Sedemindvajsetletna novinarka Alma Rahne je že kot deklica govorila, da bo nekega dne odpotovala v Mehiko, ker si je močno želela obiskati medijsko hišo Televisa, središče telenovel. Med odraščanjem je velikokrat sanjarila, da bo nekoč delala kot prevajalka telenovel ali kot novinarka, saj je bila prepričana, da se ji bodo tako odprla vrata v zvezdniški svet. In kako prav je imela! Zadnjega potovanja namreč ni izkoristila le za intervjuje z zvezdniki, ampak jo je doletela prav posebna čast - nastopila je v telenoveli!
Ste od nekdaj zaljubljeni v telenovele?
Telenovele so bile preprosto del mojega otroštva. Glavni razlog, da sem postala ljubiteljica telenovel, pa je španščina, ki je zame eden od najlepših jezikov. Seveda se je sedenje pred televizijskim ekranom na koncu izplačalo, saj sem se jezika hitro naučila in znanje tudi dobro unovčila.
Kot novinarka ste lahko spoznali številne zvezdnike, kdo je na vas pustil največji vtis?
V teh letih sem spoznala že kar nekaj zvezdnikov. Nad marsikaterim sem bila pošteno presenečena, tako pozitivno kot negativno. Ljudje si za določenega igralca zaradi njegove vloge večkrat mislimo, da je takšen tudi v zasebnem življenju, a se izkaže, da ni tako. Name so največji vtis pustili igralci, ki so v telenovelah odigrali vloge zlobnežev, saj sem si o njih ustvarila napačno sliko. Za primer bi izpostavila starega znanca telenovel Césarja Évoro (Vihar, Kot ukaže srce in Močno me objemi), Juliána Gila (Zakon brez ljubezni in Čarovnija ljubezni) in Manuela Ojedo (Vihar, Labirint strasti), ki so v živo zelo dostopni, prijazni in niti malo zvezdniški.
Name je še posebej močan vtis pustil glasbenik in igralec Jencarlos Canela (Prepovedana ljubezen), o katerem govorijo v presežnikih, in tudi sama lahko to potrdim. V nasprotju z Williamom Levyjem, ki sem ga spoznala oktobra 2013. Bil je zelo hladen, dajal je občutek nedostopnosti. Nikogar ne želim obsojati, saj smo vsi samo ljudje in vsi imamo slabe dneve, a takšen vtis je pustil med najinim srečanjem. Pričakovanja pa je presegel tudi Daniel Arenas (Divja v srcu), ki sem ga aprila lani spoznala na snemanju njegove zadnje telenovele La Gata. Ob mojem zadnjem obisku novembra me je takoj prepoznal in pristopil z besedami: "Vrnila si se." Resnično lepo je, da se te nekdo v množici novinarjev po sedmih mesecih še vedno spomni. (nasmeh)
Ste si kdaj mislili, da se boste tudi sami znašli v telenoveli?
Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom kdaj nastopila v kakšni telenoveli. Bilo je veliko šal na ta račun, saj so se bližnji pred vsakim mojim odhodom v Mehiko večkrat pošalili, da bom na koncu pristala v kakšni telenoveli. Saj veste, eno so sanje, nekaj povsem drugega pa je realnost. Pri meni se je že večkrat izkazalo, da moram biti zelo previdna, kaj si želim ali rečem, saj se je do zdaj še vse uresničilo. (nasmeh)
Kako se je to zgodilo?
Tokrat sem bila na snemanju mehiške telenovele Hasta El Fin Del Mundo, v kateri nastopajo sama zveneča imena. Spominjam se, da sem čakala na intervju z enim od igralcev, ko je pristopila asistentka producenta in me vprašala, ali bi lahko s prijateljico, ki me je spremljala, odigrali prizor, saj nujno potrebujejo dve dekleti. Seveda takšne priložnosti ne dobiš vsak dan, zato sva sprejeli in se prepustili toku dogodkov. Če sem v nekem trenutku sedela na hodniku pred studiem, sem v naslednjem že držala v roki svinčnik in podpisovala pogodbo v prizoru.
Ste imeli tudi kakšen dialog, španščina vam ne dela težav, kajne?
Šlo je za manjšo vlogo, ki od mene ni zahtevala dialoga, razen vljudnostnih besed, kot sta hvala in nasvidenje. Glede na to, da mi španščina ne dela težav, bi se z veseljem preizkusila tudi v kakšnem dialogu. Morda pa naslednjič. (nasmeh)
Zaigrali ste ob starem mačku telenovel, je bilo kaj treme, vas je lepo sprejel?
Ko sem prišla na prizorišče snemanja, so me vsi lepo sprejeli. Soigralec Roberto Palazuelos je bil zelo prijazen, pred začetkom snemanja sva tudi prijetno poklepetala in tako prebila led. Med drugim ga je zanimalo tudi, od kod prihajam. Ko sem mu odgovorila, mi je zaupal, da ima iz tega dela Evrope veliko oboževalk. Za tremo sploh ni bilo časa. Vse je potekalo tako hitro.
Si obetate še kakšno podobno priložnost?
Nikoli nisem razmišljala o tem. Življenje je precej nepredvidljivo, saj nikoli ne vemo, kam nas bo pot zanesla. Hvaležna sem za dano izkušnjo in od zdaj še bolj spoštujem igralski poklic. Želim poudariti, da se zaradi te odigrane vloge še zdaleč nimam za igralko.
Kakšna je sicer estradna scena v Latinski Ameriki, se precej razlikuje od naše?
O tem sploh ni dvoma. Razlike so ogromne: od tega, da imajo v Latinski Ameriki osebne voznike, varnostnike ... Ne samo da je trg toliko večji, tudi veliko težje je priti do zvezdnikov kot pa, recimo, pri nas.
Katera je vaša najljubša telenovela?
V vseh teh letih se jih je nabralo kar nekaj. Z leti sem vedno bolj izbirčna in postajam zahtevna gledalka. Pritegniti me morajo dobra zgodba, igralska zasedba in glavna igralca. Ena od zadnjih, ki so name naredile močan vtis, je bila Televisina telenovela Lo Que La Vida Me Robó (pri nas Vrtinec življenja). In tega ne govorim zato, ker sem imela priložnost spoznati glavna igralca, Sebastiána Rullija in Angelique Boyer, ampak ker je bila resnično odlično dodelana. Trenutno spremljam Telemundovo Los Miserables, ki je drugačna, kot smo jih vajeni pri nas.
S kom bi si še želeli zaigrati?
Mislim, da je to vprašanje precej hipotetično, ampak če bi se kdaj ponudila priložnost, bi z največjim veseljem zaigrala s Fernandom Colungo, Danielo Castro, Césarjem Évoro, Leticio Calderon, Lauro Zapata in še kdo bi se našel. (nasmeh)
Napisala: Ana Fetih
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
