Aljoša Bagola: "Ko sem postal mož, sem hotel biti najboljši mož, ko sem postal oče, najboljši oče, ko sem parkiral bočno, sem hotel najboljše bočno parkirati ..."

Aljoša Bagola: "Ko sem postal mož, sem hotel biti najboljši mož, ko sem postal oče, najboljši oče, ko sem parkiral bočno, sem hotel najboljše bočno parkirati ..." (foto: Žiga Intihar) Žiga Intihar
11. 12. 2019

Aljoša Bagola, eden najbolj priznanih in največkrat nagrajenih slovenskih oglaševalskih kreativnih direktorjev, izvrsten pripovedovalec zgodb, priljubljen predavatelj in kolumnist, s knjigo Kako izgoreti prinaša iskreno izpoved o soočenju z izgorelostjo.

Z lucidnimi miselnimi obrati in bravuroznimi besednimi igrami nas Aljoša Bagola v svoji knjigi Kako izgoreti in življenje vzeti v svoje roke mojstrsko popelje med navdihujoče življenjske zgodbe, pretresljiva spoznanja, nepričakovane uvide ter nevsakdanja razmišljanja o tem, kako se učinkovito spoprijeti s podivjanostjo sodobnega sveta ter kljub vsemu v njem najti kanček utehe, pomirjenosti in optimizma.

Knjigo Kako izgoreti in življenje vzeti v svoje roke, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga, lahko kupite tukaj.

"Moje spoznanje po izgorelosti je bilo, da sebe nikoli nisem dal na prvo mesto. Ves čas sem bil prvi, ker sebe nikoli nisem dal na prvo mesto. To je nekaj, kar je lahko lakmusov test, ko se vprašaš ali jaz vedno hočem biti prvi, ker se nimam dovolj rad in ker se ne spoštujem dovolj. Potem je prišel trenutek, ko sem se končno želel sprostiti in potem je seveda sledil panični napad in bilo je, kot da sem umrl in gledal samega sebe mrtvega tako rekoč," je svoja spoznanja Aljoša nedavno delil v oddaji pri Zvezdani Mlakar na nacionalni televiziji. V svoji knjigi pa je med drugim zapisal, da bomo prednikom morali odpustiti slabe vzorce in biti hvaležni za dobre, če se želimo dobro počutiti.

V svoji knjigi med drugim tudi pronicljivo zapiše: "Brez vsaj ohlapnih ciljev je vsak uspeh zgolj začasen ali pa je upehanje; brez vsaj osnutka vizije se življenju predajamo brezplodno. Če sami ne vemo, kaj bi, ali pa si želenega ne dovolimo, nas življenje težko kam pripelje. Smo kot izgubljena prtljaga brez podatkov o lastniku in cilju. Zato jo življenje zabriše v skladišče in drži pesti, da jo bo kdo prišel iskat. Življenju je namreč mar. Življenju je mar za nas, za naše sanje in cilje. A, če ima razočaranega, potrtega in nezainteresiranega sopotnika, samo ne more oddelati vsega."

Vsekakor pa skozi življenje ne gre hiteti, polaga na srce Aljoša. "Nekoč sem v intervjuju priznanega ameriškega glasbenika prebral, da je nove člane svoje skupine vedno preizkušal le z igranjem balad. Trdil je, da zna vsakdo igrati hitro, le malokdo pa zna igrati počasi in doživeto. In, če se ozremo naokoli, vidimo, da je tako tudi v življenju - vsi znamo brezglavo hiteti, le malokdo pa zna živeti, ja počasi in doživeto."

Tudi njemu so se v preteklosti zgodile hitre epizode, ko se ni znal ustaviti in uživat v svojem uspehu. "Včasih tudi sam nisem mogel razbrati, ali sem hitel, ker sem bil uspešen, ali pa me je ravno hitenje delalo uspešnega. V enem dnevu sem bil na različnih koncih Slovenije ali vsaj Ljubljane in predstavljal stvaritve, ki sem jih zmogel ustvariti v zavidanja vrednem tempu in na zavidanja vredni kreativni ravni. Prepričan sem bil, da je to ključno opredeljevalo mojo blagovno znamko."

"Brezglavi in nepremišljeni šprinti so posledica gnanja sebe po navodilih drugih, vse od zahteve, da bi bili srečni na vsakem koraku. Oglaševalci zelo dobro vemo, kako lahko iluzijo sreče ustvarimo umetno. Ključ do nje je v videzu, v tej tako zelo cenjeni sodobni valuti, katere vrednost ustvarja in krepi serija večinoma vizualnih kategorij - kako smo oblečeni, kje se prehranjujemo, kdo so naši prijatelji, kakšno frizuro imamo, predvsem pa to, kako spretno to uprizarjamo na družbenih omrežjih. Jaz sem te sodobne samoobremenitve poimenoval z dvema pojmoma: bremena uprizorljive, a neuresničljive sreče in optični optimizem."

"Resnična sreča je drugačna. Trdna, prizemljena in neodvisna od zunanjih dejavnikov temelji na notranji trdnosti ter zvestobi samemu sebi."

Po prvem paničnem napadu je začel razmišljati, da je nekaj narobe

Ko se mu je zgodil prvi panični napad, je njegova žena Iva Bagola v skrbeh začela po svetovnem spletu iskati, kaj bi bilo lahko narobe in odkrila, da gre verjetno za izgorelost. "Rekel sem ji, da ne morem imeti izgorelosti, ker sem bil eno leto pred tem pri zdravniku, ker sem imel vsako jutro, ko sem pogledal službene obveznosti migreno. Takrat me je zdravnica vprašala, če sem morda kaj potrt in sem ji rekel, da nikakor," je povedal med gostovanjem pri Zvezdani.

Zdravnica mu je naročila, da naj si povrne moči in se za dva tedna odpravi na dopust. "Takrat sem prvič tudi sam poiskal na spletu izgorelost in videl, da so to neki psihološki vzorci in sem zaključil, da jaz tako ali tako ne morem izgoreti. Ko pa sem prišel z dopusta, sem si dvojno oprtal obveznosti v tem zmagoslavnem prepričanju, dokler seveda ni sledil padec."

"Bilo je nekaj epizod, ko sem bil prvič soočen s tako mogočnim strahom, ker dejansko te je strah, če boš ti lahko še kadarkoli normalno naprej deloval, da boš lahko skrbel za svojo družino in da boš še naprej spoštovan. Vse te traparije ega se ti naslikajo pred očmi in potem seveda drhtiš."

 "Telo ti da veto in sproži to stopnjo anksioznosti, da ne moreš več delovati. Pri vseh uspehih in pričakovanjih, ki jih sploh nisem imel ozaveščene, se pravi, da moram biti vedno prvi, da moram vedno zmagovati ... Ko sem postal mož, sem hotel biti najboljši mož, ko sem postal oče, najboljši oče, ko sem parkiral bočno, sem hotel najboljše bočno parkirati ... In to je bilo nekaj, kar me je gnalo v takšno centrifugo, da so bile moje zaloge energije na koncu prazne in temu se je nato začela priključevati anksioznost, slabo počutje, tesnoba, migrene in splošna potrtost, skratka nekaj kar prej nisem še nikoli poznal," je v oddaji Zvezdana pripovedoval Aljoša Bagola.

"Po dveh tednih oddiha sem poklical psihoterapevtko, ki je specializirana za izgorelost in sem šel po moč. Takrat sem spoznal, da se mi to ni zgodilo, ker bi bil šibek, problem je, da si predolgo premočan in zato se ti to zgodi. Okrevanje se zgodi šele, ko si sam sebi dovoliš sprejeti, da si šibek. Izgorelost me ne bo porazila, razumem pa, da je prišla z zahtevo, da me preobrazi," je nadaljeval Aljoša in dodal, da se šele takrat začnejo stvari obračati na bolje, strah začne popuščati in počasi se počutiš bolje. 

Aljoša v knjigi poda tudi odlično tehniko petih sekund, ki jo je predstavil tudi v oddaji Zvezdana. "Ko kolebamo za nekaj, si v glavi odštevajmo sekunde, ki so časovni okvir znotraj katerega imamo čas, da še učinkovito ukrepamo, ker če ne se nam bo spet priplazil šepet, ki nam bo rekel ah bom rajši naslednjič, ah nisem dovolj dober za to, ah saj mogoče pa ni tako zelo fino. Intuicija je zares izjemna tehnologija, ki jo moramo uporabljati, a so te sodobne zapovedi tako zelo silovite in tako zelo intenzivne, da se ne upamo od njih oddaljiti, ker nam podrejo našo samopodobo, ki pa mora biti seveda všečna, vedno na razpolago, odgovorna in tako naprej. In ne moreš biti prav dolgo odgovoren do drugih, če nisi naprej odgovoren do sebe."

Izgorelost je bila za Aljošo vsekakor velika lekcija, ki pa ga ni spravila na kolena, vzel jo je kot darilo in iz nje prišel prerojen. "Zato se ne trudimo preveč z veličino. Zato se ne trudimo preveč s svojo zapuščino, zato ne potujmo s preveč prtljage, zato se ne predajajmo nepotrebnemu trpljenju. Smisel življenja ni v tem, kaj pustiš za seboj, ampak v tem, kaj življenje pusti v tebi."

"Resnično živeti pa seveda pomeni, da zmoremo sprejeti tudi minevanje dobrega, lepega, ljubljenega. Spremembe so, kakorkoli že obrnemo, edino zagotovilo in večna nasprotja so edina stalnica. Življenje osmisli ljubezen in plaši strah, zastira ga tema in osvetljuje luč, lajša ga varnost in kriči ga tesnoba, poganja ga bitje srca in ustavi ga statičnost uma."

"Ko bodo luči dokončno ugasnile, nočemo obtičati z bridkim spoznanjem, da je naše življenje minilo, ne da bi ga živeli. Življenje mineva. Zato ga lahko živimo bodisi tako, da minevamo, bodisi za to, da ga živimo. In zagotovo je bolje, da v minevanju živimo, kot da minevamo v življenju.

O avtorju

Aljoša Bagola je eden najvidnejših predstavnikov slovenskega oglaševanja. Kot kreativni direktor že skoraj dvajset let snuje največje trženjske projekte v Sloveniji in v regiji. Za svoje delo je prejel več kot 100 nagrad na domačih in svetovnih oglaševalskih festivalih. Je kolumnist in predavatelj. Naučil se je, da življenje ni tekma, uživa v očetovski vlogi in za dušo ustvarja glasbo z bratom.

Knjigo Kako izgoreti in življenje vzeti v svoje roke, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga, lahko kupite tukaj.