju izražanja?

Po mojem mnenju imamo v Sloveniji dobro igralsko bazo, vendar je stil igre, ki je popularen, preveč izrazen. Igralec je na odru vedno zelo izrazen, buren, glasen, ves čas se razdaja in daje vse ven iz sebe prek svoje meje in kot takšen, po mojem mnenju, sprejema manj in ne opazi, kaj se okoli njega dogaja. Nekateri temu rečejo, da je »živ«, vendar menim, da to ni resnična živost, če se ohranja konstantno takšen stil, brez menjavanja med dajanjem in sprejemanjem. Težava pri bodočem igralcu se pojavi, ko se zaradi trenda prisili v takšen stil, ki morda ni najboljši zanj. A druge izbire nima, ker je zgolj to sprejemljivo, in prepozna, da je to edini način, ki mu bo prinesel delo.

Ste se tudi vi obrnili v tujino zaradi bolj odprtega ustvarjalnega prostora?

Ja, absolutno. Slovenski prostor ne pokriva vsega, kar me zanima. Tujina me je poklicala, ker sem se hotela naučiti več stvari, ki jih pri nas ni bilo. Na izobraževanjih spoznavaš nove ljudi, navezuješ stike in odpirati se začnejo nove priložnosti. Tam so me dolgo časa učili, kako učiti, in to ni kar tako samoumevno. Zdaj veliko predavam v tujini in vodim seminarje, posebej za igralce, na katere pridejo izkušeni in začetniki. V tujini je konkurenca večja in tudi izkušeni igralci se brez predaha urijo in mojstrijo. Jaz se izjemno rada učim, rada sem učenec in učitelj, rada ustvarjam, raziskujem in v tujini je zame več zanimivega kot tukaj.

Sicer sta osnova in posebnost vašega dela, ko gre za vas kot tudi za bodoče igralce in vse nastopajoče, s katerimi delate, Fitzmaurice Voicework. Za kakšno tehniko pravzaprav gre?

Glas in govor ter izraznost sta pri igri izjemno pomembni in veliko ljudi ima težave prav z izražanjem. Glas, ki je izraz, je eden najpomembnejših elementov igralca in razvijanje tega dela gre veliko počasneje, kot si mislimo. Glas je nosilec teksta. Ta tehnika omogoča celosten pristop, ki pomaga pri odpravljanju notranjih blokad pri izražanju, vključuje telo, um in duha. Odmaknila sem se od same artikulacije in lepega govora. Artikulacija je zadnji del celotnega treninga, ne prvi. Moj način dela je drugačen, bolj poglobljen in specificiran. Pomagam najti individualni pečat posameznikom, tisto, kar je njim najbližje do avtentičnosti, in takšen posameznik je zelo prezenten. Nekdo lahko zelo lepo govori, a je ta govor zelo prazen. Ogromna razlika je med govoriti dobro in govoriti lepo. Seveda pa to zahteva resno delo. Na akademiji je to le spoznavanje in okušanje. To potem ali postane praksa pri nekom ali pač ne.

Ste tudi sebi pomagali s to tehniko?

Absolutno. Kot igralka sem se z glasom začela ukvarjati, ko sem videla, da potrebujem nekaj trdnejšega pri svojih igralskih kreacijah. Lahko rečem, da igre prej sploh nisem razumela. Zdaj jo razumem veliko globlje in me zato čedalje bolj zanima. Radovednost me je gnala, da sem šla globlje, vse do diha in Fitzmaurice Voiceworka, ki je postal temelj mojega kreativnega dela na vseh področjih. In še vedno se razvija, dopolnjuje. Je metoda, ki se nenehno razvija in dopolnjuje z najsodobnejšimi odkritji nevrologije, anatomije in psihologije.

Kaj je po vašem mnenju tisto, po čemer vas v igralskih vodah poznajo?

Ne vem, ali bi rekla, da sem prepoznavna. Ker se nimam za nobeno zvezdo slovenskega gledališkega prostora. Morda lahko vidim, kaj sem z lahkoto kreirala. Imam afiniteto do malce bolj pravljičnih likov. Kar je nerealno, pravljično, mi je zelo blizu. Ne zgolj pravljice za otroke, tudi liki, ki so bolj mistični. Sanjske stvari so mi pisane na kožo. Sem bolj umirjen tip. Pridem, naredim, grem. Posedanje in razglabljanje me nikoli nista zanimali. Duhamorno. Z veliko alkohola. To me ne zanima.

Sta vas kdaj privlačili Hollywood in šovbiznis?

To je vedno zabavno in zanimivo. Kot sem rekla, vse me zanima. Los Angeles je vsekakor mesto, kjer se izjemno počutim in se zelo rada vračam tja. Ne vem pa, kako bi se počutila v zvezdništvu. Nimam nič proti rdečim preprogam, ta svet se mi zdi fascinanten, je lep in ga tudi rada pogledam. Glamur je del igralskega življenja. Tisti, ki pravi, da ga to (morda na skrivaj) ne privlači, bi rekla, da ne govori resnice. Tu lahko spoznaš zelo zanimive in kreativne ljudi. Ne zapiram si nobenih poti. Zanima me vse. Hollywood, Francija, Skandinavija ...

Ko niste na odru, kaj počnete?

Izjemno rada potujem. Rada sem ob morju, v naravi. Poleti sem se ukvarjala z deskanjem na vodi, ki me tudi zelo privlači, saj je treba, enako kot v življenju, iskati ravnotežje. Absolutno rada preživljam čas z mamo in (pol)sestro, ki živita na Madžarskem. Sestra je balerina v državni operi v Budimpešti in zelo rada gledam njene predstave. Tudi potujeva skupaj. In seveda psi so moja strast ...

Ste vnukinja Franceta Bevka, kdaj občutite njegove 'gene'? (smeh)

Fascinantno se mi zdi, kaj vse je preživel in da je vedno vztrajal. Vsekakor imam ljubezen do pisane besede, do tovrstnega izražanja. Rada pišem in nekoč bi rada napisala tudi scenarij za film. Zgodb, ki bi jih rada povedala, je kar veliko. Čutim tudi ljubezen do Primorske, to mi je zagotovo ostalo ...

Besedilo: Mojca Koprivnikar
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik